Jedro

Zaključek tožene stranke, da tožnica oziroma njena pravna prednica po podržavljenju s strani nemških oblasti (med vojno) ni nikoli po tem postala ponovno lastnica predmetnih nepremičnin, je po presoji sodišča posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Res sicer je, da iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov ne izhaja, da bi tožnica oziroma njena pravna prednica postala zemljiškoknjižna lastnica predmetnih nepremičnin, kar pa po presoji sodišča ne more biti razlog za navedeno in preuranjeno stališče tožene stranke. Nasprotno, mogoče bi bilo zaključiti, da je bila lastninska pravica za tožnico vendarle vzpostavljena z odločbo državnega organa ali še pred tem kako drugače, in da vknjižba lastninske pravice na parcelah št. 66/6 in 67/2 k.o. A v letu 1950 na splošno ljudsko premoženje po uredbi iz leta 1947 ni upoštevala odločb Okrajne komisije za agrarno reformo oziroma dejanskega lastninskega stanja. To pa bi utegnilo pomeniti, da sta prešli sporni parceli v splošno ljudsko premoženje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tak način prehoda zasebne lastnine v državno lastnino (ki se je izvršil v časovnem obdobju po ZDen) pa opredeljuje kot podlago za podržavljenje 4. člen ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 29. 3. 2001 opravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila delno odločbo Upravne enote A z dne 12. 2. 2001, ter odločila, da se zahteva tožnice za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 66/6, ki v naravi predstavlja stavbišče s stavbo v izmeri 116 z, in parc. št. 67/2 dvorišče v izmeri 178 m2, obe vpisani v vložek, št. 1505, k.o. A, zavrne. Z navedeno prvostopno odločbo je upravni organ odločil, da je dolžan zavezanec AAA, v stečaju, z dnem pravnomočnosti te delne odločbe vrniti v last in posest nepremičnini parc.št. 66/6 in 67/2, vl. št. 1505, k.o. A ter da je ta delna odločba podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da so po Zakonu o denacionalizaciji (dalje ZDen) upravičenci do denacionalizacije osebe (fizične in pravne), ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisu in načinu iz 3. oziroma 4. člena ZDen ter so izpolnjevali pogoj državljanstva, kot to določa 9. člen ZDen (fizične osebe), cerkev oziroma druga verska skupnost, ustanova ali red, pa mora izpolnjevati pogoj delovanja na območju Republike Slovenije v času uveljavitve ZDen (7. 12. 1991), kot to določa 14. člen ZDen. Če se torej ugotovi, da sta oba pogoja kumulativno izpolnjena, potem je mogoče stranki priznati aktivno legitimacijo v postopku denacionalizacije in pravico do denacionalizacije z vrnitvijo podržavljenega premoženja. Dalje tožena stranka v odločbi ugotavlja, da iz zemljiškoknjižnega izpisa za vl. št. 144, k.o. A izhaja, da je bilo nepremično premoženje 66/2 (iz katere je po delitvi nastala parc. št. 66/6, ki je predmet vrnitve v tem postopku) in parc.št. 67 (iz katere je po delitvi nastala parc. št. 67/2, ki je prav tako predmet vrnitve v tem postopku) v lasti Župne nadarbine A vse do 16. 6. 1944 leta, ko je lastninska pravica na teh nepremičninah prešla na Občino A. Po vojni pa sta se predmetni nepremičnini vknjižili v zemljiški knjigi kot splošno ljudsko premoženje, na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (dalje uredba, Uradni list FLRJ, št. 58/47, popr. 59/47 in 82/47). Iz navedenih ugotovitev po mnenju tožene stranke izhaja, da nepremičnini, ki sta predmet tega postopka, nista bili podržavljeni tožnici. Župna nadarbina A je namreč v času druge svetovne vojne sama razpolagala z nepremičninama. Tožena stranka sicer dopušča možnost, da nepremičnini nista bili prostovoljno preneseni v last Občine A, vendar je bil po vojni sprejet Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list DFJ, št. 36/45I, ravno z namenom, da se lastnikom vrne med vojno odvzeta imovina, vendar so lastniki morali zahtevati vrnitev tega premoženja pri pristojnem sodišču. V obravnavani zadevi pa iz listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi Župna nadarbine A vrnitev tega premoženja zahtevala. Ker torej premoženje, ki je bilo pred vojno last Župne nadarbine A, po vojni ni bilo podržavljeno ter nadarbini, ampak je že med vojno prišlo do prenosa lastninske pravice tega premoženja, statusa stranke Rimskokatoliškemu župnijstvu A ni mogoče priznati. V nadaljevanju izpodbijane odločbe pa tožena stranka obširno podaja razloge, ki po njenem mnenju izkazujejo, da je organ, pristojen za odločanje na prvi stopnji Upravna enota A in ne kot meni pritožnik Ministrstvo za kulturo. Sicer parceli, ki sta predmet tega postopka, ležita znotraj ožjega območja mestnega jedra po Odloku o razglasitvi starega mestnega jedra A za kulturni in zgodovinski spomenik, vendar posamično kot taki nista opredeljeni kot spomenik.

V tožbi tožnica navaja, da je aktivno legitimirana stranka v tem postopku. Iz priložene izjave Nadškofijskega ordinariata z dne 12. 1. 1996, namreč izhaja, da je tožnica pravna naslednica premoženja, ki je bilo odvzeto Župni nadarbini A. Vprašanje lastništva tožnice na njeni celotni od okupatorja vzeti imovini ni bilo nikdar sporno, kar dokazuje odločba Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 24. 5. 1946, ki se glasi na Župno cerkev A. Z navedeno odločbo je Župni cerkvi A ostal celoten vložek št. 144 in 1199 k.o. A. Šele z uredbo z dne 3. 6. 1947 je bilo vknjiženo na teh nepremičninah splošno ljudsko premoženje in nato upravljalec Občina A. Iz navedenega izhaja, da sta bili sporni parceli odvzeti tožnici, zato je tudi aktivno legitimirana stranka v postopku. Izpolnjuje pa tudi pogoje iz zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači. Iz določbe 1. člena tega zakona izhaja, da naj se lastnik za vrnitev imovine obrne na pristojno sodišče, ne pa, da se mora obrniti na sodišče. Tožnici pa ta postopek ni bil potreben, ker so ji bile nepremičnine vrnjene brez posredovanja sodišča, sicer ji ne bi mogle biti z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 24. 5. 1946 nato delno odvzete, v lasti pa so ji ostale še nekatere nepremičnine v vl. št. 144 in 1199, tudi parceli št. 66/6 in 67/2 k.o. A. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči oziroma podrejeno, da vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom, AAA p.o., v stečaju, A, v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka navedbe tožnice. Upoštevaje dejanske ugotovitve, tožnica ni aktivno legitimirana za vrnitev spornih nepremičnih v last in posest. Ne glede na to pa stranka izpostavlja bistvene kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP/86), na katerih temelji odločba organa prve stopnje. Namreč cenilni elaborat je izdelal cenilec, ki ni bil imenovan za izvedenca skladno z določbami ZUP/86. Organ prve stopnje pa je oprl svojo odločitev tudi na cenitev, ki ne temelji na verodostojnih listinah, sicer pa prvostopna odločba temelji tudi na napačni uporabi določb ZDen. Ker je bil 8. 4. 1994 začet nad stranko stečajni postopek, so za vrnitev nepremičnin v last in posest podane pravne in dejanske ovire po določbah ZDen in ZPPSL. Glede na navedeno od sodišča pričakuje, da zavrne tožbo in naloži tožnici povračilo stroškov postopka.

Odgovor stranke z interesom, je bil poslan v odgovor tudi tožnici, ki pa v odgovoru navaja, da so navedbe te stranke zavajajoče in neresnične. Smiselno navaja, da je bil izvedenec imenovan skladno z določbami ZUP/86, ter da je cenitev verodostojna. Sicer pa se zavezana stranka ne izjasni katere listine, na katere se sklicuje izvedenec v cenilnem elaboratu, niso verodostojne. Tožnica pa je tudi predložila vseh listin od začasne odredbe, tožbe pri Okrožnem sodišču A, odločitve Ustavnega sodišča RS, ki neizpodbitno dokazujejo, da je v celoti zavarovala svoje pravice do spornih nepremičnih, zaradi česar slednje sploh ne spadajo v stečajno maso stranke z interesom.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila do leta 1944 lastnica parcel št. 66/2 in 67 Župna nadarbina v A ter da je postala v letu 1944 lastnica parcel Občina A na podlagi odredb nemških oblasti (zemljiškoknjižni izpisek za vložek št. 144 k.o. A). Navedeni parceli sta potem prešli v nov zemljiškoknjižni vložek, in sicer št. 1199 k.o. A. Iz tega vložka pa izhaja, da sta se parceli št. 66/2 in 67 delili, in tako nastali parceli št. 66/6 in 67/2, ki sta predmet tega denacionalizacijskega postopka. Iz vložka št. 1199 pa je nadalje razvidno, da se je v letu 1950 na podlagi uredbe z dne 3. 6. 1947 vknjižila lastninska pravica na teh dveh parcelah na splošno ljudsko premoženje. Ker je sporno, ali je v zadevi sploh prišlo do podržavljenja predmetnih nepremičnin, s tem pa tudi, ali sploh obstaja pogoj za denacionalizacijo po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 65/98, 67/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl. in 11/01-odl. US), to je pogoje podržavljenja, je za odločitev pomembno, na kakšen način sta prešli predmetni parceli št. 66/6 in 67/2 v splošno ljudsko premoženje.

Po stališču tožene stranke je prišlo do prenosa lastninske pravice na spornih parcelah že med vojno. Tožnica bi lahko po določbah Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači, zahtevala ti nepremičnini nazaj pri pristojnem okrajnem sodišču, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storila. Tožnica pa k tožbi priloži in se sklicuje na odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 24. 5. 1946, iz katere izhaja, da so bila razlaščena vsa zemljišča posestva Župne nadarbine A, razen določenih. Med njimi sta ostala v lasti Župne nadarbine A tudi zk. vl. 1199 in 144. V upravnih spisih pa se nahaja odločba z dne 15. 1. 1949, s katero je bila le dopolnjena in precizirana odločba iz leta 1946. Iz odločbe z dne 15. 1. 1949 je razvidno, da sta ostali po določbi 2. odstavka 9. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v lasti fare A tudi parceli št. 66/2 in 67 k.o. A, vl. št. 1199. O odločbi z dne 15. 1. 1949, ki nesporno izkazuje, da sta bili oziroma sta ostali sporni parceli v letu 1949 v lasti fare A, se tožena stranka niti organ prve stopnje nista opredelila. Zaključek tožene stranke, da tožnica oziroma njena pravna prednica po podržavljenju s strani nemških oblasti (med vojno) ni nikoli po tem postala ponovno lastnica predmetnih nepremičnin, je zato po presoji sodišča posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Res sicer je, da iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov ne izhaja, da bi tožnica oziroma njena pravna prednica postala zemljiškoknjižna lastnica predmetnih nepremičnin, kar pa po presoji sodišča ne more biti razlog za navedeno in preuranjeno stališče tožene stranke. Nasprotno, mogoče bi bilo zaključiti, da je bila lastninska pravica za tožnico vendarle vzpostavljena z odločbo državnega organa ali še pred tem kako drugače, in da vknjižba lastninske pravice na parcelah št. 66/6 in 67/2 k.o. A v letu 1995 na splošno ljudsko premoženje po uredbi iz leta 1947 ni upoštevala zgoraj navedenih odločb Okrajne komisije za agrarno reformo oziroma dejanskega lastninskega stanja. To pa bi utegnilo pomeniti, da sta prešli sporni parceli v splošno ljudsko premoženje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tak način prehoda zasebne lastnine v državno lastnino (ki se je izvršil v časovnem obdobju po ZDen) pa opredeljuje kot podlago za podržavljenje 4. člen ZDen.

Ker je torej dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter vrnilo zadevo na podlagi 2. odstavka istega člena toženi stranki v ponoven postopek.