Jedro

Z drugačno oceno okoliščin, ki utemeljujejo izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora, obramba uveljavlja zgolj razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 7. 4. 2013 odredila pripor zoper obdolžena E. M. in D. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj goljufije po četrtem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat je pritožbe zagovornikov obdolženih in pritožbo obdolženega E. M. zavrnil kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zagovornik E. M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter predlaga odpravo pripora oz. podredno, da se zadeva vrne prvostopnemu ali drugostopnemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje. V zahtevi navaja, da v konkretni zadevi niso podani pogoji za odreditev pripora, iz dokazov namreč ne izhajajo takšna dejstva, da bi bil obdolženi lahko utemeljeno osumljen storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Sodišče ni pravilno povzelo izsledkov hišne preiskave pri obdolženemu M. in je utemeljitev utemeljenega suma v tem delu protispisna. Obdolženemu M. v hišni preiskavi sploh niso bili zaseženi predmeti o katerih govori napadeni sklep, torej poročilo o prometni nesreči, plačilna naloga za M. R., obvestilo za H. Prav tako je nekonkretizirano obrazložen utemeljen sum s strani senata Okrožnega sodišča v Celju, ko zapiše zgolj, da je utemeljen sum podan na podlagi izjav soobdolžencev na policijski postaji, ko jih je pet priznalo, da so sodelovali v namernih prometnih nesrečah. Na podlagi prisluhov ter nedoločne in nekonkretizirane izjave P. ter izjave E., da naj bi M. sodeloval pri namerni organizaciji prometnih nesreč, ni mogoče zaključiti, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženi M. storil očitana mu kazniva dejanja. Sodišče prav tako ni z zadostno mero konkretizacije opredelilo nevarnost, da bi osumljeni na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, organizator kaznivih dejanj organom pregona namreč ni dosegljiv in tako ni jasno kako bi lahko obdolženi nadaljeval s kaznivimi dejanji, ko organizator ni prisoten. Prav tako bi bila odreditev hišnega pripora zadosten ukrep za izničenje ponovitvene nevarnosti.

3. Zagovornik D. P. je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlaga, da se zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se osumljenega izpusti na prostost. V zahtevi navaja, da sodišče ne sme spregledati, da se očitek dejanja po zahtevi državne tožilke nanaša na 30 osumljencev in osumljeni ni vodja združbe, tako okoliščine za izrek pripora niso izkazane v tolikšni meri, kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, prav tako pa ne razlogi o tem zakaj osumljencu ne bi bilo mogoče odrediti milejšega ukrepa.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi navaja, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca se zagovornik E. M. v zahtevi omejuje zgolj na nasprotovanje dokazni oceni o utemeljenosti suma za odreditev pripora in obstoju pripornih razlogov. Te podlage pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno uveljavljati. Sicer pa tudi posamezni očitki, ki so v zahtevi uveljavljani, niso utemeljeni. Zagovornik D. P. pa v svoji zahtevi vsebinsko izpodbija le ugotovitev sodišča, da bi bil osumljenec eden od najpomembnejših členov hudodelske združbe, s čemer nasprotuje dokazni oceni sodišča in uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet presoje v postopku z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja glede uveljavljanega očitka nesorazmernosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma. Zagovornik obdolženega D. P. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navaja, da vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obdolženega E. M. pa v izjavni na odgovor vrhovnega državnega tožilca poudarja, da obramba v zahtevi zatrjuje procesne kršitve, ki jih tudi opisuje ter v izjavi še enkrat povzema navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenega E. M. 6. Zagovornik navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil navedena kazniva dejanja. Iz dokazov, in sicer popolnoma nedoločne in nekonkretizirane izjave P. ter izjave E., ki sploh ne potrjuje tega, da bi naj M. sodeloval pri namerni organizaciji prometnih nesreč, ampak pove zgolj okoliščine prometne nesreče, v kateri je bil udeležen sam, ter prisluhov ni mogoče zaključiti, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženi M. storil očitana mu kazniva dejanja. Iz prisluhov namreč ni moč razbrati v zvezi s kakšno dejavnostjo so bili ti pogovori povezani na sploh, niti ni moč vsebine teh pogovorov povezati z opisom storitve kateregakoli od očitanih kaznivih dejanj. Vsebina prisluhov so zgolj neki nepovezani in večkrat popolnoma nerazumljivi stavki, ki so mestoma v tujem jeziku, takšna nerazumljiva vsebina pa ne more potrjevati utemeljenega suma očitanih kaznivih dejanj. Nekonkretizirano je obrazložen utemeljen sum s strani senata okrožnega sodišča, saj zapiše zgolj, da je utemeljen sum podan na podlagi izjav soobdolžencev, ko jih je pet med njimi očitano jim kaznivo dejanje priznalo, brez pojasnitve za katere obdolžence gre, niti kako naj bi bil po njihovih izjavah obdolženi M. utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja. Prav tako tudi preiskovalna sodnica ni v sklepu navedla kaj je P. pojasnil in kaj je povedal. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dežurna preiskovalna sodnica zaključke o obstoju utemeljenega suma oprla na podatke pridobljene pri nadzoru elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, izsledkov tajnega opazovanja, zapisnikov o ogledih posameznih krajev prometnih nesreč, iz dokumentacije Zavarovalnice Tilie, Zavarovalnice Adriatic, Zavarovalnice Triglav in Zavarovalnice Generali, opravljenih hišnih preiskav ter izjav soobdolženih (točka 9 sklepa o odreditvi pripora). Takšnim zaključkom je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v točki 6. Tako so navedbe obdolženčevega zagovornika, kjer on drugače ocenjuje okoliščine o utemeljenosti suma neutemeljene, v preostalem delu pa zagovornik z nestrinjanjem glede dokazov pridobljenih s prisluhi, zagovorom P. in izjavami soobdolžencev zgolj uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik navaja, da je sodišče kršilo pravila kazenskega postopka, ko je povzemalo dokaze, ki nimajo nobene zveze z obdolženim M. in formalno sploh niso bili zaseženi njemu, saj predmeti niso bili odvzeti M., ampak iz avtomobila A. in so tako bili pridobljeni nezakonito. Obdolženemu M. v hišni preiskavi tako sploh niso bili zaseženi predmeti o katerih govori napadeni sklep, torej poročilo o prometni nesreči, plačilna naloga za M. R., obvestilo za H. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov za E. M. (listovna številka 220 in 222 spisa) izhaja, da so bile zasežene prav te listine, na katere se sklicuje zagovornik in ki so navedene v sklepu o odreditvi pripora, oba zapisnika pa je preiskovanec tudi podpisal, zato zatrjevana kršitev ni podana, navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti pa v nasprotju s podatki v spisu.

8. Neutemeljen je tudi zagovornikov očitek, da sodišče ni z zadostno mero konkretizacije opredelilo nevarnost, da bi osumljeni na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj ter, da odreditev pripora ni neogibno potrebna in bi bila odreditev ukrepa hišnega pripora povsem zadosten ukrep za izničenje ponovitvene nevarnosti. Obdolženi namreč še ni bil predkaznovan, prav tako pa iz dokazov ne izhaja, da bi obdolženi prejel kakršnokoli premoženjsko korist. Tožilstvo organizacijo kaznivih dejanj očita A., ki pa je organom pregona nedosegljiv, tako tudi ni jasno, kako bi lahko obdolženi nadaljeval s kaznivimi dejanji, ko pa organizator ni prisoten.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost v zadostni meri izkazana že z ostalimi okoliščinami, ki jih ugotavlja preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora. Preiskovalna sodnica je v točki 10 sklepa navedla tako subjektivne (kazniva dejanja je izvrševal iz koristoljubnosti, z namenom, da bi na ta način prišel do denarja, je brez zaposlitve, brez premoženja), kot objektivne okoliščine (sodeloval kot eden najpomembnejših članov hudodelske združbe, pridobival druge udeležence, ki so neposredno sodelovali v prometnih nesrečah, s tem pa na cesti povzročal znatno večjo nevarnost, saj bi ti nepovezani udeleženci, ki za njihove namere niso mogli vedeti, zaradi reakcij njihove vožnje, lahko povzročili še veliko hujše prometne nesreče z dosti težjimi posledicami) na podlagi katerih je odreditev pripora utemeljena, temu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v točki 7. Vse navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bi obdolženec kazniva dejanja ponavljal, preiskovalna sodnica je pravilno pojasnila tudi, da obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z ukrepom milejše narave, tudi ne s hišnim priporom. Zagovornik pa z drugačno oceno okoliščin uveljavlja zgolj razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženega D. P. 9. Utemeljenost suma, da je osumljeni storil kaznivo dejanje goljufije po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 vložnik v zahtevi ne izpodbija.

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter navaja, da sodišče pripor utemeljuje na podlagi vloge osumljenega v hudodelski združbi. Glede na očitek storitve tega kaznivega dejanja je zagrožena kazen od enega do desetih let, kljub tovrstni opredelitvi pa sodišče ne sme spregledati, da se očitek dejanja po zahtevi vrhovne državne tožilke nanaša na kar 30 osumljencev in da osumljenec ni vodja očitane združbe. Tako vendarle za izrek pripora osumljencu niso izkazane okoliščine v tolikšni meri kot izhaja iz razlogov izpodbijanih sklepov, prav tako pa ne razlogi o tem zakaj osumljencu ne bi bilo mogoče odrediti milejšega ukrepa.

Preiskovalna sodnica je utemeljenost odreditve pripora obrazložila v točki 10, temu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v točki 7, zagovornik pa z drugačno oceno utemeljenosti odreditve pripora uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

11. Ker v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.