Jedro

Za izračun škode pri opravljanju poslovne dejavnosti so relevantni podatki o tožnikovem dobičku (kot razliki med prihodki in odhodki iz njegove poslovne dejavnosti).

Sodišče prve stopnje pri izračunu škode ne bi smelo upoštevati dveh mesecev, ko je bil tožnik na bolniški oziroma ni delal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe plačati znesek 4.322,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2010 dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 3. 2012 tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 4.312,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 795,06 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico). Poudaril je, da je v okviru tožbenega zahtevka predlagal izpolnitev obveznosti v roku 15 dni, čemur pa sodišče (brez obrazložitve) ni sledilo in tožencu za plačilo odškodnine ni naložilo nobenega roka. Pri odločanju o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj bi sodišče prve stopnje prezrlo njegove navedbe (in izpovedbo) ter ugotovitve izvedenca, da tudi po končanem zdravljenju trpi bolečine v predelu ličnice, ki se pojavijo ob grizenju in spremembah vremena. V zvezi s tem je tudi zatrjeval (in to ni bilo ovrženo), da mu te bolečine zmanjšujejo apetit in da ne more jesti normalno, zaradi česar trpi duševne bolečine, saj se je njegov način prehranjevanja spremenil oziroma okrnil tako, da mu je zaradi tega občasno neugodno. Izvedenec je nadalje navedel, da ima tožnik še vedno večkrat nočne more, v katerih podoživlja dogodek, kar kaže na okrnitev njegove spanca. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo dejstva, da je tožnik zaradi spornega dogodka poiskal pomoč psihiatra. Večkratno nudenje psihiatrične pomoči nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je zdravljenje potekalo brez večjih nevšečnosti, zaradi česar mu gre večja odškodnina od prisojene. Tožnik nadalje nasprotuje načinu obračuna izgubljenega dohodka na podlagi podatkov o dobičku in izgubi. Ker je samostojni podjetnik brez zaposlenih, njegov dohodek predstavljajo čisti prihodki od prodaje, ki so pokazatelj, koliko dela je v določenem obdobju opravil. Pravilen način izračuna dohodka temelji na podatkih o povprečnih mesečnih dohodkih, kot je to tekom postopka tudi zatrjeval. V nadaljevanju obsežno razlaga, zakaj naj bi bila s strani sodišča prve stopnje izbrana metoda napačna, saj naj bi bili izdatki nerelevantni za prikaz, koliko dela je opravil v določenem obdobju. Tožnik je tudi zatrjeval (česar toženec ni zanikal, sodišče pa se do tega ni opredelilo), da bi v primeru, če bi v spornem časovnem obdobju delal, pokril izgubo, ki jo je pridelal v poslovnem letu. Tudi sicer je obračun, ki ga je naredilo sodišče zneskovno napačen, saj seštevek dobička razdeljen na štiri leta znaša 2.137,25 EUR letno oziroma 178,10 EUR mesečno, prav tako, čeprav je ugotovilo, da zaradi zdravljenja poškodb, ki jih dobil v predmetnem škodnem dogodku, dva meseca ni delal, tega ni upoštevalo (znesek dobička bi bilo potrebno razdeliti na 46 mesecev). Z ozirom na pritožbene razloge tožniku glede na izid postopka pripadajo vsi priglašeni stroški.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor tožencu, ki pa ga ta ni podal. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ne drži pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prezrlo tožnikove navedbe (ter izpovedbo) in ugotovitve izvedenca, da tudi po končanem zdravljenju trpi bolečine v predelu ličnice, ki se pojavijo ob grizenju in spremembah vremena. V zvezi s tem velja prvenstveno omeniti, da je sodišče prve stopnje (še zmeraj pojavljajoče se) bolečine, ki jih tožnik občuti ob ugrizu v trd predmet, upoštevalo pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede pritožbenega sklicevanja na izvedenca (v zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pa gre poudariti, da je slednji jasno navedel, da tožnik nima relevantnih trajnih posledic (posledično pa iz tega razloga tudi ne duševnih bolečin) na nobenem področju. Torej ne pri grizenju (hranjenju) in ne na katerem koli drugem življenjskem področju. Pritožbene navedbe, da tožnik ne more jesti normalno in zato trpi duševne bolečine, saj se je njegov način prehranjevanja spremenil oziroma okrnil tako, da mu je zaradi tega občasno neugodno, pa so v prvi vrsti nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote,(1) hkrati pa so tudi v nasprotju s samo tožnikovo izpovedbo.(2) Tako nedopustno novoto predstavlja tudi pritožbeno zatrjevanje zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi okrnjenega spanca (večkratnih nočnih mor, v katerih naj bi podoživljal dogodek).(3)

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo dejstva, da je tožnik zaradi spornega dogodka poiskal pomoč psihiatra. Samega prejemanja psihiatrične pomoči (oziroma potrebe po njej) kot take namreč tožnik nikoli ni navajal kot nevšečnosti, ampak se je na to skliceval le v dokaz za utrpljeni strah.(4) Že iz tega razloga je tudi pritožbeno poudarjanje, da zaradi večkratnega nudenje psihiatrične pomoči sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da je zdravljenje potekalo brez večjih nevšečnosti, neupoštevno (sodišče prve stopnje tudi sicer ni uporabilo izraza brez večjih nevšečnosti, ampak da je zdravljenje potekalo brez hospitalizacije, brez operacijskih posegov ter brez večjih posegov, kar je očitno nekaj drugega). Tudi v tem delu mu zato večja odškodnina od prisojene ne gre.

7. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno metodo za izračun premoženjske škode, ki naj bi jo tožnik utrpel, ker dva meseca, ko je bil zaradi dogodka na bolniški, ni opravljal svoje poslovne dejavnosti. Pritožbene navedbe v tem delu so v veliki meri nedovoljena (neupoštevna) pritožbena novota, tudi sicer pa same po sebi povsem neprepričljive.(5) Tožnik je škodo sam opredelil kot škodo pri opravljanju poslovne dejavnosti in v zvezi s tem ponudil izkaze poslovnega izida svojega podjetja v letih 2007 - 2010,(6) ki kažejo, da v tem obdobju (z opravljanjem dejavnosti samostojnega podjetnika) ni imel samo prihodkov, ampak (kar je normalno) tudi odhodke/izdatke. Z (dejanskim) opravljanjem dejavnosti so povezani (dejanski) izdatki. Zakaj bi bilo kaj drugače v primeru, ko bi poslovno dejavnost opravljal tudi v času dveh mesecev, ko je bil na bolniški, ni jasno. Obsežni argumenti, ki jih ponuja v pritožbi (in ki so kot novota tudi sicer neupoštevni), v nasprotno prav gotovo ne prepričajo. Skratka za izračun te škode so relevantni podatki o tožnikovem dobičku (kot razliki med prihodki in odhodki iz njegove poslovne dejavnosti). Prav tako ne drži pritožbena navedba, (7) da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju relevantnih vrednosti upoštevati samo pozitivni poslovni izid - dobiček, ki ga je pridelal v letih 2007 in 2008 (in to potem razdeliti na štiri leta), ne pa tudi izgube, ki jo je pridelal v letih 2009 in 2010. 8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri izračunu škode ne bi smelo upoštevati dveh mesecev, ko je bil tožnik na bolniški oziroma ni delal. Za izračun relevantne mesečne škode (pri opravljanju dejavnosti) (8) je tako relevantno le 46 mesecev oziroma je potrebno skupni znesek tožnikovega dobička (razlike med prihodki in odhodki) v obdobju 2007 – 2010, to je znesek 5.514,00 EUR, deliti s 46 meseci. Relevanten povprečen tožnikov mesečni dobiček tako znaša 119,87 EUR in hkrati predstavlja tudi njegovo mesečno škodo v času, ko je bil na bolniški. V dveh mesecih je torej znesek njegove škode skupaj znašal 239,74 EUR (in ne le 229,76 EUR, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje). V tem obsegu je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da skupni znesek odškodnine, do katere je upravičen tožnik, pravilno znaša 4.322,06 EUR (358. člen ZPP).(9)

9. Prisoditev te dodatne odškodnine v ničemer ne spreminja s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega uspeha obeh strank v pravdi kot kriterija za povrnitev stroškov. Posledično je bilo potrebno odločitev o stroških v 3. točki izreka izpodbijane sodbe (ki jo je tožnik izpodbijal z vidika svojega domnevno večjega uspeha v pravdi) v celoti pustiti v veljavi. Ker pritožbeni razlogi v preostalem niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je tožnik uspel zgolj s sorazmerno majhnim delom pritožbe, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Glej 337. člen ZPP

(2) Slednji česa takega ob zaslišanju na naroku dne 21. 6. 2011 tudi „približno“ ni omenjal, ampak zgolj, da ga zaboli, če močno ugrizne (ali če ni pravi gib).

(3) Tudi ne drži, da naj bi izvedenec sam ugotovil obstoj morečih sanj. Slednji je v mnenju zgolj navedel, kar mu je v zvezi s tem ob pregledu povedal tožnik. To jasno izhaja iz drugega odstavka na 4. strani mnenja z dne 15. 12. 2011. (4) Kljub temu je sodišče prve stopnje dva tožnikova pregleda pri psihiatru upoštevalo med nevšečnostmi.

(5) Gre za obsežno (in kot rečeno samo po sebi neprepričljivo) razlago, zakaj naj bi bilo pri tožniku, ker je samostojni podjetnik, potrebno škodo izračunati samo na podlagi mesečnih dohodkov oziroma naj bi bil relevanten samo obseg opravljanega dela.

(6) Sodišče prve stopnje je izgubljeni dobiček ugotovilo na podlagi dokazov – listin, ki jih je tožnik predložil sam. Zato je povsem nerelevantno njegovo pritožbeno sklicevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove (tudi sicer povsem pavšalne oziroma s predloženim poslovnim izidom v letu 2010 nasprotujoče si) navedbe, da bi v primeru, če bi v spornem časovnem obdobju delal, pokril izgubo, ki jo je pridelal v poslovnem letu.

(7) Iz povsem istih razlogov, zaradi katerih je neutemeljeno njegovo zatrjevanje, da naj bi bilo pri ugotavljanju škode izhajati zgolj iz njegovih prihodkov.

(8) Ker v teh dveh mesecih te ni opravljal, ne moreta biti relevantna pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dobička.

(9) Pritožba pravilno opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje pri plačilu odškodnine pozabilo določiti paricijski rok. Zato je v skladu s 313. členom ZPP to pomanjkljivost 1. točke izreka sodbe korigiralo pritožbeno sodišče.