Jedro

Navedbe sodišča prve stopnje ni razumeti, da bi toženca lahko izkazala vračilo posojila le s potrdilom, ki bi bilo podpisano s strani tožnice in bi bil na njem naveden namen izročenega zneska. Zgolj izpostavilo je, da je tudi posojilna pogodba določala način vrnitve posojila in primeroma naštelo, kaj bi lahko bil ustrezen dokaz vračila posojila. Izročeni gotovinski zneski ali nakazila, brez kakršnekoli dodatne okoliščine, ki bi kazale, da so bili plačani z namenom vrnitve dolga, ne dokazujejo vračila po posojilni pogodbi. Prav tako ne golo razpolaganje pokojnika z večjimi gotovinskimi zneski. Ob visoki skrbnosti pokojnika, ki jo je izpostavila prva toženka, bi bilo življenjsko logično, da bi pokojni denar vrnil na tekoči račun tožnice ali zahteval od nje podpis prejema.

Ker se je rok za izpolnitev pogodbe iztekel 5. 7. 2020, je zamuda lahko nastopila šele naslednji dan in ne že 4. 4. 2019, ko je tožnica tožencema poslala poziv za plačilo. Tožnici zato pripradajo zakonske zamudne obresti šele 6. 7. 2020 dalje do plačila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 50.000 EUR tečejo od 6. 7. 2020 dalje do plačila, v II. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 6.408 EUR nadomesti z zneskom 6.176,47 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (toženca) dolžna tožeči stranki (tožnici) nerazdelno plačati 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti nastale pravdne stroške v višini 6.408 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Toženca zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe, tako da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo tožnice mimo trditvene podlage, v celoti je nekritično sledilo izpovedbi tožnice in prič A. A. ter B. B. Oprlo se je na domnevno zaslišano pričo C. C., ki v postopku ni bil zaslišan. Podane so bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bil rok za vračilo denarja po pogodbi spremenjen, da plačilo dne 5. 7. 2010 predstavlja pripoznanje dolga in prekinitev zastaranja in da je bil veljavno sklenjen ustni dogovor o podaljšanju roka vračila posojila. Dejstvo, da je pokojni D. D. vrnil del zneska, ko je bil že v zamudi, ne pomeni podaljšanja roka vračila. V zvezi s tem je sodišče kršilo razpravno načelo in odločalo mimo trditvene podlage. Tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da je sina večkrat spomnila na vračilo, kar pomeni, da je tožnica štela, da sin zamuja z vračilom in je rok že potekel. Gola upnikova zahteva za izpolnitev dolga ne pretrga zastaranja. Tudi vsako dolžnikovo plačilo ne pomeni samo po sebi pripoznave dolga po 364. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pripoznava dolga mora biti nedvoumna. Ob plačilu zneska 50.000 EUR je bilo navedeno le vračilo, brez pravne podlage. Če je plačan le delni znesek, se šteje, da je pripoznan dolg le do višine plačanega zneska. Po poteku roka za vračilo bi bil lahko sklenjen le nov dogovor o roku vračila. Tožnica ni jasno izpovedala, kdaj je bil dogovorjen nov rok vračila oziroma je izpovedala, da nekaj časa potem, ko ji je pokojni nakazal 50.000 EUR. Tožnica ni konkretizirala, niti v izpovedbi natančno opredelila, kdaj naj bi bil sklenjen ustni dogovor. Ni zmogla dokaznega bremena. Posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpovedba priče A. A. o pogovoru v lokalu s pokojnim se nanaša na junij 2016, zato je za presojo obstoja veljavnosti ustnega dogovora brezpredmetna. Tudi priča B. B. datumsko ni opredelil roka vračila. Izjava dolžnika, ki pretrga zastaranje, mora biti naslovljena na upnika in ne na tretjo osebo. Sodna praksa in pravna teorija izpostavljata, da mora biti pripoznava dolga vselej jasna, nepogojna in določna. Tožnica v izjavah o sklenjenem dogovoru ni bila dosledna. Pred pravdo je navajala, da je bilo dogovorjeno vračilo, ko bo C. C. vrnil posojilo sinu oziroma je navajala petletni rok vračila. V tožbi in tekom postopka pa je datumsko neopredeljeno navajala rok vračila pet let, skrajna možnost desetih let. Ni dokazala, da je bil sklenjen dogovor, ampak je šlo za predvidevanje in enostranske izjave. Zaslišana je izpovedala, da naj bi se s sinom dogovorila, da bo vrnil v desetih letih in da je po smrti sina šele izvedela, da je sinu Robi Zajc vse vrnil leta 2016, česar med postopkom ni trdila. Glede na tako nasprotujoče si navedbe in izpovedbo tožnice, ni mogoče brez dvoma zaključiti, kaj sta se tožnica in njen sin dogovorila ter kdaj.

Odločilni razlogi v izpodbijani sodbi so med seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil rok za vračilo podaljšan za dobo desetih let, kar naj bi bilo potrebno šteti od zadnjega plačila dne 5. 7. 2010, na drugi strani pa je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od dne 4. 4. 2019 dalje. Toženca dne 4. 4. 2019 skladno z 299. členom OZ še nista prišla v zamudo. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je ugodilo zahtevku na solidarno plačilo. Ni napravilo dokazne ocene verodostojnosti izpovedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica delno ni izpovedala po resnici in je imela občasne finančne težave. Iz priloženih bančnih izpiskov izhaja, da je imela tožnica večkrat negativno stanje. Nelogično je, da se je tožnica strinjala s podaljšanjem roka vračila za deset let. Sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ovrednotilo manjših zneskov v gotovini, ki jih je pokojni izročil tožnici. Ni obrazložilo, zakaj več manjših zneskov gotovine ne predstavlja izpolnitve obveznosti. Toženca sta izrecno trdila, da je sin tožnici v letih 2008 do 2010 izročil vsaj 20.000 EUR. Tožnica prejema gotovinskih zneskov ni zanikala in je celo štela, da je bila zaradi danega posojila upravičena do prejema teh zneskov. Napačno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje, da bi morala toženca dokazati namen izročitve gotovinskih zneskov za poplačilo posojila. Napačno se je sodišče sklicevalo na posojilno pogodbo in spregledalo, da se prejem posojila potrdi s podpisom na posojilni pogodbi in ne za vsak posamični prejem zneska. Takšen podpis se tudi nahaja na posojilni pogodbi, kar pomeni, da je tožnica dvakrat podpisala pogodbo, enkrat ob sklenitvi in drugič ob vračilu. Darilni namen pokojnika tožnici ni z ničemer izkazan. Iz izpovedb prič izhaja, da je pokojni govoril o tem, da tožnica ves čas želi, da jo financira, da ji posodi. Pokojni je bil v dobrem finančnem stanju in je v letu 2008 in 2009 nedvomno razpolagal z zneskom za odplačilo dolga. Na drugi strani pa je tožnica že pred letom 2010 potrošila večji znesek. Da je pokojni ostal dolžan tožnici, je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi izpovedbe priče C. C., ki pa sploh ni bil zaslišan v postopku. Gre zgolj za izpoved tožnice, kaj je povedal C. C. Tožnica ni trdila, da bi C. C. vrnil dolg pokojnemu šele v letu 2016. Drugače je trdila tudi tožnica v predpravdnem zahtevku, ko je zahtevala zakonske obresti že od leta 2015 dalje, kar je v nasprotju s tem, da naj bi pokojni vrnil tožnici posojilo šele, ko prejme denar od C. C. Tudi znesek 275.000 EUR se ne ujema z zneskom, ki ga je navajal B. B. Izjava priče A. A. o pogovoru s pokojnim v lokalu ne potrjuje sklenjenega dogovora o podaljšanju roka vračila. Izjava je splošna in ni nujno, da se nanaša na konkretno posojilo. Iz zapisnika glavne obravnave dne 6. 12. 2021 ne izhaja, da bi priča A. A. izpovedala, da je pokojni del denarja vrnil tožnici. Izjava je splošna in nedoločna. Tudi izpovedba B. B. ne potrjuje, da je bil sklenjen dogovor o podaljšanju roka vračila.

Izostala je dokazna ocena verodostojnosti izpovedbe prič. Priča A. A. je bila s pokojnim v dveletnem razmerju ter je sestra C. C. in naj ne bi imela stikov s pokojnim, natančno pa se je spomnila prihoda pokojnika v lokal. Priča je tudi izpovedala, da je tožnica posodila denar zaradi obresti, kar je v nasprotju s posojilno pogodbo o brezobrestnem posojilu. Tožnico pozna že dolga časa, tako je tožnici očitno naklonjena. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da si priča B. B., ki je bil brat pokojnega, in pokojni nista bila blizu. V tej luči bi moralo opraviti presojo izpovedbe, da so se v družini pogovarjali o posojilu. B. B. je izpovedal o dejstvih, ki jih sam ni zaznal. Nenavadno je, da bi se s pokojnim bratom mesečno pogovarjala o enem in istem posojilu. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo družinske vezi, da je priča tožničin sin in bolj naklonjen tožnici kot prvi toženki ter je hkrati izpovedal, da mati ni imela finančnih težav. V dokaznem postopku ni bila zagotovljena enakopravnost strank. Sodišče prve stopnje je uporabilo različne dokazne standarde, ko je tožnici verjelo na besedo, da je bil podaljšan rok za vračilo posojila, medtem ko je od tožencev zahtevalo pisni dokaz o izvršenih vračilih posojila. Ni pojasnilo, zakaj bi bilo zaupno razmerje med sinom in mamo zgolj v korist tožnice. Glede na potek zastaranja, bi morala tožnica dokazati, da je bilo zastaranje pretrgano.

Napačna je tudi stroškovna odločitev. Glede na vrednost spornega predmeta bi morala vrednost storitve namesto 900 točk znašati 700 točk. Sodišče prve stopnje je zmotno priznalo tožnici tudi strošek štirih narokov za glavno obravnavo, saj sta bila poleg prvega naroka dne 15. 10. 2021, izvedena le še dva naroka dne 6. 12. 2021 in 22. 4. 2022. Tožnici je tudi napačno priznalo stroške za prejem listin in konferenco s stranko, za prejem odločbe in poročilo stranki ter za sestavo stroškovnika, saj ne gre za pravdne stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s pokojnim sinom D. D. sklenila posojilno pogodbo za znesek 100.000 EUR. Sin ji je dne 5. 7. 2010 vrnil 50.000 EUR, za preostali znesek pa je tožnica trdila, da sta ustno dogovorila podaljšanje roka vračila za dobo desetih let. Sin je leta 2016 umrl. Preostale polovice posojila ji ni vrnil. Tožnica je s tožbo zahtevala vračilo posojila od prve toženke in drugega toženca, kot dedičev sinovega premoženja.

6. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (569. člen OZ). Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt; za njeno veljavnost ni potrebna nobena posebna obličnost, lahko je sklenjena ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, ki jo lahko stranke izjavijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (18. člen OZ).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 16. 1. 2008 sklenili pisno posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnica dne 17. 1. 2008 pokojnemu sinu nakazala 100.000 EUR. Sin ji je dne 5. 7. 2010 vrnil polovični znesek, za preostalih 50.000 EUR pa sta se ob delnem vračilu ustno dogovorila o novem roku vračila do 5. 7. 2020. Pokojni sin tožnici preostalih 50.000 EUR ni vrnil. 8. Neutemeljene in za konkretni postopek irelevantne so pritožbene navedbe v zvezi s pripoznavo dolga. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta tožnica in pokojni sin sklenila nov ustni dogovor o podaljšanju roka vračila posojila. Ugovora zastaranja ni zavrnilo na podlagi instituta o pripoznavi dolga. Pravilno ni prepoznalo pokojnikovih ravnanj (delnega plačila, ustnega podaljšanja roka vračila) kot izjave o pripoznavi dolga, ampak kot sklenitev novega dogovora o delnem vračilu posojila. Za posojilno pogodbo se ne zahteva pisnost pogodbe, zato to velja tudi za njene poznejše spremembe. Veljavni so tudi kasnejši ustni dogovori. Pisna pogodba je bila sklenjena v letu 2008, nov dogovor pa v letu 2010, zato takrat do zastaranja terjatve še ni prišlo, prav tako pa tudi ne ob vložitvi tožbe 9. 3. 2020, ko terjatev niti še ni dospela v plačilo.

9. Tožnica je že v tožbi trdila, da sta se s pokojnim sinom ob delnem vračilu posojila dne 5. 7. 2010 dogovorila za podaljšanje roka za dobo desetih let in je računala, da bo znesek dobila povrnjen najkasneje do 5. 7. 2020. Takšne trditve je smiselno potrdila z izpovedbo. Izpovedala je, da ji je sin vrnil 50.000 EUR dne 5. 7., za ostalo pa sta se dogovorila, da ji bo vrnil tekom desetih let. Da je tožnica sina večkrat spomnila na vračilo, ni razumeti, da je tožnica štela, da sin zamuja z vračilom in je rok že potekel, ampak da je sina večkrat spomnila na sklenjeno posojilno pogodbo. Na izrecno vprašanje pooblaščenke tožencev, ali sta ustni dogovor o novem roku vračila sklenila pred ali po tem, ko ji je sin nakazal 50.000 EUR, je odgovorila, „da po tem, nekaj časa po tem“. Že vprašanje je bilo sugestivno, postavljeno na način, ali je bil dogovor sklenjen pred ali po delnem plačilu. Iz branja nadaljnje tožničine izpovedbe izhaja, da ji je sin ob delnem vračilu dejal, da ji bo preostalo polovico vrnil v desetih letih, da sta se takrat tako dogovarjala in se je tožnica s tem strinjala. Iz celotne tožničine izpovedbe tako tudi po presoji pritožbenega sodišča smiselno izhaja, da sta se tožnica in njen pokojni sin prav ob delnem vračilu posojila 5. 7. 2010 ustno dogovorila o novem roku vračila za dobo desetih let. Toženca pa tekom pravdnega postopka nista trdila, da bi bil ustni dogovor sklenjen kasneje ali da vtoževana terjatev še ni zapadla v plačilo. Tudi po zaslišanju tožnice takšnih ugovornih navedb nista podala. S pritožbenimi trditvami v smeri, da je bil ustni dogovor sklenjen po 5. 7. 2010, sta zato prekludirana in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožba večkrat zmotno izpostavlja kot bistveno okoliščino namen danega posojila, da naj bi pokojni tožničin sin denar posodil C. C. ter naj bi posojilo vrnil takrat, ko mu bo denar vrnil C. C. Gre zgolj za dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje kot dodatno okoliščino, ki potrjuje, da do vračila še ni prišlo, ker naj bi C. C. denar pokojniku vrnil tik pred smrtjo. Pravdna stranka ne more prav vsake okoliščine zajeti v trditveni podlagi, ampak mora navesti odločilna dejstva in razloge, na katere opira tožbeni zahtevek. Komu je pokojni denar posodil naprej, in ali naj bi mu C. C. denar vrnil in koliko, ni odločilno dejstvo, na katerem temelji tožbeni zahtevek ali izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje zato tudi ni odločalo mimo trditvene podlage. C. C. v tem postopku res ni bil zaslišan, saj nobena od pravdnih strank ni predlagala njegovega zaslišanja, zato sodišče prve stopnje ni ustrezno navedlo, da je C. C. kot priča potrdil čas vrnitve denarja. Vendar je iz 11. in 19. točke izpodbijane sodbe jasno razumeti, da je sodišče prve stopnje navedbe C. C. upoštevalo le v sklopu tožničine izpovedbe in ne kot samostojne priče zaslišane tekom pravdnega postopka. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana. Če je bilo po mnenju tožencev zaslišanje C. C. pomembno, pa bi toženca lahko sama predlagala njegovo zaslišanje.

11. Tožnica je v predpravdnem zahtevku res navajala, da sta se s sinom dogovorila za rok vračila približno petih let. Vendar je bistveno, kakšne trditve je postavila v tem pravdnem postopku. V tej pravdi je ves čas trdila, da je bilo dogovorjeno, da ji bo sin denar vrnil čez pet ali deset let. Takšne navedbe niti niso v nasprotju s predpravdnim zahtevkom. Obstoj sklenitve ustnega dogovora pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo tudi na podlagi več drugih okoliščin in ne zgolj na podlagi zaslišanja tožnice.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene verodostojnosti tožničine izpovedbe. Tožničino izpovedbo je v delu, ki se je nanašala na sklenitev posojilne pogodbe in ustnega dogovora ocenilo kot prepričljivo in življenjsko logično. Nadalje pa je ugotovilo, da je bila tožničina izpovedba v tem delu tudi notranje skladna z izpovedbo prič B. B. in A. A. 13. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da naj bi tožnica imela na bančnem računu večkrat negativno stanje in naj bi domnevno veliko trošila. Tožnica je prepričljivo izkazala, da je razpolagala z dovolj velikimi vsotami, da je lahko denar posodila pokojnemu sinu ter nakazilo posojila tudi nedvomno dokazala. Navedeno dejstvo je bilo med pravdnima strankama tudi nesporno. Na tožencema, ki sta kot dediča po pokojnem tožničinem sinu vstopila v pravno razmerje posojilojemalca, pa je bilo dokazno breme, da dokažeta vračilo dolgovanega zneska. Takšnega dokaznega bremena nista zmogla. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da noben znesek, razen nakazila delnega vračila dne 5. 7. 2010, ni predstavljal vračila posojila oziroma da toženca nasprotnega nista dokazala. Za vse zneske, ki sta jih toženca konkretizirala kot vračilo posojila, je tožnica prepričljivo izkazala, da niso bili namenjeni za poplačilo dolga po posojilni pogodbi in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo kot finančno pomoč pokojnega sina materi. V pritožbi toženca ponovno le na splošno navajata, da izročeni gotovinski zneski predstavljajo vračilo posojila.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo klavzulo v posojilni pogodbi, ki je določala, da posojilojemalec vrne znesek na tekoči račun ali kakorkoli s podpisom prejema na posojilni pogodbi. Navedbe sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve ni razumeti, da bi toženca lahko izkazala vračilo posojila le s potrdilom, ki bi bilo podpisano s strani tožnice in bi bil na njem naveden namen izročenega zneska. S slednjim je zgolj izpostavilo dejstvo, da je tudi posojilna pogodba določala način vrnitve posojila in primeroma naštelo, kaj bi lahko bil ustrezen dokaz vračila posojila. Zgolj izročeni gotovinski zneski ali nakazila, brez kakršnekoli dodatne okoliščine, ki bi kazale, da so bili plačani z namenom vrnitve dolga, ne dokazujejo vračila po posojilni pogodbi. Prav tako ne golo razpolaganje pokojnika z večjimi gotovinskimi zneski. Ob visoki skrbnosti pokojnika, ki jo je izpostavila prva toženka, pa bi bilo življenjsko logično, da bi pokojni denar vrnil na tekoči račun tožnice ali zahteval od nje podpis prejema. Pritožbene navedbe, da drugi podpis tožnice na posojilni pogodbi desno spodaj predstavlja potrdilo o vračilu celotnega dolga, so nedopustna pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Obstoj posojilne pogodbe in sklenitev ustnega dogovora sta potrdili tudi priči A. A. in brat pokojnika B. B. Iz izpovedbe A. A. povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je govorila o konkretni posojilni pogodbi med tožnico in njenim pokojnim sinom za znesek 100.000 EUR ter da bo dolgovano polovico pokojnik tožnici vrnil enkrat v desetih letih. Izpovedba priče ni bila splošna in nedoločna, ampak je prvič ves čas govorila zgolj o posojilni pogodbi sklenjeni med tožnico in pokojnim. Tudi priča B. B. je jasno izpovedal, da je vedel za sklenjeno posojilno pogodbo med njegovim pokojnim bratom in materjo (tožnico) ter da je pokojni brat tožnici ostal dolžan. O tem se je z bratom večkrat pogovarjal (enkrat na mesec) in potrdil, da brat denarja ni vrnil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je pričama verjelo, ker sta izpovedali medsebojno skladno s tožničino izpovedbo.

16. Noben izmed v pritožbi navedenih razlogov, ki naj bi domnevno izkazoval neverodostojnost izpovedbe priče A. A. in B. B., ni utemeljen. Na neverodostojnost priče A. A. ne kaže golo dejstvo, da je bila nekdanja partnerka tožničinega sina in znanka tožnice. Izpovedala je o tem, kar je sama zaznala in slišala v lokalu. Smiselno je pojasnila, da je imel tožničin sin finančni pregled premoženjskega stanja in se je oglasil pri njej, da bi preveril zneske na njenih računih. Ni nenavadno, da bi tožničin sin priči razlagal o posojilni pogodbi, če je bila njegova bivša partnerka, znanka od matere in sestra od C. C., s katerim naj bi poslovno sodeloval. Pri njej pa je hotel preveriti tudi določene transakcije. Napačna izpovedba priče, ki sama ni bila stranka pogodbe, da je šlo za obrestno posojilo, ne vnaša dvoma v sicer prepričljivo izpovedbo glede vsote posojila, roka vračila in preostalega dolgovanega dolga.

17. Toženca v pritožbi prihajata v medsebojno nasprotje, ko enkrat navajata, da je priča B. B. vedel izpovedati le o tem, kar je slišal od mame (tožnice), drugič pa, da ni verjetno, da bi se s pokojnim bratom enkrat mesečno pogovarjal o enem in istem poslu. B. B. je jasno izpovedal, da so se o posojilni pogodbi pogovarjali v družini in o posojilu ni izvedel le od tožnice, ampak neposredno tudi od pokojnega brata. Izpovedal je torej o dejstvih, ki jih je sam zaznal. Stvar osebne odločitve je, ali oseba, ki je hudo bolna, o takšni bolezni obvesti svojce. Pokojnik se je očitno odločil, da za bolezen bratu ne bo povedal, kar pa ne pomeni, da se tudi o financah z bratom ni pogovarjal. Življenjsko povsem logično je, da se brata, ki sta bila očitno vpeta v različna finančna poslovanja, enkrat mesečno pogovarjata o poslu in družinskih financah. Glede tožničinega finančnega stanja je B. B. izpovedal, da je imela tožnica denarja vedno dovolj, razen potem, ko se je pač, pri čemer povedi ni dokončal ter v nadaljevanju izpovedal, da sam ni bil nikoli prisoten in ne ve, da bi si tožnica izposojala denar. Ne drži torej pritožbena navedba, da je zanikal vsakršne finančne težave tožnice. Golo dejstvo, da je priča tožničin sin, pa tudi samo po sebi ne vnaša dvoma v verodostojnost njegove izpovedbe.

18. Iz izpovedbe obeh prič jasno in medsebojno skladno izhaja, da sta tožnica in njen pokojni sin sklenila posojilno pogodbo, vendar ji pokojni sin ni vrnil celotnega zneska. O tem sta priči izpovedali na podlagi lastnih zaznav, izpovedbi pa sta bili skladni s trditvami in tožničino izpovedbo.

19. Tožnica je v tožbi trdila, da sta prva toženka in drugi toženec po smrti njenega sina podedovala njegovo premoženje na podlagi sklepa o dedovanju D 426/2016 in postavila tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo. Priložila je tudi sklep o dedovanju z dne 24. 4. 2017 (A2). Med strankama navedeno dejstvo ni bilo sporno, zato ni bilo potrebno, da bi se sodišče prve stopnje podrobneje opredeljevalo do nerazdelne ali solidarne odgovornosti tožencev, dedičev po pokojnem posojilojemalcu, za plačilo dolgovanega zneska.

20. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno prisodilo zakonske zamudne obresti že od 4. 4. 2019, ko je tožnica poslala tožencema poziv za plačilo. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnica in njen pokojni sin dne 5. 7. 2010 dogovorila za nov rok vračila za dobo desetih let. Tožnica je že v tožbi trdila, da je računala, da bo preostali znesek 50.000 EUR dobila povrnjen najkasneje do 5. 7. 2020. Ker se je rok za izpolnitev pogodbe iztekel 5. 7. 2020, je zamuda lahko nastopila šele naslednji dan, zato gredo tožnici zakonske zamudne obresti od naslednjega dne tj. 6. 7. 2020 dalje do plačila.

21. Pritožba delno utemeljeno graja tudi stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da glede na vrednost spornega predmeta, ki v konkretnem primeru znaša 83.333,33 točk, vrednost storitve znaša 900 točk (tar. št. 18/1 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18), OT). Prav tako je pravilno priznalo končno višino stroškov za vložene vloge in zastopanje tožnice na naroku. Iz stroškovnika je razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo število vloženih pripravljalnih vlog in število izvedenih narokov, v izpodbijani sodbi pa napačno izpustilo strošek za šesto pripravljalno vlogo v višini 450 točk ter hkrati zmotno prištelo dodaten strošek za zastopanje na 3. naroku v višini 450 točk, ki ga ni bilo. Toženca utemeljeno navajata, da je tožnici napačno priznalo strošek za prejem listine in konferenco s stranko v višini 100 točk, saj navedeni strošek ne predstavlja samostojne odvetniške storitve po tar. št. 39 OT, ampak je strošek že upoštevan v priznanem strošku za sestavo in vložitev tožbe (900 točk). Tožnici je sicer utemeljeno priznalo strošek za prejem odločbe in poročilo stranki po tar. št. 39/2 OT, saj gre za samostojno storitev in strošek v zvezi s pravdnim postopkom, ki ni zajet v drugih tarifnih številkah, vendar pa iz stroškovnika ni razvidno, da bi tožnica strošek uveljavljala za več kot dve začeti pol uri dela, zato je pritožbeno sodišče tožnici za prejem odločbe in poročilo stranki namesto 100 točk, priznalo 50 točk. Ker je bil stroškovnik vložen kot samostojna vloga, pa je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo tudi strošek za sestavo stroškovnika v višini 20 točk. Vložen stroškovnik je samostojna odvetniška storitev, ki ni zajeta že v drugih postavkah in se obravnava po tar. št. 39/4 OT kot kratek dopis ali obvestilo. Pritožbeno sodišče je tožnici za stroške odvetniških storitev namesto 7.135 točk, skupaj priznalo 6.985 točk, 2% materialnih stroškov v višini 79,85 točk, 22% DDV ter stroške sodnih taks v višini 1.005 EUR, skupaj 6.176,47 EUR.

22. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zamudnih obresti od vtoževanega zneska ter delno napačno odmerilo pravdne stroške, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Ker pritožba tožencev v preostalem delu ni utemeljena in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o glavni stvari ni bila spremenjena. Pritožbeno sodišče je spremenilo le čas teka zakonskih zamudnih obresti in delno stroškovno odločitev. Tožnica tako po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato sta ji toženca dolžna povrniti njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP)

24. Toženca sta s pritožbo delno uspela le v neznatnem delu glede stranskih terjatev (obresti in stroškov), tožnica pa se v odgovoru ni argumentirano opredelila do bistvenih pritožbenih navedb. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).