Jedro

Okoliščine, ki so bile razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja, izhajajo iz uradnih zaznamkov, poročil ter zapisnikov. Čeprav je tožnik pretežno kršitve sicer zanikal, pa sodišče, na podlagi opravljenega zaslišanja tožnika, na katerem je tožnik priznal, da je tudi čezmerno užival alkohol, poleg zdravil za depresijo in da je prišel 30. 10. 2022 pijan v Azilni dom, ugotavlja, da je tožnik neprepričljiv glede zanikanja očitanih mu dejanj, do svojega ravnanja pa povsem nekritičen, glede na trditev na naroku za glavno obravnavo, da je njegovo obnašanje vzorno in da je on vzoren človek, ter nadalje ugotavlja, da že navedeno zadošča za ugotovitev ogrožanja osebne varnosti in javnega reda v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Težko popravljive škode tožnik samo s posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni izkazal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z izrekom pod točko 1 omejila gibanje prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1985, državljan Alžirije (sedaj tožnik), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Z izrekom pod točko 2 je še odločila, da se mu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 1. 11. 2022 od 11.05 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 1. 2. 2022 do 11.05 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 1. 3. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je bila dne 14. 8. 2022 s strani socialne službe Azilnega doma obveščena o kršitvah Uredbe o hišnem redu Azilnega doma (Uradni list RS, št. 173/2021) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v Azilnem domu, saj je tožnik je od nastanitve dalje večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) ter v nadaljevanju povzame vsebino zapisov o tožnikovih konfliktnih ravnanjih: Tako iz uradnega zaznamka z dne 14. 8. 2022 izhaja, da se je tožnik 14. 8. 2022 ob 13.10 uri v Azilnem domu zapletel v fizični obračun s sostanovalcem, saj ga je zmerjal in grdo govoril čez njegovo mamo, v sobi se je začel prepir, sostanovalec ga je napadel, o dogodku je bila obveščena policija.

Iz poročila varnostne službe z dne 7. 7. 2022 izhaja, da je ob 19.25 uri v Azilni dom prispela policija s sodnim nalogom za pregled sobe M33, zapečatene istega dne ob 11.05 uri, ker naj bi tožnik storil kaznivo dejanje.

Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 21. 7. 2022 izhaja, da je bil ob prisotnosti varnostne službe opravljen pregled sobe M33 zaradi suma vnosa prepovedanih substanc, tožnik pa je ob pozivu varnostne službe naj sobo zapusti začel kričati in preklinjati ter brcati proti socialnemu delavcu.

Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 22. 7. 2022 izhaja, da je tožnik v kopalnici udaril sostanovalca, ki je potrkal na vrata kopalnice.

Iz poročila varnostne službe z dne 29. 7. 2022 izhaja, da je prišlo med nastanjenimi prosilci do poskusa poškodovanja z ostrim predmetom v sobi M33, kjer je nastanjen tudi tožnik.

Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 2. 8. 2022 izhaja, da je bil s tožnikom že 12. 5. 2022 s pomočjo prevajalca opravljen razgovor o ugotovljenih kršitvah Hišnega reda, ponujena pa mu je bila tudi psihosocialna in psihiatrična pomoč v obliki terapevtskega pogovora in ne samo medikamentoznega zdravljenja. Kljub večkratnim opozorilom socialnih delavcev in večkratnim razgovorom je tožnik nadaljeval z neupoštevanjem Hišnega reda, s čimer ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale nastanjene in zaposlene v Azilnem domu, saj je iz navedene dokumentacije razvidno, da ne gre za enkratno kršitev Hišnega reda, ampak za ponavljajoča dejanja. Obravnavala ga je tudi policija zaradi kršenja javnega reda in miru.

3. S strani pristojnega organa je bil tožnik 17. 8. 2022 ustno na zapisnik seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah Hišnega reda, a je kljub temu nadaljeval s takšnim početjem, pri čemer je imel možnost izjasniti se o vsakem dejanju, s katerimi je bil seznanjen s strani uradne osebe. Tako je glede kršenja Hišnega reda glede fizičnega zapleta s sostanovalcem z dne 14. 8. 2022 tožnik pojasnil, da te navedbe držijo ter še pojasnil, da je sostanovalec na hodniku slekel hlače, ga zmerjal in grdo govoril o njegovi mami, nato pa ga je napadel, o dogodku pa je bila obveščena tudi policija.

4. Prav tako je bil seznanjen še z dogodki z dne 7. 7. 2022, ko je bil obravnavan s strani policije zaradi suma kraje imetja, dne 21. 7. 2022 zaradi oviranja dela zaposlenih pri pregledu sobe in neupoštevanju navodil varnostne službe ter dne 22. 7. 2022 zaradi fizičnega napada na sostanovalca in dne 29. 7. 2022 zaradi ponovnega fizičnega napada na sostanovalca, v zvezi s čimer je tožnik je pojasnil, da ga je policija po lažnem obtožila in da se je z Afričanom sprl samo verbalno.

5. Nadalje je bil pristojni organ 30. 10. 2022 ponovno obveščen o novih dejanjih oziroma kršitvah tožnika, zaradi česar mu je bil zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 1. 11. 2022 izrečen ustno na zapisnik ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, pri čemer mu je bila pred tem dana možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju. Uradna oseba je tožnika seznanila, da iz poročila varnostne in socialne službe izhaja, da je dne 30. 10. 2022 vstopil v Azilni dom ter je bilo ob RTG pregledu njegove torbe v njej zaznano hladno orožje (boksar), žepni nož in pločevinka, nakar je bilo ugotovljeno, da gre za 0,5 l pločevinko Laško pivo. V tistem trenutku je tožnik kriče ter zamahujoč z rokami krenil proti varnostniku in najprej zamahnil z levo roko v smeri obraza varnostnika, nato pa ga je z zaprto pestjo desne roke udaril po levi ličnici. Čeprav ga je drugi varnostnik, ki je pristopil z namenom umiritve, prijel za rokav, se mu je tožnik iztrgal in ponovno zamahnil proti varnostniku. Ko je na pomoč prišel še tretji varnostnik, je tožnik tudi njega udaril v levo ličnico. Nato so po prihodu še dodatnega varnostnika zoper tožnika varnostniki uporabili sredstva za vklepanje in obvestili policijo, ki je prispela v Azilni dom ob 19.15 uri, tožnik pa je žalil tudi policiste in enega izmed njih brcnil, zato so uporabili dodatna sredstva za vezanje oziroma vklepanje tako, da so mu na noge nadeli vezice ter ga ob 20.40 uri odpeljali na pridržanje. V tej zvezi je tožnik uradni osebi, ko ga je soočila z dejstvom, da je udaril varnostnika in policista, navedel, da ni udaril varnostnika niti policista, saj je imel zvezane roke in pri tem vztrajal tudi ob nadaljnjem vprašanju uradne osebe, kdo mu je zvezal roke. Vprašan za pojasnilo glede njegova ravnanja, kot izhaja iz poročila varnostne službe z dne 31. 10. 2022, da se je ob 6.40 uri tožnik vidno razburjen vrnil iz pridržanja v Azilni dom, vrgel svojo kartico prosilca za mednarodno zaščito proti okencu na recepciji, odšel proti RTG napravi in zavrnil sodelovanje pri površinskem varnostnem pregledu, ki ga je zahteval varnostnik, tožnik pa se je temu uprl, zato mu je bilo izdano ustno opozorilo, da se umiri in sodeluje pri pregledu, kar je tožnik zavrnil ter začel razkazovati svoj spolni organ varnostnici in odšel v svojo sobo, kar je tožnik pojasnil, da ni naredil nič slabega, da je normalen človek in se normalno obnaša. Z opisanimi dejanji je tako kršil določila 10. in 11. člena Hišnega reda, s katerim ga je socialna služba večkrat seznanila, zaradi ponavljajočih kršitev pa je bilo z opravljenih več razgovorov socialne službe, vendar brez ustreznega učinka, saj Hišnega reda, kljub večkratnim opozorilom, tožnik ni upošteval, četudi ga je uradna oseba opozorila tudi na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev Hišnega reda, in čeprav tožnik zanikal vsa navedena dejanja, je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v Azilnem domu in ni ogrožal le sebe pač pa tudi ostale sostanovalce in zaposlene v Azilnem domu, predvsem pa je nezanemarljivo, da ustrahuje tudi zelo ranljive osebe s travmatičnimi izkušnjami in jih močno vznemirja s svojim nasilnim vedenjem in kričanjem.

6. Zaradi kršitev javnega reda in miru ga je že večkrat obravnavala tudi policija. Četudi mu je bila ves čas od njegove nastanitve na voljo pomoč s strani socialnih delavcev in mu je bila predlagana tudi psihosocialna pomoč ter psihiatrična pomoč v obliki terapevtskega pogovora in ne samo medikamentozno zdravljenje, celostna obravnava kljub vsemu ni doprinesla k spremembam v njegovem vedenju, zato tožena stranka ocenjuje, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku nujen, povsem logičen in utemeljen. Pri tem je še preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje Azilnega doma, vendar glede na vsa ravnanja tožnika, ki so bila zabeležena v prostorih Azilnega doma, ocenjuje, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi tožnik v primeru, če bi ostal v prostorih Azilnega doma, nadaljeval s kršitvami, kar potrjuje njegovo že vsakodnevno odklonsko vedenje, tako da kolikor bi mu bilo gibanje omejeno na prostore Azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih kot doslej, kjer velja isti Hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal, motil in nadlegoval druge prosilce ter zaposlene in ogrožal tudi sebe. Zato bi bil ukrep pridržanja tožnika na območje Azilnega doma neučinkovit in bi bila edina učinkovita možnost, da se prepreči njegove ponovne kršitve, uporaba strožjega ukrepa pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se le na ta način lahko prepreči tožnikovo ponovno ogrožanje sebe in drugih in ogrožanje javnega reda, saj kolikor bi ostal v Azilnem domu, bi tako lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena. Glede na povedano tožena stranka meni, da so podani razlogi za odreditev izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

7. Tožnik s tožbo v upravnem sporu odločitev tožene stranke izpodbija in predlaga njeno odpravo oziroma podrejeno, njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki. Tožnik povzame izpodbijani sklep in nekatere opisane kršitve ter še vedno trdi, tako kot je tudi na razgovoru glede izreka omejitve gibanja, da se je dne 30. 10. 2022 in tudi po vrnitvi iz policijskega pridržanja v Azilni dom po pridržanju obnašal povsem normalno, da je normalen človek in da ni storil ničesar, kar se navaja v izpodbijanem sklepu. Iz razloga, ker se v izpodbijanem sklepu navaja, da mu je socialna služba zaradi ponavljajočih kršitev Hišnega reda predlagala psihosocialno in psihiatrično pomoč v obliki terapevtskega pogovora in ne le medikamentozno zdravljenje, tožnik predlaga postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke, češ da bi se šele na podlagi psihiatričnega pregleda tožnika ugotovilo prištevnost tožnika, oziroma, da bi se tako ugotovilo, ali je bila zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti ali zaradi druge trajne ali hude duševne motenosti njegova prištevnost bistveno zmanjšana. Dodaja, da sedaj že 4 dni ne je, saj ne razume, zakaj mu je bila odvzeta prostost. Tožnik meni, da je tožena stranka svojo odločitev oprla predvsem na incident z dne 30. 10. 2022, kjer se pri odločitvi zlasti sklicuje na poročila varnostne in socialne službe. Tožnik je sicer imel možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju kršitev Hišnega reda, vendar je tožena stranka kljub njegovemu zanikanju, sledila navedbam varnostnikov glede tega, kako se je zgodil kritični dogodek. Toženi stranki očita kršitev pravil postopka, da bi morala postopati skladno z določili 14. in 154. člena v zvezi z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in obvezno razpisati ustno obravnavo ter mu tako omogočiti, da bi pričam, katerih izpovedi so zanj obremenjujoče, postavljal vprašanja, česar tožena stranka ni storila, ampak je uporabila zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih sestavili policisti za namen prekrškovnega postopka. Toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, saj meni, da je izpodbijani sklep treba šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, 2. odstavka 19. člena Ustave ali 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in ne le ukrep omejitve gibanja. Nadalje očita tudi, da izrečeni ukrep tožniku ni bil nujen, sorazmeren in razumen, zato meni, da je nezakonit, predvsem tudi zato, ker bi morala tožena stranka upoštevati tudi tožnikove osebne okoliščine, na pa se zgolj sklicevati na splošno na to, da dva varnostnika in en receptor niso dovolj. Razen tega iz vsebine izpodbijanega sklepa ne izhaja celovita presoja zahtev, ki jih za pridržanje določa 8. člen Recepcijske direktive II.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj tožniku že nastaja težko popravljiva škoda, oziroma, da naj stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvrševati ukrep pridržanja tožnika v centru za tujce Postojna, kjer se tožnik slabo počuti, kar vpliva na poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje, saj je že v preteklosti imel težave na psihičnem področju, zato jemlje ustrezna zdravila. Predvsem pa zato, ker mu ne bo mogel nihče povrniti dni brez osebne svobode.

9. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdanem sklepu, za katerega meni, da je utemeljen in pravno pravilen. V konkretnem primeru ne gre le za manjše kršitve Hišnega reda, saj iz dokumentacije v spisu izhaja nasprotno, zato gre v konkretnem primeru za razumno in sorazmerno odločitev, iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, na katero se v celoti sklicuje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Obrazložitev k točki I:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče je na glavni obravnavi 10. 11. 2022 pregledalo in prebralo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka ter v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi ustno zaslišalo tožnika. Preostala dva dokazna predloga za zaslišanje priče, neimenovane socialne delavke iz Azilnega doma, in postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke je sodišče zavrnilo kot nepotrebna, kar je tudi obrazložilo.

12. V zvezi z zavrnitvijo tožnikovih dokaznih predlogov želi sodišče še pojasniti, da se med listinami predloženega upravnega spisa že nahaja uradni zaznamek socialne službe z dne 2. 8. 2022 o opravljenem razgovoru s tožnikom s pomočjo prevajalca dne 12. 5. 2022, poleg tega pa tudi zapisnik o razgovoru s tožnikom z dne 17. 8. 2022, ki ga je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik sestavila uradna oseb tožene stranke (B. B.), tožnik pa je ta zapisnik tudi lastnoročno podpisal brez pripomb.

13. Razen tega se na podlagi neposredne zaznave sodišča na naroku za glavno obravnavo 10. 11. 2022 ob ustnem zaslišanju tožnika in tekom celotnega naroka, ki ga je mirno zbrano spremljal ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja, sodišču ni postavil kakršen koli dvom v poslovno sposobnost tožnika, ki je tudi povedal, da vseskozi redno že od leta 2013 uživa zaradi depresije predpisana zdravila (Liriko) in da ponovno uživa tudi hrano v Centru za tujce, še zlasti pa glede na tožnikove trditve v tožbi, da je tožnik povsem normalen človek, s čimer se tudi sodišče lahko strinja.

14. Tožnik je na zaslišanju med drugim izpovedal, da držijo navedbe v izpodbijanem sklepu, da so pri njem v njegovi torbi oz. nahrbtniku varnostniki našli poleg Laškega piva tudi boksar. Na posebno vprašanje je še pojasnil, da je ta boksar tožnik našel na poti v Azilni dom in ga dal v svoj nahrbtnik. Na nadaljnje vprašanje, kje se ta boksar nahaja sedaj je izpovedal, da so mu ga zasegli varnostniki po prihodu v Azilni dom po skeniranju njegovega nahrbtnika. Dodal je, da se opravičuje za vse, kar je bilo slabega oziroma slabo storjeno z njegove strani. Glede bivanja v Centru za tujce je povedal, da sicer ima dostop do interneta, telefona in televizije, vendar samo je in spi v svoji sobi, kjer je nameščen skupaj še z enim sostanovalcem, sicer pa tudi z domačimi nima stikov.

15. Tožena stranka je izpodbijani akt oprla na določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Po zadnjem stavku četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se kot drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

16. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II. Omenjene določbe Recepcijske direktive II med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca je dopustno pridržati le v primerih, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda.

17. V konkretni zadevi ne gre za zaščito nacionalne varnosti, ampak izpodbijani ukrep temelji na zaščiti javnega reda in varnosti drugih (oseb ter premoženjske varnosti). Sodišče EU se je o določbi člena 8(3)(e) Recepcijske direktive II že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravico do osebne svobode in ki ustreza tudi pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP1 oziroma 19. člena Ustave.

18. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah pridržanja v Centru za tujce Postojna sodišče ugotavlja, da je tožniku izrečeni ukrep omejitve gibanja po svoji naravi pridržanje, oziroma, da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih.

19. Pri tem sodišče ugotavlja, da zaščita javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe. To izhaja iz 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah2, po katerem ima vsak posameznik pravico do prostosti in osebne varnosti. Nihče ne sme biti samovoljno prijet ali priprt. Nikomur ne sme biti vzeta prostost, razen iz razlogov in po postopku, kot to določa zakon. V zadnjem odstavku te določbe pa je zagotovljen med drugim tudi dostop do učinkovitega pravnega sredstva vsakega priprtega, ki mu je odvzeta prostost, zoper izrečeni ukrep. Glede na navedeno mora biti zato uporaba tega ukrepa strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka. To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali očitano ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za javni red.

20. Zato je sodišče preverilo, ali očitana ravnanja tožnika predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za javni red.

21. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka svojo odločitev utemeljila na več opisanih kršitvah tožnika, te kršitve so tudi dokumentirane z uradnimi zaznamki varnostne in socialne službe Azilnega doma, poročili varnostne službe in zapisniki oziroma uradnimi zaznamki zaposlenih Azilnega doma. Sodišče ne vidi razloga za dvom v objektivnost teh uradnih zaznamkov, zapisnikov in poročil, ki so bili predstavljeni tudi tožniku, delno že na razgovoru 2. 8. 2020 in nato tudi v zapisniku z dne 17. 8. 2022. Pri tem se je tožena stranka oprla tudi na tožnikovo kršitev javnega reda in miru, ki jo je po določbah Zakona o javnem redu in miru obravnavala policija, ki je tožnika tudi pridržala v noči z dne 30. na 31. 10. 2022. Tožnik je sicer večino očitnih mu dejanj zanikal, vendar je na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem priznal, da je dne 30. 10. 2022 v Azilni dom prišel pijan, prav tako pa je izpovedal, da tablete proti depresiji uživa že vse od leta 2013, ko je povzročil prometno nesrečo v Alžiriji, pri čemer po presoji sodišča ni nepomembno, da socialni delavci in varnostniki, ki so podajali poročila in uradne zaznamke nimajo osebnih interesov za izid tega postopka, drugače kot tožnik, ki si prizadeva za odpravo izpodbijanega ukrepa. Zato sodišče sledi navedbam iz navedenih dokumentov glede verbalnih in fizičnih obračunavanj tožnika s prosilci in zaposlenimi v Azilnem domu ter glede posedovanja boksarja, to je hladnega orožja kategorije D v smislu točke 5.d, ki ga je zakonodajalec opredelil kot prepovedano orožje z določilom 6. alineje tretjega odstavka 3. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), ki v 34. členu (z naslovom Najdba orožja ali streliva) določa, da kdor najde ali izve za orožje ali strelivo, za katerega domneva, da je izgubljeno ali skrito, ga mora nemudoma izročiti najbližji policijski postaji, oziroma jo o tem obvestiti (1. odstavek). Zato sodišče ne sledi trditvam tožnika, da naj bi bil cilj izrečenega ukrepa zgolj varovanje hišnega reda v azilnem domu, pač pa varnost zaposlenim, varnostnikom in prosilcem v azilnem domu, pa tudi premoženjska varnost azilnega doma. Tako je opisano ravnanje tožnika resnično, sedanje, se celo stopnjuje, kljub več opravljenim razgovorom tožnika s socialnimi delavci glede njegovega neprimernega obnašanja. Glede na podana verbalna in fizična obračunavanja oziroma njihove poskuse pa njegova ravnanja predstavljajo tudi dovolj resne grožnje, ki vplivajo na enega od temeljnih interesov družbe, to je osebna varnost zaposlenih in stanovalcev azilnega doma ter obiskovalcev Azilnega doma.

22. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je tožena stranka tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja, seznanila z razlogi za pridržanje in mu vse očitane kršitve predočila ter mu dala možnost, da se o njih izjavi, kot je razvidno iz zapisnika z dne 17. 8. 2022, tožnik pa je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik smiselno odgovarjal na vprašanja, kot je razvidno iz samega zapisnika v upravnem spisu. S tem je bila po presoji sodišča tožniku zagotovljena pravica do izjave oziroma obrambe pred izdajo akta, ki bi lahko (negativno) vplival na njegove interese. Tožena stranka je tožniku tako omogočila uresničitev pravice iz 146. člena ZUP ter 9. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da je tako tožena stranka celovito obravnavala problematiko tožnika, saj je z njim kljub številnim incidentom opravila več razgovorov in mu ponudila možnost psihosocialne in psihiatrične pomoči v obliki terapevtskega pogovora (k čemur ga ne more prisiliti in ki je očitno ni sprejel), nesporno pa je tožnik prejemal tudi medicinsko medikamentozno terapijo. Tožena stranka tudi sicer ni pristojna ugotavljati strokovnosti in primernosti medicinske obravnave in se na tožnikovo obnašanje v Azilnem domu lahko odzove le z možnostmi, ki jih ima po zakonu, med drugim po 84. členu ZMZ-1, kar je na koncu obravnavanja tožnikove problematike tudi storila. Psihiatrična obravnava pa je kot vsaka zdravniška obravnava pacienta zaupna, vključno s podatki o obisku pri zdravniku in drugih podrobnostih o zdravljenju (44. člen Zakona o pacientovih pravicah, v nadaljevanju ZPacP), zato se pristojnim v Azilnem domu ne more očitati česarkoli glede pridobivanja zdravstvenih informacij o stanju tožnika, saj tega osebnega podatka tožnika zaradi varovanja poklicne skrivnosti tudi medicinsko osebje ne sme posredovati (45. člen ZPacP). Izrek izpodbijanega ukrepa pa ne pomeni, da se ne bo tudi v Centru za tujce nadaljevalo z ustrezno medicinsko pomočjo tožniku.

23. Glede na navedeno je bilo po presoji sodišča dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Okoliščine, ki so bile razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja, izhajajo iz navedenih uradnih zaznamkov, poročil ter zapisnikov. Čeprav je tožnik pretežno kršitve sicer zanikal, pa sodišče, na podlagi opravljenega zaslišanja tožnika, na katerem je tožnik priznal, da je tudi čezmerno užival alkohol, poleg zdravil za depresijo Liriko in da je prišel 30. 10. 2022 pijan v Azilni dom, ugotavlja, da je tožnik neprepričljiv glede zanikanja očitanih mu dejanj, do svojega ravnanja pa povsem nekritičen, glede na trditev na naroku za glavno obravnavo, da je njegovo obnašanje vzorno in da je on vzoren človek, ter nadalje ugotavlja, da že navedeno zadošča za ugotovitev ogrožanja osebne varnosti in javnega reda v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnikova zgoraj opisana dejanja so tako po presoji sodišča zadostni razlog za izrek navedenega ukrepa.

24. Sodišče v nadaljevanju še ugotavlja, da je tožena stranka ustrezno upoštevala tudi načelo sorazmernosti z elementom nujnosti - tudi kar zadeva uporabo milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Tudi po presoji sodišča je bil ukrep pridržanja na Center za tujce v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren z varstvom pravic drugih oseb, ki jih je tožnik ogrožal, predvsem zaposlene v Azilnem domu in tam nastanjene prosilce za mednarodno zaščito ter druge tam navzoče, s katerimi je tudi verbalno obračunaval. Glede na to, da ima tožnik očitno težave z alkoholom in da je bil tudi obravnavan zaradi kršitev po Zakonu o javnem redu in miru, tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. 25. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

K II. točki izreka:

26. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Po določilih 32. člena ZUS-1 začasna odredba torej predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena), tako da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, tako da je na strani tožnika torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

29. V konkretnem primeru je iz tožbenih navedb smiselno razvidno stališče tožnika, da pogoji za njegovo pridržanje v Centru za tujce niso podani z vidika določil 19. člena Ustave, 5. člena EKČP ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Konkretnih okoliščin in konkretne škode tožnik niti ne zatrjuje in ne utemeljuje, vendar med strankama niti ni sporno, da se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, tako da lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V tem primeru namreč gre po presoji sodišča ravno za tako razmerje, vendar potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode namreč tožnik samo s posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja namreč ni izkazal. Po povedanem je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. 2 Sprejet 16. decembra 1966, veljati je začel 23. 3. 1976.