Jedro

Solastniki nepremičnin, zoper katere tožnik zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice na njihovih nepremičninah, so navadni materialni sosporniki, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja ne terja enake rešitve spora (196. člen ZPP).

Zgolj en(otn)a, nediferencirana vrednost spornega predmeta v takšnem položaju ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Pri navadnem sosporništvu tudi ni možnosti za seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper tožence zahteval ugotovitev lastninske pravice na trinajstih nepremičninah na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje umik tožbe za nepremičnine parc. št. 2922, 3033, 2894/1, 2894/2 in 2914, vse k. o. ... in v tem obsegu ustavilo postopek. S sodbo je ugotovilo, da je tožnik lastnik petih nepremičnin (parc. št. 2741, 2753, 2806, 2935 in 2963, vse k. o. ...), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnika, prve toženke in četrtega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča četrti toženec vlaga predlog za dopustitev revizije.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Vlagatelj (izrednega) pravnega sredstva je dolžan izkazati obstoj pogojev za njegovo dovoljenost. Med drugim mora pravilno označiti in po potrebi utemeljiti vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Revizije namreč ni mogoče dopustiti, če omenjena vrednost ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Opisane dolžnosti predlagatelj ni izpolnil. 6. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhaja, da so toženci dediči A. Š., ki niso (več) v pravni skupnosti, ker je premoženje med njimi že razdeljeno (prva toženka je lastnica parcel 2741 v celoti, 3061 v celoti in 2806 do 2/12; druga toženka je lastnica parcel 2606 do ½, 2935 do ½ in 2806 do 1/12; tretja toženka je lastnica parcel 2606 do ½, 2935 do ½ in 2806 do 1/12; četrti toženec je lastnik parcel 2753 do celote, 2963 do celote in 2806 do 4/12; peta toženka je lastnica parcele 2806 do 2/12). Toženci, zoper katere tožnik zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice na njihovih nepremičninah, so torej navadni materialni sosporniki, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja zanje ne terja enake rešitve spora (196. člen ZPP).

7. V takšnem položaju predlagateljeva opredelitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (9.180,44 EUR) ni ustrezna. Kot razkriva obrazložitev izpodbijane sodbe, gre za v tožbi označeno vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na vse tožbene zahtevke in ne le na zahtevek zoper četrtega toženca oziroma njegove nepremičnine. V predlogu navedena vrednost je torej zgolj en(otn)a, nediferencirana vrednost spornega predmeta, kar v primeru navadnega sosporništva ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Pri navadnem sosporništvu končno ni možnosti za seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP).(1)

8. Ker predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011.