Jedro

Takšna zavestna odločitev obsojenca, da kazni hišnega zapora ne bo izvrševal na naslovu stalnega prebivališča, pa kaže na namen obsojenca izigrati sistem hišnega zapora, zaradi česar so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je obsojenec zlorabil zaupanje, ki mu ga je sodišče podelilo z ugoditvijo njegovi prošnji za izvršitev kazni s hišnim zaporom.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Kr 50743/2016 z dne 25. 2. 2022 pod točko I izreka zavrglo obsojenčev umik predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, podrejeno z zaporom ob koncu tedna, podredno za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku R. z dne 14. 2. 2022, pod točko II izreka je predlog obsojenca za spremembo sklepa o hišnem zaporu z dne 22. 2. 2022 kot neutemeljen zavrnilo, pod točko III izreka pa je na podlagi sedmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se preostanek kazni osem mesecev zapora, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 50743/2016 z dne 1. 2. 2018, pravnomočno dne 15. 9. 2018, izvrši v zavodu.

2. Zoper točko III izreka sklepa se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da točko III izreka v celoti „odpravi“, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v točki III razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da mora obsojenec preostanek osemmesečne zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 50743/2016 z dne 1. 2. 2018, prestati v zavodu, pravilna in zakonita. S tehtnimi razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

5. Utemeljene zaključke sodišča prve stopnje, da obsojenčevo samovoljno ravnanje, ko hišnega zapora ni nastopil na naslovu stalnega prebivališča, ki je bil določen kot naslov, kjer se bo izvajal hišni zapor, pomeni nespoštovanje sodne odločbe, zagovornica neuspešno izpodbija z navedbami, da obsojenec ni prejel poziva na prestajanje kazni hišnega zapora ter pisne napotitve Zavoda za prestajanja kazni zapora M. (v nadaljevanju ZPKZ), zaradi česar niso bili izpolnjeni pogoji za nastop kazni hišnega zapora. Navedenim pritožbenim pomislekom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah od 2 do 5 razlogov izpodbijanega sklepa korektno povzelo procesne dogodke, ki so pravno relevantni za sprejem odločitve v obravnavani zadevi, v nadaljevanju obrazložitve pa jih je tudi pravilno ocenilo ter upoštevalo.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi obsojenec moral prejeti poseben poziv na prestajanje kazni hišnega zapora. Kot izhaja iz podatkov spisa ter vlog obsojenca in njegove zagovornice, je bil obsojenec pred nastopom kazni, ki mu je bila izrečena v predmetni zadevi, že na prestajanju kazni zapora po prej pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Lendavi, zaradi česar obsojencu posebnega poziva na prestajanja kazni zapora ni bilo potrebno vročiti. Ta se namreč v skladu s prvim odstavkom 18. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) vroči obsojencu, ki je na prostosti, medtem ko se obsojenec, ki je že na prestajanju kazni zapora in je ponovno obsojen, le razporedi na prestajanje kazni zapora (peti odstavek 18. člena ZIKS-1), kot je bilo to tudi v konkretnem primeru (list. št. 143 in 187). Obsojenec je obravnavano kazen osem mesecev zapora začel prestajati 11. 2. 2022, nato pa je bil na podlagi pravnomočnega sklepa, s katerim mu je bila ugodena nadomestna izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom, 18. 2. 2022 odpuščen s prestajanja zaporne kazni ter je pričel z izvrševanjem hišnega zapora, kot to izhaja iz obvestil ZPKZ M., Odprtega oddelka R. (list. št. 205 in 206). Obsojenec je nedvomno vedel, da je bil iz ZPKZ odpuščen zaradi nastopa kazni hišnega zapora, saj je sam izjavil, da so ga o pravnomočnosti sklepa, s katerim mu je bila ugodena nadomestna izvršitev kazni zapora, dne 17. 2. 2022 ustno seznanili v zaporu (elektronska pošta na list. št. 223), zaradi česar je neutemeljeno obširno problematiziranje zagovornice v smeri, da obsojenec iz ZPKZ ni bil ustrezno izpuščen. Razen tega pa si pritožnica napačno tolmači določbo tretjega odstavka 29.a člena ZIKS-1, saj slednja ne določa, da mora obsojenec prejeti pisno napotitev na prestajanje kazni hišnega zapora, pač pa, da zavod po opravljenih dejanjih iz prvega in drugega odstavka tega člena napoti obsojenca v stavbo ali posamezni del stavbe, kjer se po sodni odločbi izvršuje hišni zapor, kar je v konkretnem primeru bilo tudi storjeno (list. št. 206 ter točki 2 in 6 razlogov izpodbijanega sklepa), zaradi česar navedena določba ni bila kršena, uveljavljana kršitev pravil materialnega prava pa ni podana. Obsojenec je bil tudi obveščen o pravicah in obveznostih ob prestajanju kazni zapora, saj je prejel sklep, s katerim mu je sodišče odobrilo izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom. Ta pa že v izreku vsebuje natančna navodila o tem, kje je obsojenec dolžan prestajati hišni zapor in kdaj lahko izjemoma z dovoljenjem sodišča zapusti svoje stanovanje na navedenem naslovu, prav tako je bil opozorjen na posledice, če bi ravnal v nasprotju z navedenim. Povsem neutemeljene so tudi trditve, da bi obsojenec pred obravnavano kaznijo moral prestati še kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 35353/2013. Ta je postala pravnomočna 7. 1. 2022, medtem ko je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena obravnavana kazen, postala pravnomočna že dne 15. 9. 2018 in ima glede na vrstni red prestajanja kazni prednost. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je obsojenec s tem, ko po izpustitvi iz zapora dne 18. 2. 2022 kazni hišnega zapora ni nastopil na naslovu stalnega prebivališča ..., B., ki je bil določen kot naslov, kjer se bo izvajal hišni zapor, ravnal samovoljno. Na navedeno ne more vplivati niti okoliščina, da je obsojenčeva zagovornica še isti dan sodišču sporočila, da se je obsojenec preselil k partnerici na naslov ..., L. Obsojenec je namreč dobro vedel, da se hišni zapor izvaja na naslovu njegovega stalnega prebivališča (elektronska pošta na list. št. 223), katerega je nenazadnje navedel v predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom, medtem ko okoliščine, da dejansko prebiva na drugem naslovu, ni navajal vse, dokler ni bil dne 18. 2. 2022 napoten na prestajanje kazni hišnega zapora. Hišni zapor kot nadomestni način izvršitve kazni zapora je urejen izrazito restriktivno in nadzorstveno, saj so pravila o prepovedi oddaljevanja od stavbe in omejenih stikih iz šestega odstavka 86. člena KZ-1 stroga. Že iz same jezikovne razlage navedene določbe, po kateri se obsojenec v času prestajanja kazni ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela, je razvidno, da je zakonodajalec možnost oddaljevanja od stavbe predvidel zgolj izjemoma. Samovoljna odločitev obsojenca, da bo kazen hišnega zapora nastopil na drugem naslovu, kot je bil določen v sklepu, s katerim mu je bila ugodena nadomestna izvršitev kazni, brez vsakršnega dvoma predstavlja kršitev zapovedi iz sklepa sodišča. K temu je dodati, da je probacijska enota obsojenca na naslovu stalnega prebivališča neuspešno iskala dvakrat, in sicer 22. 2. 2022 ter 23. 2. 2022. Obsojenec je bil že ob prvem obisku s strani probacijske enote po telefonu opozorjen, da s tem, ko ni na naslovu stalnega prebivališča, krši pravila, ki jih je sodišče določilo glede izvrševanja hišnega zapora, pa je kljub temu vztrajal in ga na naslovu za izvajanje hišnega zapora ni bilo niti ob naslednjem obisku probacijske enote. Takšna zavestna odločitev obsojenca, da kazni hišnega zapora ne bo izvrševal na naslovu stalnega prebivališča, pa kaže na namen obsojenca izigrati sistem hišnega zapora, zaradi česar so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je obsojenec zlorabil zaupanje, ki mu ga je sodišče podelilo z ugoditvijo njegovi prošnji za izvršitev kazni s hišnim zaporom. Povsem brez uspeha pa pritožnica izpostavlja, da iz osebnega načrta obsojenca, ki ga je pripravila probacijska enota, izhaja, da so se probacijske naloge začele izvrševati 25. 2. 2022. Tudi iz navedenega načrta je namreč razvidno, da je obsojenec hišni zapor nastopil (že) 18. 2. 2022, medtem ko okoliščina, kdaj je probacijska enota začela dejansko izvrševati svoje pristojnosti, na sam nastop kazni hišnega zapora ne vpliva.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker prijav probacijske enote ni vročilo obsojencu v odgovor. V skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopkih pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah ali pravnih interesih. Bistvo zahteve po kontradiktornosti je, da ima vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Kot izhaja iz podatkov spisa je probacijska enota v svojih dopisih (list. št. 220 in 224) sodišče (zgolj) obvestila o neuspešnih nadzorih hišnega zapora dne 22. in 23. 2. 2022, s katerimi pa je bil obsojenec nedvomno seznanjen, saj je probacijska enota z njim vzpostavila telefonski kontakt, kar potrdi tudi pritožnica. Poleg tega pa sta se obsojenec in njegova zagovornica v elektronskih sporočilih (ki sta ju poslala neposredno po drugem obisku probacijske enote) vsebinsko opredeljevala do okoliščin, ki jih naj sodišče upošteva pri ugotavljanju, ali so na strani obsojenca podane kršitve v zvezi s prestajanjem hišnega zapora (list. št. 221 in 223), ki jih je nenazadnje ustrezno ocenilo tudi sodišče prve stopnje, zaradi česar je mogoče nedvomno zaključiti, da načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno in da je obsojenec svojo pravico do izjave tudi izkoristil. Neutemeljena pa je tudi na tem mestu uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj ima izpodbijani sklep, kot že rečeno, razloge o vseh odločilnih dejstvih. Da bi sodišče prve stopnje nepravilno povzelo elektronsko pošto zagovornice z dne 18. 2. 2022, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

9. Glede na navedeno, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena v skladu s tarifno številko 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah. Odločitev temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.