Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu gradbinec (v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil obrazložen razlog, niti priče, ki jih je predlagala tožena stranka, niso vedele povedati razloga za izbiro tožnika). Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 6. 2012 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 21. 8. 2012 ni prenehalo in da traja do dne 3. 7. 2013 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 22. 8. 2012 do 3. 7. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 22. 8. 2012 do 3. 7. 2013 obračunati mesečno nadomestilo plače v bruto znesku 1.045,10 EUR, od navedenega zneska nadomestila obračunati in plačati davke in prispevke, in nato tožniku plačati neto nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 5.021,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (V. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za 5.021,75 EUR iz naslova odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, od navedenega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, za 100,00 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (VII. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 584,51 EUR in jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava ..., sklic št. ..., v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne.

Navaja, da je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Sodba v obrazložitvi našteva pod tč. 1, 2 in 3 le navajanja tožnika, niso pa izkazani nobeni pravni razlogi, ki bi utemeljevali sodbo. Sodišče prve stopnje zaključi, da odpovedni razlog ni konkretno obrazložen, predhodno pa v obrazložitvi navede, da je do odpovedi prišlo zaradi zmanjšanega obsega investicij v infrastrukturne in druge gradbene objekte na trgu. Upad naročil in realizacije predstavlja konkretno zatrjevana dejstva, na podlagi katerih sodišče ne more zaključiti, da je bila odpoved neobrazložena. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzetek izpovedb prič potrjuje, da so bili podani konkretni odpovedni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti tudi, da se je obseg del zmanjševal, posledično je prišlo do upada potrebe po delu tožnika. Potreba po delu je dejansko prenehala zaradi zmanjšanja naročil in s tem posledično zmanjšanem obsegu dela. Glede na splošno znano stanje v gradbeništvu, je bila tožena stranka prisiljena odpuščati fizične delavce kot je bil to tožnik. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je odpoved premalo konkretizirana, bi jo moralo pozvati na dodatno konkretizacijo, v okviru materialno procesnega vodstva. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Ker odpoved ni bila nezakonita, so neutemeljeni tudi reintegracijski in reparacijski zahtevki tožnika, kakor tudi ni pravne podlage za razvezo pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 in prisojeno odškodnino. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da bi se utemeljeno bal šikaniranja s strani tožene stranke v primeru ponovne vzpostavitve delovnega razmerja. Ob pravilni razsodbi, bi moral tožnik v celoti kriti stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijani del sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, svojo dokazno oceno pa je logično, natančno in prepričljivo obrazložilo. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega dela sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), ki v 1. alineji prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu gradbinec I. Zato je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Glede na navedeno je nadalje odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 8. 2012, ampak je trajalo do 3. 7. 2013 z vsemi pravicami. Ker tožnik ni želel nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določbo 118. člena ZDR, z dnem 3. 7. 2013 razvezalo pogodbo o zaposlitvi ter tožniku prisodilo odškodnino v znesku 10.043,50 EUR.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 1. 10. 2011 na delovnem mestu gradbinec I (pred tem pa je bil zaposlen pri toženi stranki od 3. 11. 2003). Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 22. 6. 2012 iz poslovnega razloga. Iz odpovedi izhaja, da je prišlo do zmanjšanega obsega dela na posameznih delovnih mestih, tako da je potrebno zmanjšati obstoječe število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji predvsem na izpovedih zaslišanih prič A.A. in B.B.. Iz njunih izpovedi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu. Upad naročil in zmanjšanje stroškov dela je lahko utemeljen razlog za ugotavljanje prenehanja potreb po delu določenega števila delavcev, vendar sam po sebi ne zadošča za zaključek o zakonitem odpuščanju delavcev. V primeru odpovedi manjšemu številu delavcev je izbira prepuščena delodajalcu, kar pa ne pomeni da ni dolžan opraviti objektivne izbire. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo (glede na to, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil obrazložen razlog, niti priče, ki jih je predlagala tožena stranka niso vedele povedati razloga za izbiro tožnika), da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi.

Iz navedenih razlogov je tudi po oceni pritožbenega sodišča odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov, nezakonita in je zato odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka pravilna in nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi v preostalem izpodbijanem delu (tč. II., III., IV., V., VII. in VIII. izreka). Tudi sicer se konkretnejši razlogi nestrinjanja z odločitvijo sodišča prve stopnje nanašajo predvsem na odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.