Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik sam z neprilagojeno hitrostjo razmeram na vozišču in alkoholiziranostjo povzročil prometno nesrečo, je pravilna odločitev, da je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi, tretji in četrti toženki njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 1.053,72 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval naj odloči, da so mu toženi zavarovalno združenje in zavarovalnice dolžni plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 5. 10. 1992 ob 18.40 uri, ker naj bi nesrečo povzročil voznik hrvaškega tovornega vozila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da do nesreče ni prišlo zaradi nepravilnega vključevanja voznika hrvaškega tovornega vozila iz smeri Brnika na avtocesto, ampak zato, ker je tožnik vozil alkoholiziran in hitrosti ni prilagodil razmeram na cesti ter je s celotnim sprednjim delom vozila naletel v zadnji del tovornega vozila, ki je pravilno vozilo po desnem voznem pasu avtoceste. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik meni, da je sodišče presojalo le dejstva in se opredelilo le do dokazov, ki izkazujejo, da se je prometna nesreča zgodila po njegovi krivdi, medtem ko njegovih navedb in dokazov, ki izkazujejo, da se je nesreča pripetila po krivdi nasprotnega udeleženca v prometu, sploh ni upoštevalo. Vztraja pri svojih navedbah, da je do nesreče prišlo zato, ker je tovorno vozilo nenadoma pripeljalo na avtocesto z odstavnega pasu. Opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati poškodbe na obeh vozilih, ne pa se opreti na izpovedbe prič, ki o spornem dogodku niso znale povedati ničesar, niti na domneve policista, ki je bil v zadevi zaslišan. Navaja, da se sodišče o ugotovitvah izvedencev glede možnosti, da je dogodek potekal na način, kot ga zatrjuje tožnik, ni opredelilo. Meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati ocene izvedencev, kakšno je običajno ravnanje voznikov, pri čemer poudarja, da sta izvedenca vendarle dopustila oziroma potrdila tudi možnost, da se je tovorno vozilo na vozni pas vključilo z odstavnega pasu. Tožnik meni, da vse navedeno kaže na to, da je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče druge stopnje pa se je z odločitvijo sodišča prve stopnje strinjalo. Tožnik meni, da sta s takšnim ravnanjem sodišči kršili ustavno načelo enakega varstva pravic, saj ne zadošča le možnost, da stranka v postopku neka stališča zgolj predstavi oziroma navede, pač pa ji mora biti zagotovljeno tudi, da se bo do njih sodišče obrazloženo opredelilo. Zato meni, da sta sodišči zagrešili tudi procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da je obrazložitev pomanjkljiva, zlasti glede dejstev in dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem in prvo toženo združenje ter tretja in četrta toženka so na revizijo odgovorili. Nasprotujejo trditvam tožnika v reviziji in predlagajo, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

4. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da ne drži tožnikova revizijska trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenskih mnenj v zvezi z oceno verjetnosti tožnikove različice nastanka nesreče. Sodišče prve stopnje je prav na podlagi izvedenskega mnenja dr. N. Č., s katerim sta se strinjala tudi izvedenca dr. F. K. in dr. I. P., odločilo, da do nesreče ni prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik. Izvedenec Č. je navedel, da bi bilo glede na to, da se mesto trčenja nahaja v območju priključka B., sicer možno, da bi se tik pred trčenjem voznik tovornega vozila vključeval s pospeševalnega ali celo odstavnega pasu na vozni pas, po katerem je vozil tudi tožnik, da pa nekatera dejstva – zlasti mesto trčenja z ozirom na pričetek pospeševalnega pasu, način in kot trčenja ter poškodbe tožnikovega vozila - ne potrjujejo takšne možnosti.

5. Prav tako tudi ne drži očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku. Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo vestno in skrbno, da je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega postopka. Ob ugotovitvi, da sodišči prve in druge stopnje pri odločanju nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, mora revizijsko sodišče izhajati iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči. Ob ugotovitvi, da je tožnik sam z neprilagojeno hitrostjo razmeram na vozišču in alkoholiziranostjo povzročil prometno nesrečo, pa je pravilna tudi odločitev, da je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

6. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

7. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Obenem mora tožnik na podlagi navedenih določb prvemu toženemu združenju, tretji in četrti toženki povrniti tudi njihove stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 1.053,72 EUR (1.650 točk po 0,46 EUR z 20 % DDV in takso za odgovor na revizijo v znesku 142,92 EUR).