Jedro

Ravnanje tožnika ne predstavlja kršitve, ki bi se dvignila nad raven, ki jo je mogoče obravnavati z milejšimi odzivi delodajalca. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pojem "hujša kršitev" je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Vsako ravnanje delavca, ki odstopa od običajno pričakovanih ravnanj, še ne pomeni kršitve, ki bi pogojevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Objektivna izguba zaupanja se ne more utemeljevati le na delodajalčevem subjektivnem občutku ali internih odločitvah, temveč mora biti izkazana z dejstvi, ki kažejo na dejansko nevzdržnost nadaljnjega sodelovanja. Takšnih dejstev toženka ni izkazala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala toženka tožniku dne 10. 3. 2023, ugotovilo je, da delovno razmerje med tožnikom in toženko ni prenehalo dne 10. 3. 2023, ampak je trajalo vse do vključno dne 11. 6. 2023. Toženki je naložilo, da tožnika brez prekinitve, to je od vključno 11. 3. 2023 do vključno 11. 6. 2023, prijavi v matično evidenco zavarovancev pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo in mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2019 s pripadajočimi aneksi za mesece od vključno marca 2023 do junija 2023 od zneskov nadomestil plače, razvidnih iz izreka, izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je nadalje naložilo v plačilo denarno povračilo v višini 1.657,66 EUR, višji zahtevek iz tega naslova (8.288,30 EUR) pa je zavrnilo. Toženki je v plačilo naložilo še pravdne stroške tožnika v znesku 2.613,42 EUR.

2.Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je v celoti podan dejanski stan iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje - zaprtje skupine dvanajstih dečkov, starih od 6 do 9 let v animacijsko sobo, odreditev sklec in žaljenje z besedami "idioti" in "pičkice", predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka poudarja, da v postopku ni širila odpovednega razloga, temveč ga je le konkretizirala z izvedenskim mnenjem, ki potrjuje, da je tožnikovo ravnanje pri otrocih povzročilo strah, ponižanje in stisko. Sodba je po njenem mnenju protispisna in obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka, saj naj bi sodišče neutemeljeno zaključilo, da škoda ni nastala. Iz izpovedb staršev in prič izhaja, da starši otrok niso želeli več obiskovati kopališča (opravičila toženke v obliki brezplačnih kart za vstop v kopališče toženke niso sprejeli), kar pomeni poslovno škodo, za ugotovitev kršitve pa skladno s stališčem sodne prakse zadošča že verjetnost škodljivih posledic. Po mnenju toženke sodišče napačno minimalizira težo ravnanja, saj je tožnik deloval žaljivo, neprofesionalno in v nasprotju s kopališkim redom. Njegov cilj (vzpostavitev reda) ne opravičuje uporabe neprimernih sredstev. Ravnanje odstopa od standarda, ki se utemeljeno pričakuje od reševalca iz vode, katerega ključna naloga je tudi spoštljiv odnos do gostov. Sodišče se po mnenju toženke ni opredelilo do vseh odločilnih izpovedb (zakonite zastopnice in priče A. A.) glede razlogov za izgubo zaupanja in vsebine izvedenskega mnenja, ki opisuje psihične posledice pri otrocih. Napačno je tudi stališče, da ni izpolnjen pogoj po 109. členu ZDR-1. Toženka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, saj je iz zagovora razvidna njegova nekritičnost, to pa predstavlja nevarnost ponovitve ravnanja. Dodatno opozarja, da je bil tožnik v enajstletnem obdobju večkrat negativno ocenjen zaradi žaljivega odnosa do sodelavcev in nadrejene, kar dodatno potrjuje izgubo zaupanja. Ne drži, da bi bilo odločilno, da mu po dogodku ni bila prepovedana prisotnost na delu, ta ukrep po zakonu predstavlja le možnost. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2023, ki jo je toženka podala tožniku zaradi naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen za nedoločen čas, na delovnem mestu "reševalec iz vode I v ... ... kopališče ... program wellness". Dne 10. 2. 2023 je skupina mladoletnih dečkov, starih od 6 do 9 let, pri toženki na bazenu praznovala rojstni dan enega izmed njih. Za otroke sta bili zadolženi dve animatorki- študentki. Tožnik pa je bil kot reševalec iz vode zadolžen za red in varnost na kopališču. Otroci so s svojim izrazito neprimernim vedenjem motili druge goste, ogrožali njih in sebe ter kršili red na kopališču, animatorki jih nista obvladali, zato jima je tožnik priskočil na pomoč, otroke umaknil v animacijsko sobo, jim odredil izvedbo sklec, pri tem pa jih je užalil z neprimernimi izrazi ("pičkice","idioti"). Dogodek je trajal cca 2 minuti, otroci pa potem niso več povzročali težav ter so po programu zaključili praznovanje rojstnega dne. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ravnanje tožnika pomeni kršitev delovne obveznosti vestnega opravljanja dela in dolžnosti spoštljivega odnosa do gostov (33. in 37. člen ZDR-1), vendar upoštevajoč vse okoliščine primera ne dosega standarda hujše kršitve pogodbenih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovljene okoliščine po stališču sodišča prve stopnje tudi ne izkazujejo, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Posledično je presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2023 nezakonita, ter ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno presojo prvostopenjskega sodišča.

6.Uvodoma je ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Očitek protispisnosti je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je relevantne listine in izpovedbe pravilno povzelo in jih ocenilo, nestrinjanje toženke z dokazno oceno in materialnopravnimi stališči prvostopnega sodišča (na kar dejansko meri s pritožbenimi navedbami), pa ni protispisnost. Razlogi o (ne)nastanku nematerialne škode in o pomenu neprevzetih vstopnic so podani in omogočajo pritožbeni preizkus, sodišče je obrazložilo tudi, zakaj ravnanje po vsebini ne dosega standarda "hujše kršitve" in zakaj ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tako ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je posredno ali neposredno opredelilo tudi do vseh odločilnih dokazov (izvedenskega mnenja, izpovedi zakonite zastopnice toženke ter zaslišanih prič), zato tudi smiselno zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika ne predstavlja kršitve, ki bi se dvignila nad raven, ki jo je mogoče obravnavati z milejšimi odzivi delodajalca. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pojem "hujša kršitev" je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Vsako ravnanje delavca, ki odstopa od običajno pričakovanih ravnanj, še ne pomeni kršitve, ki bi pogojevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.¹ Očitana kršitev tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno razmejilo oba očitka iz izredne odpovedi. Žalitev otrok z besedami, kot sta "idioti" in "pičkice", nedvomno pomeni kršitev tožnikove dolžnosti spoštljive komunikacije do gostov. Nasprotno pa odreditev kratkotrajnih gibalnih vaj (sklec) otrokom, ki so bili neposlušni in so divjali, v izoliranem prostoru sama po sebi, tudi ob upoštevanju ugotovitev izvedenskega mnenja, ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti. Izvedenka je namreč strokovno opozorila zgolj na ne najbolj primerno izbiro ukrepa, ne pa na njegovo škodljivost. Ob celovitem upoštevanju okoliščin dogodka (izvedba sklec ob sočasni neprimerni komunikaciji), pa je zaključila, da je bilo tožnikovo ravnanje sicer neustrezno, vendar pa so bile čustvene posledice pri otrocih le kratkotrajne in blage - izražale so se le v trenutnem občutku strahu in nemoči, brez kakršnihkoli dolgoročnih posledic, ki bi vplivale na njihov duševni razvoj, kar sta za svojega otroka potrdila tudi starša slavljenca. Kot izhaja iz dokaznega postopka so otroci takoj po spornem dogodku nadaljevali s praznovanjem in niso več povzročali težav, kar pomeni, da je tožnik (zagotovo tudi v zadovoljstvo preostalih gostov, ki so jih otroci s škropljenjem in divjanjem motili) vzpostavil varnost in red na kopališču, kar je bila tudi sicer njegova osnovna in ključna delovna naloga, kot to pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje. Te ugotovitve potrjujejo, da tožnikovo ravnanje, čeprav neustrezno, ni doseglo ravni hujše kršitve, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9.Pri celoviti presoji je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo posebne kontekstualne okoliščine: sporni dogodek je v osnovi izviral iz objektivno izjemno problematičnega vedenja skupine otrok, ki je motila druge goste in potencialno ogrožala svojo varnost ter varnost in dobro počutje ostalih gostov. Animatorki, ki sta bili zadolženi za otroke, nista uspeli vzpostaviti avtoritete in reda. Tožnik je bil odgovoren za spoštovanje Kopališkega reda in s tem za varnost otrok in ostalih gostov, pri čemer je ravnal v luči tragičnega dogodka v Termah B., ko je mesec pred obravnavanim dogodkom na praznovanju rojstnega dne na bazenu umrl eden od otrok. Naštetih ugotovljenih dejstev toženka v pritožbi niti ne osporava. Utemeljeno je sodišče prve stopnje pri presoji nadalje upoštevalo dejstvo, da se toženka oglašuje kot "družba ...". Če tožnik ne bi posredoval avtoritativno, bi nadaljevanje takšnega ravnanja otrok lahko pripeljalo do njihovih poškodb, prav tako pa bi lahko negativno vplivalo na uporabniško izkušnjo drugih gostov in posledično poslovne interese toženke. Dodatno je pravilno upoštevano, da tožnik ni imel posebnih navodil delodajalca, kako ravnati v takih situacijah (česar toženka v pritožbi prav tako ne prereka); po Kopališkem redu je bil edini eksplicitni ukrep za organizirano skupino, ki ne spoštuje reda, prepoved kopanja oziroma odstranitev, kar bi pomenilo predčasen zaključek rojstnega dne in bi prav tako pomenilo negativno uporabniško izkušnjo. Okoliščino neprevzetih brezplačnih vstopnic, ki jih je kot opravičilo za dogodek ponudila toženka, in zaznan odklon staršev do ponovnega obiska toženke je sicer potrebo upoštevati, vendar v celoti ugotovljenih okoliščin tudi po stališču pritožbenega sodišča ne prevesi presoje v smer hujše kršitve. Ob upoštevanju vsebine kršitve (sicer objektivno nesprejemljive verbalne komunikacije), cilja posredovanja (skrb za varnost in red kot ključne tožnikove naloge po pogodbi o zaposlitvi), pomanjkanja konkretnih navodil in zgolj kratkotrajnosti posledic, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da ni šlo za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za katero je utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10.Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje glede zatrjevane škode ni širila odpovednega razloga. Že v izredni odpovedi je namreč zatrjevala, da je tožnikovo ravnanje škodovalo ali bi lahko škodovalo njenim poslovnim interesom (prvi odstavek 33. člena in 37. člen ZDR‑1) ter posebej izpostavila možnost odškodninske odgovornosti do prizadetih otrok. V postopku pred sodiščem je te navedbe le dodatno konkretizirala (tudi z izvedenskim mnenjem), kar je skladno s sodno prakso dopustno, saj gre le za dopolnitev in konkretizacijo, ne pa za vsebinsko novo podlago. V tej luči pravilno stoji tudi odločitev sodišča prve stopnje, da izvede dokaz z izvedenko klinične psihologije; v tem ni protislovja z gornjim zaključkom. Vendar pa za presojo kršitve prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1) niti ni bistveno, ali je škoda dejansko nastala; zadostuje verjetnost, da bi ravnanje lahko škodilo delodajalcu.² Hujša kršitev je lahko podana tudi, če kršitev za delodajalca nima posledic³ in tudi v tem delu pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo. Kljub temu pa ta okoliščina v obravnavanem primeru sama zase ne zadošča za kvalifikacijo ravnanja kot "hujše kršitve" po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi ob sprejemu stališča, da je verjetnost škode izkazana (negativna uporabniška izkušnja, odvrnitev dela gostov od ponovnega obiska), je treba presoditi vsebinski pomen kršene obveznosti in celoten kontekst samega dogodka. Vse navedeno pa je sodišče prve stopnje pri presoji ustrezno upoštevalo in pravilno zaključilo, da pravni standard "hujše kršitve" ni dosežen, zato že iz tega razloga izredna odpoved ni zakonita.

11.Pravilna je tudi (dopolnilna) presoja sodišča prve stopnje o neizpolnjenem pogoju po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Pri presoji obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz načela tehtanja interesov obeh pogodbenih strank, kot ga zahteva ustaljena sodna praksa. V tem okviru je presojalo tako interes toženke po zaščiti njenega ugleda in poslovnih interesov kot interes tožnika po ohranitvi zaposlitve, ob upoštevanju narave in teže kršitve ter vseh okoliščin, v katerih je bila ta storjena. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo izpoved zakonite zastopnice toženke in priče A. A., ki sta izpostavili, da je bil dogodek za toženko neprijeten, da je toženka prejela pritožbo staršev ter da je to vplivalo na ugled družbe in njihovo zaupanje v tožnika. Ti izpovedbi sodišče ni prezrlo, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba, temveč ju je obravnavalo v kontekstu vseh ostalih dokazov in dejanskih okoliščin primera. V postopku izredne odpovedi je namreč potrebno presojati ne zgolj subjektivno izgubo zaupanja delodajalca, temveč objektivno utemeljenost takšne izgube zaupanja - ali je glede na vse okoliščine resnično nemogoče pričakovati, da bi stranki lahko sodelovali vsaj do izteka odpovednega roka.

12.Pri tem tehtanju je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da preostale okoliščine primera prevesijo tehtnico v prid ohranitvi delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Tožnikovo ravnanje je bilo enkratno in povezano s specifično situacijo (vzpostavljanje reda med neobvladljivo skupino otrok), izvedeno sicer neustrezno, a s ciljem zaščite reda in varnosti. Ni bilo usmerjeno zoper delodajalca. Negativne posledice dogodka za ugled delodajalca so bile kratkotrajne in omejene, brez dokazanega širšega vpliva na poslovanje ali odnose v kolektivu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da očitki o predhodno domnevno neprimernem odnosu tožnika do sodelavcev in nadrejenih v ničemer niso bili predmet izredne odpovedi, zato jih utemeljeno ni upoštevalo. Tožniku namreč ta ravnanja v postopku pred delodajalcem niso bila očitana, zato se do njih tam ni mogel izjaviti, njihovo naknadno upoštevanje pa bi dejansko pomenilo nedopustno širitev razlogov za odpoved. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da samo dejstvo, da je tožnik v zagovoru svoje ravnanje relativiziral, ne more porušiti zaupanja med strankama v tolikšni meri, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče zadržati niti do izteka odpovednega roka, zlasti ob upoštevanju, da tožnik ni imel nobenih konkretnih navodil glede izbire milejših ukrepov, kot so predpisani v Kopališkem redu. Res je sicer, kot pravilno izpostavlja toženka v pritožbi, da dejstvo, da je tožnik po spornem dogodku svoje delo opravljal še nekaj tednov, samo po sebi ni odločilno za presojo obstoja oziroma neobstoja pogoja iz navedene določbe. ZDR-1 v sedmem odstavku 89. člena in tretjem odstavku 110. člena določa le možnost (in ne obveznost) delodajalca, da delavcu v času postopka izredne odpovedi prepove opravljanje dela, zato odsotnost takega ukrepa, na katerega očitno meri sodišče prve stopnje, ne izključuje avtomatično porušenosti zaupanja med strankama delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožbo, da ta okoliščina sama zase ne dokazuje, da je bilo zaupanje med strankama ohranjeno. Vendar pa je sodišče prve stopnje, kot pojasnjeno, pravilno svojo presojo oprlo na celovito oceno vseh okoliščin primera, ne zgolj na dejstvo, da je tožnik še nekaj tednov po škodnem dogodku opravljal delo. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z navedbo toženke, da naj bi okoliščina, da se je v času kadrovskega primanjkljaja vseeno odločila za izredno odpoved, sama po sebi dokazovala popolno izgubo zaupanja v tožnika. Takšna odločitev delodajalca je lahko izraz njegove subjektivne presoje, ne pa nujno objektivno izkazane nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče poudarja, da se objektivna izguba zaupanja ne more utemeljevati le na delodajalčevem subjektivnem občutku ali internih odločitvah, temveč mora biti izkazana z dejstvi, ki kažejo na dejansko nevzdržnost nadaljnjega sodelovanja. Takšnih dejstev toženka ni izkazala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izhajalo iz stališča, da mora biti porušenost zaupanja presojana glede na naravo in težo konkretne kršitve, njene posledice ter okoliščine, v katerih je bila storjena, ne pa zgolj na podlagi delodajalčeve notranje odločitve.

13.V luči vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da stopnja porušenosti zaupanja med strankama ni dosegla praga, ki bi opravičeval takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, objektivno gledano ni bilo takšnih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče vsaj do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved je zato predstavljala nesorazmeren ukrep, saj bi bilo mogoče in v okoliščinah tega primera tudi potrebno doseči namen delodajalca, da zaščiti svoj legitimen interes za preprečitev ponovitve tovrstnega dogodka, z milejšim odzivom, npr. redno odpovedjo iz krivdnega razloga, pisnim opozorilom ali disciplinskim ukrepom.

14.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita ter posledično odločitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo dne 10. 3. 2023, temveč je trajalo do vključno 11. 6. 2023, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, je pravilna in zakonita. Toženka v pritožbi sodbo v celoti izpodbija. To velja tudi za odločitev v zvezi s prisojeno reparacijo in denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1. Glede tega dela je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu procesno in materialnopravno pravilna.

15.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife (OT) mu pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR.

-------------------------------

1Prim. stališče VSRS, npr. VIII Ips 315/2017.

2Prim. stališče VSRS, npr. VIII Ips 98/2016.

3Prim. stališče VSRS, npr. VIII Ips 8/2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 37, 89, 89/7, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 118

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.