Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da odločanje v postopkih zavarovanja na podlagi določila 2. točke prvega odstavka 83. člena ZS spada med nujne zadeve, za katere procesni roki tudi med sodnimi počitnicami tečejo. Res je, da je določilo tretjega odstavka 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic procesni roki tečejo samo v nujnih zadevah, izjema od splošnega pravila (ki ga določa isti člen), a se pritožnik na nepoznavanje določil ZS ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo toženčev ugovor zoper izdani sklep o začasni odredbi kot prepoznega.

2. Toženi odločitev izpodbija po odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je sklep o začasni odredbi prejel v času sodnih počitnic 27. 7. 2016 in dne 16. 8. 2016 vložil ugovor, ki ga je sodišče v sklepu z dne 23. 8. 2016 zavrglo kot prepoznega. Splošno znano je, da so v času od 15. 7. - 15. 8. sodne počitnice in da takrat roki ne tečejo, pritožniku kot laiku pa vsebina 83. člena Zakona o sodiščih ni mogla biti znana. V času sodnih počitnic so tudi odvetniki nedosegljivi. Zaradi načela pravičnosti, ekonomičnosti in objektivnega sojenja bi sodišče o ugovoru toženca, zoper izdani sklep o začasni odredbi, moralo odločati meritorno. Z izpodbijanim sklepom je sodišče kršilo ustavne pravice pritožnika iz 21. in 22. člena Ustave in mu ni zagotovilo enakega varstva njegovih pravic v postopku pred sodiščem kot tožnici. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza kot to določa 23. člen Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je bil tožniku sklep o začasni odredbi vročen 27. 7. 2016 in da je dne 16. 8. 2016 zoper sklep vložil ugovor. Sodišče prve stopnje odločilo, da je bil ugovor vložen prepozno. Upoštevaje 83. člen Zakona o sodiščih se je prekluzivni rok za vložitev ugovora zoper izdano začasno odredbo iztekel 4. 8. 2016. 5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da odločanje v postopkih zavarovanja na podlagi določila 2. točke prvega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih spada med nujne zadeve za katere procesni roki tudi med sodnimi počitnicami tečejo.

6. Res je, da je določilo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih, da v času sodnih počitnic procesni roki tečejo samo v nujnih zadevah, izjema od splošnega pravila (ki ga določa isti člen), a se pritožnik na nepoznavanje določil Zakona o sodiščih ne more uspešno sklicevati.

7. Sklep o začasni odredbi je bil pritožniku vročen kot tudi predlog, zato se je pritožnik lahko seznanil z trditvami predlagateljice. V pravnem pouku je bil tudi poučen o pravnem sredstvu zoper izdani sklep. Sodišče je pritožnika poučilo, da je ugovor potrebno vložiti v 8 dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje (šesti odstavek 324. člena ZPP in 9. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju), 8 - dnevni ugovorni rok določen v tretjem odstavku 9. člena ZIZ je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Dejstvo, da so postopki zavarovanja v smislu določila Zakona o sodiščih uvrščeni med nujne zadeve je stvar presoje zakonodajalca in ne sodišča. Prav tako je stvar zakonodajalca, da procesni roki v primeru nujnih zadev tečejo tudi med sodnimi počitnicami.

8. Kljub pravnemu pouku, pritožnik zoper izdani sklep o začasni odredbi v 8 - dnevnem roku ni vložil ugovora. S potekom roka za ugovor zoper izdani sklep o začasni odredbi je odredba postala pravnomočna. Tožnikove trditve o neutemeljenosti izdane začasne odredbe so zato v tej fazi postopka neupoštevne. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da v postopku zavarovanja, ki poteka na podlagi določil Zakona o izvršbi in zavarovanju, sodišče odloča predvsem na podlagi vlog in drugih pisanj (29. člen ZIZ). Narok se opravi zgolj takrat, kadar zakon to določi in kadar je po mnenju sodnika to smotrno (29.a člen ZIZ). Za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe in ugovora zoper njo zakon ne nalaga izvedbe narok. Pritožnik je v prekluzivnem 8 - dnevnem roku imel vse možnosti, da navede trditve in predloži dokaze, ki preprečujejo izdajo začasne odredbe, zato njegove ustavne pravice do enakega varstva v smislu določila 22. člena Ustave, niti pravica do sodnega varstva v smislu določila 23. člena Ustave in 25. člena Ustave pravica do pravnega sredstva, niso bile prizadete. Zato je pritožbena izvajanja sodišče na podlagi zgoraj navedenega kot neutemeljena zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Uradni preizkus v obsegu katerega je sodišče dolžno paziti na kršitve pravil postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, je namreč pokazal, da v postopku niso bila kršena pravila (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.