Jedro

Tožeča stranka ni izkazala, da je predlog za obnovo postopka, končanega z delno odločbo z dne 20. 5. 2009, vložila pravočasno, kot ji to nalaga zakon. Te svoje dokazne obveznosti se ne more razbremeniti z ugotovitvijo upravnega organa, da v spisih ni vročilnice o vročitvi te odločbe, niti ni razvidno, da ji je bila odločba vročena. Že iz njenega predloga za obnovo postopka izhaja dejstvo, da ji je bila ta odločba dostopna oziroma je za njeno izdajo vedela. Na njej pa je bilo dokazno breme, da izkaže, da je predlog vložila v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila ta odločba izdana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Jesenice (upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka vračila premoženja, končanega z delno odločbo Upravne enote Jesenice št. 321-28/97 z dne 20. 5. 2009. V obrazložitvi navaja, da je dne 7. 9. 2009 prejela vlogo tožeče stranke, naslovljeno kot zahtevo za obnovo postopka, končanega z delno odločbo, št. 321-28/97 z dne 20. 5. 2009, iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. členu ZUP. Na poziv za dopolnitev predloga v obsegu navedb okoliščin glede njegove pravočasnosti, je tožeča stranka z dopisom z dne 7. 10. 2009 navedla, da je predlog vložila v enem mesecu od dneva, ko je bila odločba prejeta, to je 4. 8. 2009. Upravni organ po pregledu dokumentacije ugotavlja, da je 4. 8. 2009 tožeča stranka prejela prepis delne odločbe št. 321-28/97 z dne 11. 3. 2009, ne pa delne odločbe št. 321-28/97 z dne 20. 5. 2009. Za prepis slednje tudi ni zaprosila. Glede na navedeno upravni organ zaključuje, da predlog za obnovo postopka ni popoln, in posledično ni mogoče ugotoviti, če je bil pravočasen. Drugostopni organ je pritožbo zoper prvostopni sklep zavrnil. Strinjal se je z razlogovanjem prvostopnega organa, da vlagateljica ni izkazala pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da uveljavlja zahtevek za obnovo postopka, ki je končan z delno odločbo Upravne enote Jesenice št. 321-28/97 z dne 20. 5. 2009. Meni, da je bil z odločitvama prvostopnega in drugostopnega organa očitno kršen materialni predpis. Zatrjuje, da več kot upravičeno utemeljuje okoliščine, zaradi katerih uveljavlja obnovo postopka in je v predlogu in pritožbi navedla vsa dejstva, pomembna za odločitev. Gre za pravice, ki ji pripadajo, da v obnovljenih postopkih vrnitve podržavljenega premoženja sodeluje kot stranka v postopku in s tem uveljavlja pravice, ki so bile že pridobljene. Navaja, da je z odločbo z dne 20. 5. 2009 upravni organ odločal o predmetu, ki sploh ni naveden v zahtevku. Zahtevek za vrnitev parc. št. 248/25 je podala samo Agrarna skupnost A., ki je edina upravičenka za vrnitev nepremičnine. V odločbi imenovana „nekdanja Podobčina Javornik s člani“ sploh ni nikdar obstajala, saj nekdanji člani kraja Javornik nikoli niso bili samostojno organizirani, pač pa so bili v času podržavljenja njihovega premoženja vpisani v članskem imeniku Občine Koroška Bela. Upravni organ s svojo odločbo dela nepopisno zmedo tudi pri vknjižbi vrnjenega premoženja v zemljiški knjigi. Zato upravičeno uveljavlja pravico do zaslišanja in sodelovanja v postopku, v katerem se odloča o lastnini in posesti parcel, ki so predmet skupne lastnine. Ugotovljeni razlogi v drugostopni odločbi so po mnenju tožeče stranke sami po sebi nasprotujoči. Upravni organ ugotavlja, da se vročilnica ne nahaja v dokumentih zadeve in da iz dokumentov ni razvidno, da je bila odločba vročena. Tako tudi drugostopni organ spregleda dejstvo, da je prvostopni organ najprej vročil odločbo kot informacijo javnega značaja brez navedbe članov agrarne skupnosti, druga odločba pa je bila vročena za parcelo, ki ni bila predmet zahtevka. Tako je nemogoče ugotoviti pravočasnost vložitve predloga za obnovo, vsekakor pa ne more biti to vprašanje sporno, saj je jasno, da prvostopni organ v nobenem slučaju ni želel in ni imel interesa seznaniti tožeče stranke s svojimi odločitvami. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prvostopni sklep in drugostopno odločbo odpravi in omogoči (dovoli) obnovo postopka za parc. št. 248/25. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka.

V okviru formalnega preizkusa, ki ga mora organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, opraviti po prejemu predloga, organ preizkusi (tudi) pravočasnost njegove vložitve. Ta preizkus mu nalaga prvi odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP).

Izkazovanje pravočasnosti vložitve predloga bremeni predlagatelja. Po 265. členu ZUP mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku.

Rok za vložitev predloga, v katerem predlagatelj uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP – če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku – je en mesec od dneva, ko je predlagatelj izvedel, da je bila izdana odločba v postopku, v katerem mu ni bila dana možnost udeležbe (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Tožeča stranka, ki je iz tega razloga predlagala obnovo postopka, končanega z delno odločbo št. 321-28/97 z dne 20. 5. 2009 (zahteva za obnovo z dne 4. 9. 2009 in tožbene navedbe v tem upravnem sporu), bi torej morala, da bi bil njen predlog pravočasen, vsaj verjetno izkazati, da ga je vložila v roku enega meseca, ko je za to odločbo izvedela.

Tožeča stranka je pravočasnost vložitve predloga pojasnila z navedbo, da je bil vložen v roku enega meseca, ko je bila odločba prejeta, tj. 4. 8. 2009. Z listinami v upravnem spisu je potrjena ugotovitev upravnega organa, da ji je bila tega dne vročena odločba št. 321-28/97 z dne 11. 3. 2009 (z njo je bilo odločeno glede parc. št. 248/43) in ne odločba št. 321-28/97 z dne 20. 5. 2009 (ki vsebuje odločitev o parc. št. 248/25), v zvezi s katero je obnovo postopka predlagala.

Tožeča stranka torej ni izkazala, da je predlog za obnovo postopka, končanega z delno odločbo z dne 20. 5. 2009, vložila pravočasno, kot ji to nalaga zakon. Te svoje dokazne obveznosti se ne more razbremeniti z ugotovitvijo upravnega organa, da v spisih ni vročilnice o vročitvi te odločbe, niti ni razvidno, da ji je bila odločba vročena. Že iz njenega predloga za obnovo postopka izhaja dejstvo, da ji je bila ta odločba dostopna oziroma je za njeno izdajo vedela. Na njej pa je bilo dokazno breme, da izkaže, da je predlog vložila v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila ta odločba izdana.

Ker tožeča stranka predloga za obnovo postopka, kljub pozivu za dopolnitev, ni dopolnila z navedbo takih okoliščin, da bi upravni organ mogel preizkusiti pravočasnosti njegove vložitve, ga je tudi po presoji sodišča pravilno zavrgel kot nepopolnega. Za takšno odločitev je imel podlago v drugem odstavku 267. člena ZUP.

Odločitev upravnega organa o zavrženju predloga je izključevala nadaljnjo presojo samega obnovitvenega razloga. Zato tudi tožbene navedbe o tem, da je zahtevek za vrnitev parc. št. 248/25 podala samo tožeča stranka in ima zato pravico do sodelovanja v postopku, s katerimi tožeča stranka argumentira obstoj pogoja za dovolitev obnove, niso predmet sodne presoje in se sodišče do njih ni dolžno opredeliti.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.