Jedro

Če delodajalec želi, da delavcu, ki se ne ravna po sklepu o razporeditvi v drugo organizacijo, preneha delovno razmerja, mu mora izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita tako, da se v 2. odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje izpustijo besede: "do sklenitve delovnega razmerja pri podjetju ...". V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo Pd zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavita sklep direktorja tožene stranke o prehodu tožnice k samostojnemu podjetniku na delovno mesto receptorja in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1994 o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper sklep direktorja. Sodišče je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11.4.1994 in da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 11.4.1994 do sklenitve delovnega razmerja pri ... Sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga za prehod tožnice v delovno razmerje k samostojnemu podjetniku bila pravilno zagotovljena, v skladu s kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Sklenjena je bila pogodba o prevzemu delavcev z dne 14.2.1994, med njimi je bila tudi tožnica, ni pa bil pravilno izveden sam prehod tožnice k novemu delodajalcu. Iz nobenega akta ni razvidno, kdaj bi morala tožnica nastopiti novo delo in kje in ji ni bila predložena v podpis pogodba o zaposlitvi, čeprav jo je tožnica zahtevala. Prav tako tožnica ni bila natančno seznanjena, kdaj ji delovno razmerje zaradi prehoda k drugemu delodajalcu preneha.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo Pdp zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sodišče ugotavlja, da tožnici po dokončnosti sklepa o prehodu na novo delo ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, zato že zaradi tega razloga ni mogoče šteti, da ji je zakonito prenehalo delovno razmerje.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožnica s konkludentnimi dejanji pokazala, da ne želi delati pri drugem delodajalcu, zato je izgubila pravico zaposlitve pri delodajalcu. Odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja do sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, je v nasprotju z delovno pravno zakonodajo. Revident navaja, da bi tožnica, če je hotela ohraniti delovno razmerje, morala po zaključku bolniškega staleža izvršiti dokončen sklep o prehodu k drugemu delodajalcu.

Revident predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Tožena stranka je 21.6.1996 vložila še dopolnitev revizije, vendar po poteku roke za vložitev revizije, ki je iztekel 10.6.1996. Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je le delno utemeljena, v obsegu kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne more presojati navedb iz drugih vlog in ne iz dopolnitve revizije, ki je vložena po poteku roka za vložitev revizije.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ni navedla, katera od bistvenih kršitev iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP bi naj bila podana. To tudi ni razvidno iz obrazložitve revizije. Revizijsko sodišče je zato lahko ugotavljalo le, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar je ni ugotovilo.

Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče pri odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje materialno pravo pravilno uporabljeno na ugotovljeno dejansko stanje. Ob ugotovitvi, da tožnici ni bil vročen, niti izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, je pravilna odločitev sodišča, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. Pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, da je delavcu, ki noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen, treba izdati sklep o prenehanju delovnega razmerje, če delodajalec želi, da mu delovno razmerje preneha.

Glede na navedeno sta nižji sodišči tudi pravilno odločili, da tožnici zaradi neprenehanja delovnega razmerja pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja. Vendar ji te pravice ne pripadajo do sklenitve delovnega razmerja pri podjetju, ampak dokler ji zaradi kateregakoli razloga ne bo zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi tega je revizijsko sodišče ustrezno spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena in 395. člena ZPP odločilo kot je v izreku te sodbe.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).