Jedro

Ob otrokovih potrebah v višini 35.000,00 SIT je toženec dolžan zagotoviti preživninski prispevek v znesku 17.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem delu spremeni tako, da je toženec dolžan prispevati k preživljanju mladoletne Z. K. od 1.5.1998 dalje in da je dolžan povrniti tožeči stranki stroške postopka odmerjene na 333.602,60 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec naravni oče mladoletne Z. K., roj. dne 15.3.1997. Pod točko 2. je tožencu naložilo plačilo zneska 100.000,00 SIT drugi tožnici. Pod točko 3. je tožencu naložilo plačevanje prispevka k preživljanju mladoletne Z. v znesku 17.000,00 SIT mesečno od 1.4.1998, pod točko 4. pa je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 342.342,65 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in točki 3. in 4. izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se ne strinja z dosojeno preživnino. Znesek 17.000,00 SIT res ne pomeni visoke preživnine, vendar bi sodišče moralo upoštevati, da si toženec otroka ni želel, ker je vedel, da si z otrokovo materjo ne moreta ustvariti trajne življenjske skupnosti, še bolj pa se zaveda svoje finančne situacije. Kot samostojni podjetnik posluje z izgubo in komaj pokriva minimalne prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje. Za starejšega sina plačuje preživnino v višini 15.000,00 SIT, zato bi za mladoletno tožnico lahko prispeval le 10.000,00 SIT. Prav tako je sodišče napačno odmerilo preživnino, ko je določilo, da se ta plačuje od 1.4.1998 dalje, saj je bila tožba vložena 28.4.1998, preživnina pa se določa za naprej od vložitve tožbe. Napačna je tudi odločitev o stroših.

Tožena stranka meni, da je sodišče priznalo 500 odvetiških točk, kar je v nasprotju z Odvetniško tarifo, ki priznava po tarifni številki za tovrstne postopke le 160 točk, za določitev preživnine pa 100 točk, pri čemer sodna praksa priznava izključno 160 točk in se točke ne seštevajo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je dosojeni znesek preživnine nizek. Tožnik je lastnik stanovanja v Ljubljani in osebnega avtomobila Škoda Favorit, uporablja pa osebni avto Honda, ki je napisan na očeta. Tožeča stranka je verzijo uveljavljala do vključno marca 1998, od 1.4.1998 pa preživnino. Mesec, na katerega se preživnina nanaša, ob vložitvi tožbe še ni potekel. V odgovoru na odgovor tožena stranka navaja, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene, saj je osebni avtomobil Honda vseskozi v lasti toženčevega očeta in lastništvo nad njim ni bilo prenešeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje določilo previsoko preživnino, ni utemeljena. Sodišče je pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva, ki vplivajo na višino preživnine ter pravilno porazdelilo preživninsko obveznost med oba roditelja, kot to določa 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Potrebe mladoletne tožnice znašajo vsaj 35.000,00 SIT mesečno, kot priznava tudi toženec. Možnosti staršev so v izpodbijani sodbi pravilno ocenjene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe tožene stranke, da je v slabi finančni situaciji. Trditve in dokaze v tej smeri je sodišče prve stopnje upoštevalo, v pritožbi pa toženec ne navaja nobenih novih dejstev v tej smeri, ki bi opravičevale nižjo preživnino od prisojene.

Nerelevantne so navedbe toženca, da si otroka ni želel in da mu je otrokova mati zagotavljala, da ne bo zanosila. Pomembno je zgolj starševstvo, torej da so starši dolžni preživljati svoje otroke (1. odstavek 123. člena ZZZDR). Navedena obveznost ni odvisna od tega ali sta si starša otroka želela ali ne, prav tako pa na preživninsko obveznost ne vplivajo medsebojni odnosi otrokovih staršev.

Odveč je pritožnikovo sklicevanje na preživninsko obveznost za polnoletnega otroka (15.000,00 SIT), saj je prvostopno sodišče to okoliščino upoštevalo, ne more pa ta okoliščina povzročiti tolikšnega znižanja preživnine za mladoletno tožnico, kot si predstavlja tožena stranka. Mladoletni otroci so in morajo biti deležni posebne zaščite zaradi svojega posebnega statusa in imajo preživninske obveznosti do njih prednost pred vsakršnimi drugimi obveznostmi zavezancev. Starši mladoletnih otrok so dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo ustrezna sredstva za preživljanje, zdravje, vzgojo, razvoj in šolanje svojih otrok in torej poskrbeti za tako delo, ki jim nudi tak zaslužek, da lahko zmorejo primerno preživnino. V spisu ni podatkov o toženčevi delovni nesposobnosti, zato si je pač dolžan poiskati tako delo, da bo lahko zagotavljal vse zgoraj navedeno za svoje otroke, sebi pa za socialno varnost. Pritožbene trditve o iz leta v leto večjih izgubah pri poslovanju toženca kot samostojnega podjetnika kažejo le na nujno spremembno na strani toženca pri zagotavljanju dohodkov, ne dajejo pa podlage za določitev nižje preživnine od tiste, ki jo je določilo prvostopno sodišče. S preživnino v znesku 17.000,00 SIT je namreč naloženo tožencu pokrivanje manj od polovice potreb mladoletne tožnice, ko torej drugi del pokriva tožničina mati, ki hkrati z osebnim delom za otroka pokriva pretežni del starševskih dolžnosti do otroka. Upoštevaje vse okoliščine je torej prvostopno sodišče z odmero preživnine v višini 17.000,00 SIT pravilno uporabilo materialno pravo in so zato nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

Utemeljena pa je navedba tožene stranke, da se preživnina lahko določi samo za naprej in da je bila tožba v tej zadevi z zahtevkom za preživnino vložena dne 28.4.1998. Ker je zahtevana in prisojena mesečna preživnina, je mogoče v danem primeru naložiti tožencu plačilo preživnine za mesec maj 1998 in za nadaljnje mesece. Glede na to je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v 3. točki spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačevanje preživninske obveznosti od 1.5.1998 dalje, ne pa od 1.4.1998 dalje, kot je zmotno razsodilo prvostopno sodišče. Tudi glede pravdnih stroškov je pritožbna delno utemeljena. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek na ugotovitev očetovstva, na plačevanje preživnine in na plačilo verzijskega zahtevka. Po tarifni številki 13 tč. 1č znaša nagrada za sestavo tožbe v sporu zaradi ugotovitve očetovstva 160 točk, po tarifni številki 13 tč. 2e pa v sporu za zakonito preživljanje 100 točk. Za verzijski zahtevek druge tožnice v znesku 100.000,00 SIT znaša po tarifni številki 13 tč. 1 nagrada 200 točk. V Odvetiški tarifi ni podlage za to, da se točke za posamezne zahtevke ne bi seštevale, kot navaja pritožba (in kot res velja v taksni tarifi). Glede na to je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov za sestavo tožbe 460 točk (in ne 500 točk, kot je priznalo prvostopno sodišče) ter za vsako obravnavo po 230 točk. Ob pravilni uporabi Odvetniške tarife je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov za 1190 točk oziroma zneska 104.006,00 SIT in pa 229.596,60 SIT za izvedenino. Skupno mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 333.602,60 SIT, zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo tudi v izreku o pravdnih stroških in naložilo tožencu povrnitev navedenega zneska.

Zaključiti je torej, da je v opisanem obsegu pritožba utemeljena, kar je ob upoštevanju 4. točke 373. člena ZPP narekovale delno spremembo sodbe. V pretežnem delu, torej glede višine preživnine in delno glede pravdnih stroškov pa pritožba ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo v delih, ki jih ni spremenilo, potrdilo. Tožena stranka je delno uspela s pritožbo, vendar z zanemarljivo majhnim delom, glede katerega niso nastali posebni stroški. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa je odgovorila na pritožbo, vendar pa s svojimi navedbami ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnih (1. odstavek 155. člena ZPP). Zato mora tudi tožeča stranka svoje pritožbene stroške trpeti sama.