Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZKP državnemu tožilcu ne daje aktivne legitimacije v adhezijskem postopku, zaradi česar ni upravičen niti izpodbijati odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, razen če bi dejansko šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP, za katero pa je bilo v konkretni kazenski zadevi ugotovljeno, da je zgolj navidezna in da državna tožilka odločbo o premoženjskopravnem zahtevku dejansko izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi M. Ž. po podanem priznanju krivde spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen desetih mesecev zapora, nakar mu je bila, upoštevaje kazen enega leta zapora iz pravnomočne pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Velenju z dne 15. 3. 2016, opr. št. I K 16672/2015, določena enotna kazen enega leta in devetih mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče oškodovanca Z. (v nadaljevanju Z.) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP je bil obtoženec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse.
2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP - zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Na pritožbo so 28. 2. 2018 odgovorili obtoženčevi odvetniki, zagovorniki iz Odvetniške družbe K., o. p., d. o. o. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano prvostopenjsko sodbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Okrožna državna tožilka se z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, ker ocenjuje, da bi moralo glede na opis kaznivega dejanja iz katerega izhaja višina škode, ki jo je obtoženec s svojim dejanjem povzročil oškodovanemu zavodu, prvo sodišče o premoženjskopravnem zahtevku odločiti na način, da bi ga vsaj delno naložilo v plačilo obtožencu. Poudarja, da iz nobene okoliščine na naroku za izrek kazenske sankcije ni izhajalo, da bi bila škoda oškodovancu Z. vsaj delno povrnjena. Oškodovani zavod je sodišču prve stopnje 30. 8. 2017 posredoval obrazložen pisni premoženjskopravni zahtevek v katerem je priglasil znesek 9.720,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi obtoženec ni na naroku navajal, da je škodo oškodovanemu zavodu povrnil, ampak je zatrjeval, da tega zneska trenutno ne more plačati, ker nima sredstev. Iz navedenega pritožnica izpelje sklep, da po obtožencu povzročena škoda oškodovanemu zavodu doslej niti delno ni bila povrnjena.
6. V skladu z določbo 101. člena ZKP lahko predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi, v obravnavanem primeru torej oškodovani Z. O premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca se odloča po določbah 100. do 111. člena ZKP ter z uporabo zakonov s področja civilnega prava. Odločbo o tem zahtevku, ki je bil prisojen oškodovancu pa smejo s pritožbo izpodbijati obtoženec in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ki se lahko pritožijo v njegovo korist. Oškodovanec sme po četrtem odstavku 367. člena ZKP sodbo izpodbijati le glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca pa se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen ZKP). Oškodovanec, ki je torej bil s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, te odločitve ne more izpodbijati s pritožbo. Ker državni tožilec v kazenskem postopku ne more imeti več pravic kot tisti, ki je upravičen uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, torej oškodovanec, saj ni stranka v adhezijskem postopku, ne more niti on izpodbijati odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.
7. Po stališču sodne prakse pa sme državni tožilec ob določenih pogojih odločbo o premoženjskopravnem zahtevku izpodbijati iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. To pomeni, da se lahko posredno pritoži zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku z uveljavljenjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka, če je npr. sodišče oškodovanca napotilo z zahtevkom na pravdo, čeprav je opis dejanja v izreku sodbe vseboval višino škode, ali če sodišče v obsodilni sodbi sploh ni odločilo o zahtevku.
8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje o zahtevku odločilo na tak način, da je oškodovani zavod po drugem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Razloge za svojo odločitev je pojasnilo pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je treba izrek sodbe in njeno obrazložitev obravnavati kot celoto, gre na podlagi takšne presoje zaključiti, da je po pritožnici zatrjevano nasprotje med kazenskopravnim in premoženjskopravnim delom sodbenega izreka zgolj navidezno. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ni oporekalo dejstvu, da je obtoženec s storitvijo predmetnega kaznivega dejanja na škodo oškodovanega zavoda za družbo K. d. o. o., pridobil premoženjsko korist v višini 9.720,00 EUR (točno tolikšno kot izhaja iz krivdoreka). Napotitev oškodovanega zavoda na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom je utemeljevalo z okoliščino, da naj podatki kazenskega postopka ne bi dali dovolj zanesljivo podlago niti za delno razsojo o njem, ker prvo sodišče ni razpolagalo s podatkom ali je v času po pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o dovolitvi izvršbe zoper družbo K., d. o. o., bilo oškodovancu že realizirano kakšno nakazilo iz naslova predmetnega dolga. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa po prepričanju sodišča druge stopnje sodi že v sfero ugotavljanja dejanskih vprašanj ter relativizira pritožbene trditve o tem, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi. Nenazadnje stališču sodišča druge stopnje pritrjuje že sama vsebina pritožbe, ko pritožnica polemizira z dejanskimi zaključki prvega sodišča glede utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka po njegovi višini oziroma o tem ali je bilo doslej oškodovanemu zavodu iz tega naslova že kaj plačano ali ne. Pri tem so njeni razlogi sicer prepričljivi, a kot rečeno, po stališču sodišča druge stopnje po vsebini predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, pa procesni zakon državnemu tožilcu ne daje aktivne legitimacije v adhezijskem postopku, zaradi česar ni upravičen niti izpodbijati odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, razen če bi dejansko šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP, za katero pa je bilo v konkretni kazenski zadevi ugotovljeno, da je zgolj navidezna in da državna tožilka odločbo o premoženjskopravnem zahtevku dejansko izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
9. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).