Jedro

Nujna pot predstavlja obliko stvarne služnosti z odločbo sodišča. Stvarna služnost je po svoji vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari, zato lastnik zemljišča, ki bi se mu olajšal dostop do drugega zemljišča, ne potrebuje služnosti, če je sam solastnik tega drugega zemljišča. Ustanovitev nujne poti na solastnem služečem zemljišču tako ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj je dolžan povrniti nasprotnima udeležencema njune stroške pritožbenega postopka v višini 140,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v zvezi s sklepom z dne 9.9.2009 zavrnilo predlog predlagatelja za ustanovitev nujne poti po varianti 1 od cesta parc. št. 478/2 k.o. R. po skrajnem zahodnem delu parcele 351/5, to je ob meji s parcelo 351/6, v širini štirih metrov do parcele 351/7 vse k.o. R..

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj in v pritožbi opozarja, da je podredni tožbeni zahtevek po drugi varianti umaknil pred izdajo odločbe sodišča, zato bi sodišče moralo odločiti zgolj o primarnem tožbenem zahtevku. Za ustanovitev nujne poti morata biti podani predpostavki, da nepremičnina nima potne povezave z javno cesto in da z ustanovitvijo nujne poti nastane za gospodujočo nepremičnino večja korist, kot pa znaša škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. Ob teh kriterijih pa je potrebno upoštevati še načelo sorazmernosti in načelo čim manjše obremenitve tuje nepremičnine. Glavni pritožbeni očitek je, da je pri odločanju sodišča načelo čim manjše obremenitve popolnoma nadvladalo nad načelom sorazmernosti. Sodišče bi moralo upoštevati stroške, ki bi nastali z izvedbo poti, ki je bila določena, in ugotoviti, da je sprejemljivejša predlagateljeva varianta, da je po načelu sorazmernosti stroškovno ugodnejša, poleg tega pa tudi bistveno bolj ne obremenjuje služečega zemljišča kot pot po varianti št. 2. Pritožba podrobno opisuje, katere posege bi bilo potrebno opraviti glede na posamezno varianto poti in očita sodišču, da tega ni vrednostno ocenilo. Eden izmed ključnih argumentov sodišča je bilo tudi dejstvo, da bi z izgradnjo variante 2 celotna nepremičnina na ceni izgubila manj, kot pa z izgradnjo variante 1, ker naj bi bila zahodna stran primernejša za bivanje. To bi se moralo odražati pri višini prisojenega primernega nadomestila, česar pa izvedenec ni upošteval. Poleg tega je cenitev zemljišča bila narejena za primer, ko bi se zemljišče odvzelo, v konkretnem primeru pa bi se zemljišče zgolj obremenilo. S sklepom je bil predlagatelj postavljen v nadvse neprijeten položaj, saj mora na eni strani nasprotnima udeležencema plačati nadomestilo za ustanovitev nujne poti v višini 10.773,75 EUR, po drugi strani pa tako določene nujne poti zaradi nesorazmernih stroškov ne more zgraditi.

Nasprotna udeleženca sta na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe. Opozorila sta, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za ustanovitev nujne poti, saj ta ne poteka po tujem zemljišču, poleg tega pa sodišče tudi ni obravnavalo predloga za delitev solastnine, ki sta ga podala. Podrobneje tudi prerekata navedbe predlagatelja o ugodnejši prvi varianti poti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pritožbe predlagatelja v skladu z določilom 2. odstavka 33. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) razveljavilo svoj sklep v delu, s katerim je ugodilo podrejenemu predlogu predlagatelja za ustanovitev nujne poti po drugi varianti ob meji s parcelo 351/2 k.o. R., (1, 2. in 3. točka sklepa) in upoštevalo predlagateljev delni umik predloga z dne 3.11.2008. S tem je odpravilo očitano kršitev 23. člena ZNP, zato je predmet pritožbenega preizkusa zgolj odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga za ustanovitev nujne poti po prvi varianti predlagatelja ob meji s parcelo 351/6, k.o. R..

Ustanovitev nujne poti predstavlja najbolj razširjeno obliko nastanka stvarne služnosti z odločbo sodišča, katere namen je, da vsakemu lastniku nepremičnine ustvari pogoje za uživanje lastninske pravice, kar vsebuje tudi možnost dostopa do nepremičnine in priključkov na osnovnem komunalnem omrežju. Zato nujno pot Stvarnopravni zakonik (SPZ) ureja v poglavju o sosedskem pravu, čeprav v bistvu predstavlja vrsto stvarne služnosti in zanjo veljajo enaka pravila kot za ostale stvarne služnosti. Stvarna služnost je po svoji vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari, kar že pojmovno izključuje ustanovitev služnostne pravice na solastni stvari. Lastnik zemljišča, ki bi se mu olajšal dostop preko drugega zemljišča, ne potrebuje služnosti, če je sam lastnik tega drugega zemljišča (prim. pravno mnenje Občne seje VSS, Poročilo VSS 2/84, o tem tudi Juhart, komentar k 220. členu SPZ). Zato je predlog predlagatelja za ustanovitev nujne poti po služečem zemljišču, ki je v njegovi solasti, neutemeljen in je odločitev prvostopnega sodišča in sicer drugačnih materialnopravnih razlogov pravilna. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo predlagatelja zoper sklep o zavrnitvi predloga za ustanovitev nujne poti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju odločiti o predlogu nasprotnih udeležencev o razdelitvi solastnine, v okviru tega postopka pa naj upošteva tudi interes predlagatelja do dostopa na parcelo 351/7 k.o. R..

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 146. člena ZNP. Stroške nasprotnega udeleženca v zvezi z odgovorom na pritožbo je sodišče odmerilo po določilu odvetniške tarife, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, materialne stroške in davek na dodano vrednost. Te stroške je nasprotnima udeležencema dolžan povrniti predlagatelj, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Predlagatelj sam krije svoje stroške, ki jih je imel v pritožbenem postopku.