Jedro

Nekonkretizirano določilo v individualni pogodbi o zaposlitvi (da tožniku po poteku mandata, če ne sprejme s strani tožene stranke ponujene pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, preneha delovno razmerje po poteku 15-dnevnega odpovednega roka), ne more predstavljati zakonite podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. za ravnanje tožene stranke, ki je tožnika zgolj odjavila iz socialnih zavarovanj.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da na novo glasi: „3. Ugotovi se, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 2. 9. 2010.“ ter izpodbijan sklep v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da na novo glasi: „1. Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za odločitev o tožnikovem zahtevku v delu, da se ugotovi, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 2. 9. 2009 nezakonit; da za sprejem nadzornega sveta tožene stranke z dne 2. 9. 2009 niso bili podani krivdni razlogi za razrešitev tožnika; in da se sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 2. 9. 2009 razveljavi.

2. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru.“.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba (1. in 2. točka izreka sodbe) in sklep sodišča prve stopnje (3. točka izreka sklepa).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo dne 2. 9. 2009 in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2010 in aneksa z dne 30. 6. 2010 še traja (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga od 2. 9. 2010 dalje prijaviti v zdravstveno zavarovanje ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za čas do vrnitve nazaj na delo obračunati plačo v bruto znesku 9.000,00 EUR, mu od tega zneska obračunati in zanj izplačati prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač, razliko pa izplačati tožniku v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožnikov zahtevek po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 2. 9. 2010 (3. točka izreka sodbe). S sklepom se je izreklo za stvarno nepristojno za odločitev o tožnikovem zahtevku v delu, ki se glasi na ugotovitev nezakonitosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 2. 9. 2010 in v delu, ki se nanaša na razveljavitev tega sklepa (1. točka izreka sklepa) in tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da za sprejem sklepa iz 1. točke izreka sklepa niso bili podani krivdni razlogi, zavrglo (2. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 2.417,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (3. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in v celoti sklep sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter sklep spremeni tako, da ugodi tudi preostalemu tožbenemu zahtevku. Tožnik se popolnoma strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sam odpoklic tožnika s funkcije člana uprave nikakor ni predstavljal hkrati tudi prenehanja delovnega razmerja, saj je imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, v pogodbi o zaposlitvi pa ni bilo določeno, da mu delovno razmerje preneha, v kolikor ga tožena stranka razreši s funkcije člana uprave zaradi hujših kršitev obveznosti. Da bi tožniku s samo razrešitvijo prenehala pogodba o zaposlitvi, bi morali to stranki izrecno predvideti. S tem, ko je tožena stranka s sklepom z dne 2. 9. 2010 tožnika razrešila s funkcije zaradi hujših kršitev obveznosti, mu torej ni moglo prenehati tudi delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi kot to trdi tožena stranka. V tem delu je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar se tožnik ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je njegov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljen, ker tožniku namreč z odpoklicem ni zgolj prenehalo delovno razmerje, ampak tudi pogodba o zaposlitvi, zato je zahtevek po ugotovitvi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, utemeljen. Res je, da tožena stranka ni podala nobenega pravnega akta, s katerim bi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar bi morala storiti, če bi želela, da mu delovno razmerje preneha, vendar to še ne pomeni, da pogodba o zaposlitvi dejansko ni bila odpovedana. Na podlagi samega sklepa o razrešitvi je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja, zahtevala od njega vrnitev delovnih sredstev itd., skratka štela je, da pogodba o zaposlitvi ne velja več. Sklep o razrešitvi je tako dejansko pomenil tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa seveda ni bila zakonita, saj ni bila izvedena po postopku, ki je predpisan za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nedvomno je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker je tožena stranka štela, da sta delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi prenehala s sklepom o odpoklicu, se mora šteti, da je bila s sprejemom sklepa hkrati odpovedana tudi pogodba o zaposlitvi in to na nezakonit način. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti ne samo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak tudi, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na nezakonit način. Nadalje se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev sklepa o razrešitev tožnika s funkcije člana uprave z dne 2. 9. 2009, ker je menilo, da gre pri presoji zakonitosti sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije člana uprave za presojo korporacijskega akta, za kar pa delovno sodišče ni pristojno. Tožnik zahteva ugotovitev, ali pogodba o zaposlitvi omogoča prenehanje delovnega razmerja s samim sprejemom sklepa o odpoklicu. Če tega namreč ne omogoča, potem je sklep o odpoklicu, zaradi katerega je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, nezakonit. Sodišče bi tako moralo opraviti presojo zakonitosti sklepa na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in njenega aneksa, za kar je nedvomno pristojno. Tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije določa, da kadar temelji spor na pogodbi o zaposlitvi, gre za individualni delovni spor in ne za gospodarski (sklep opr. št. VIII R 1/2009). Prav tako je sodišče prve stopnje pristojno za odločitev o zahtevku na ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi z dne 2. 9. 2010. Da lahko sodišče presodi, ali je tožniku res prenehalo delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi (na zakonit način), mora nujno predhodno odločiti tudi o tem, ali je bil sprejet sklep zakonit. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu (1. in 2. točka izreka sodbe) in zoper 3. točko izreka sklepa (stroške postopka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbene zahteve iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe in 3. točke sklepa zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da pravdni stranki dogovora v skladu z določbami 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) nista sklenili oziroma, da pogodba o zaposlitvi in sklenjeni aneks z dne 30. 6. 2010 te možnosti ni predvidel. Zmotno je zaključilo, da gre za dve povsem ločeni razmerji, pri katerem prenehanje mandata nima vpliva na obstoj delovnega razmerja. Tožnik je bil član uprave, kar pomeni, da je imel položaj poslovodne osebe v smislu določb 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in pogodba o zaposlitvi je veljala v času trajanja mandata, kot je to izrecno določal člen 9.1 pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je pogodba prenehala veljati z dne 2. 9. 2010, ko je bil tožnik odpoklican z mesta člana uprave. Aneks z dne 30. 6. 2010 je v členu 5.1 določa, da v kolikor član uprave z iztekom mandata ni ponovno imenovan ali v kolikor mu mandat preneha pred iztekom časa, za katerega je bil imenovan, razen v primeru, če mu je mandat prenehal zaradi odpoklica iz razloga navedenega v točki 9.4.1 (če huje krši obveznosti) pogodbe, ima član uprave v skladu z zakonom in splošnimi akti tožene stranke pravico do razporeditve na ustrezno delovno mesto. Tožniku je mandat prenehal zaradi odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke zaradi hujših kršitev obveznosti, zato je zmoten zaključek sodišča, da ob takšni formulaciji aneksa pravdni stranki nista drugače uredili prenehanja delovnega razmerja v primeru odpoklica tožnika z mesta člana uprave zaradi hujših kršitev obveznosti. Edini primer, v katerem se odpoklicanega člana uprave ne razporedi na drugo ustrezno delovno mesto, je odpoklic zaradi hujše kršitve obveznosti, in to je v aneksu izrecno zapisano. Navedeno pomeni, da članu uprave zaradi odpoklica iz razloga hujše kršitve obveznosti preneha tudi delovno razmerje, ne glede na to, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas. Prav tako je podana hujša kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da se pogodbeni stranki o posebnem načinu prenehanja delovnega razmerja v primeru odpoklica zaradi hujših kršitev nista dogovorili, čeprav je ob pravilnem zaključku, da je bil namen aneksa tudi ureditev spremembe v načinu upravljanja tako, da bi ob odpoklicu iz razloga hujših kršitev obveznosti prenehalo tudi delovno razmerje odpoklicanemu članu uprave. V poglavju z naslovom Dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi je aneks določil, da delodajalcu ni potrebno odpoklicanega člana uprave razporediti na ustrezno delovno mesto, če mu mandat preneha zaradi odpoklica iz razloga hujših kršitev. To pomeni, da mu zaradi odpoklica iz tega razloga, preneha delovno razmerje in drugačen zaključek ni mogoč. Zaradi odpoklica delavec nima več mandata, da opravlja dela člana uprave, prav tako pa delodajalcu ni treba iskati druge ustrezne zaposlitve. Logično je, da s tem tudi preneha tudi delovno razmerje, ker ni več temelja, na podlagi katerega bi lahko delovno razmerje še trajalo, saj pogodbe o zaposlitvi, upoštevajoč tudi določbo 9.1 pogodbe o zaposlitvi več ni. Sodišče prve stopnje je z ozko interpretacijo člena 5.1 aneksa in posledično zmotno uporabo materialnega prava, poseglo v avtonomijo pogodbenega urejanja delovnega razmerja med poslovodno osebo in delodajalcem. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. opr. št. VIII Ips 460/2006) izhaja, da je mogoče v pogodbi o zaposlitvi s poslovno osebo urediti način prenehanja pogodbe drugače, kot je to predvideno z ZDR. Navedeno razumevanje aneksa je povsem v nasprotju z namenom, zaradi katerega je tožena stranka aneks pripravila in ga tudi dala v podpis tožniku. Kot je izpovedal predsednik nadzornega sveta tožene stranke je bil namen aneksa tudi v spremembi v samem načinu upravljanja z namenom, da bi z odpoklicem zaradi hujših kršitev obenem tudi prenehalo delovno razmerje. Ob takšnem jasnem stališču ene pogodbene stranke in ob jasnem besedilu točke 5.1 aneksa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je glede na ta odločilna dejstva za relevantno štelo le zmotno stališče tožnika, da namen aneksa ni bila sprememba v delovnopravnem položaju. Iz izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje odločilo, da naj bi se delovno razmerje nadaljevalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2010 in aneksa z dne 30. 6. 2010. Pogodba z dne 28. 1. 2010 in aneks k le-tej je prenehala veljati z odpoklicem, vendar pa se sodišče o tem dejstvu ni izjasnilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in prerekal pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagal, da zavrne pritožbo tožene stranke in naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Prav tako je odgovor na pritožbo tožnika podala tožena stranka, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnika kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo eno izmed odločilnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem pogodbene volje pravdnih strank in zaradi nepravilnega povzetka pričanja predsednika nadzornega sveta, s tem pa izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje, vsebuje namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih. Med izvedenimi dokazi in dokaznimi zaključki ni nasprotij in izpodbijana sodba in sklep se lahko preizkusita v tistih delih, ki so za odločitev bistveni. Tožena stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o tem pa v nadaljevanju sodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s toženo stranko oziroma njenim pravnim prednikom v delovnem razmerju od 1. 6. 2002 za nedoločen čas. Iz pogodbe o zaposlitvi člana uprave z dne 28. 1. 2010 (B1) izhaja, da pogodbeni stranki ugotavljata, da je nadzorni svet družbe dne 21. 2. 2007 sprejel sklep o imenovanju tožnika za člana uprave z mandatno dobo pet let; da mandat traja od 1. 3. 2007 do 29. 2. 2012; in da ima tožnik z družbo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Po citirani pogodbi je mandat tožniku lahko prenehal s sklepom nadzornega sveta o odpoklicu (člen 9.2.2), do odpoklica pa je lahko prišlo tudi v primeru hujših kršitev obveznosti (člen 9.4.1). Na podlagi 11.1 člena pa je bila tožena stranka v primeru predčasnega poteka mandata članu uprave dolžna ponuditi razporeditev na ustrezno delovno mesto, delovno razmerje med strankama pa je lahko na podlagi 1.1.2 prenehalo le iz razlogov in na način, kot to urejajo veljavni predpisi. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2010 (B2) pa sta uvodoma povzeli ugotovitve iz pogodbe o zaposlitvi, na novo uredili prejemke člana uprave (točka 1.1.5). Po izpovedbi predsednika nadzornega sveta je bil namen aneksa ne samo uskladitev prejemkov predsednika in članov uprave z zahtevami državnih organov, ampak tudi spremembe v samem načinu upravljanja tako, da bi odpoklicu zaradi hujših kršitev obenem prenehalo tudi delovno razmerje. Aneks z dne 30. 6. 2010 tako na novo ureja plačo, druge prejemke, bonitete, odpravnino in dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi določbe 5.1 člena aneksa je imel tožnik ob prenehanju mandata pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in izkušnjam, razen v primeru odpoklica zaradi hujših kršitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v aneksu ni določbe o tem, da bi v takem primeru članu uprave z odpoklicem prenehalo tudi delovno razmerje, kar pomeni, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo s samim odpoklicem ampak, da mu še vedno traja in da bi ga tožena stranka morala prekiniti na enega izmed zakonito določenih načinov.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko članu uprave kot poslovodni osebi, pogodba o zaposlitvi preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR), ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (6. alinea 72. člena ZDR). Če je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej dogovorjeni razlogi za njeno prenehanje, se zakonito odpove le na podlagi enega od zakonsko določenih utemeljenih odpovednih razlogov(1). Po zakonu je odpoved pogodbe o zaposlitvi izredna (110. in 111. člen ZDR) ali pa redna in sicer iz poslovnega razloga, razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga (88. člen ZDR). S pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo se je mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primeri, ki jih zakon izrecno ne predvideva, ni pa se mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu (npr. krivdnega razloga ali razloga nesposobnosti), brez spoštovanja zahtev, ki jih nalaga zakona v primeru tovrstnih odpovedi.

Tožnik je imel sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, medtem ko je bil imenovan za člana uprave družbe z mandatno dobo petih let in sicer za obdobje od 1. 3. 2007 do 29. 2. 2012. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2010 je tožniku lahko prenehalo delovno razmerje iz razlogov in na način kot to urejajo veljavni predpisi (člen 11. 2 pogodbe). Aneks k pogodbi o zaposlitvi iz dne 30. 6. 2010 pa je v V. poglavju urejal dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in na podlagi člena 5.1 je imel tožnik ob prenehanju mandata pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in izkušnjam, razen v primeru odpoklica zaradi hujših kršitev obveznosti. V aneksu pa ni določbe o tem, da v takem primeru članu uprave z odpoklicem preneha tudi delovno razmerje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ko je primerjalo določbo člena 5.3 aneksa, ki jasno določa, da v primeru, če član uprave zavrne sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto mu delovno razmerje preneha po poteku 15-dnevnega odpovednega roka. Ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, lahko stranki dogovoriti drugače kot je to določeno v zakonu, vendar pa morata v primeru, če se dogovorita, da pogodba o zaposlitvi preneha lahko tudi iz drugih razlogov, te razloge konkretno opredeliti. Ker v členu 5.1 aneksa pogodbe o zaposlitvi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni konkretizirano („tožnik ob prenehanju mandata ima pravico do razporeditve na ustrezno delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in izkušnjam, razen v primeru odpoklica zaradi hujših kršitev obveznosti“), ni zakonite podlage, da je tožena stranka tožnika z dnem njegove razrešitve odjavila iz obveznega zavarovanja.

Po 1. alinei 75. člena ZDR pogodba o zaposlitvi preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Že po logiki stvari pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, na ta način ne more prenehati (torej z odjavo iz obveznega zavarovanja). Tako pogodbo je treba odpovedati na enega od zakonsko določenih razlogov. Ni pa mogoča razlaga, kot jo ponuja pritožba, da bi pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, šteli za pogodbo za določen čas. Ravno obratno. ZDR izhaja iz tega, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjema, in se lahko sklepajo le iz zakonsko predvidenih razlogov. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

Bistvena in obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je tudi opredelitev časa, za katerega je sklenjena (5. alinea 1. odstavka 29. člena ZDR): bodisi z določitvijo datuma ali drugačne časovne opredelitve, bodisi tako, da je glede na razlog mogoče nedvomno ugotoviti čas, za katerega je sklenjena. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas sicer lahko sklenjeno tudi poslovne osebe (5. alinea 1. odstavka 52. člena ZDR). Če pa poslovodna oseba izrecno sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in tudi iz pogodbe same ne izhaja, da bi bilo delovno razmerje vezano na mandat opravljanja poslovodne funkcije, ali da bi bila predčasna razrešitev razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, potem uporaba določbe 1. alinee 75. člena ZDR ne pride v poštev.

Ker odpoklic člana uprave, če huje krši obveznosti (člen 9.4.1 pogodbe o zaposlitvi) v pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu ni določen kot razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je z razrešitvijo prenehala pravna podlaga tožnikovega delovnega razmerja ter s tem v zvezi neutemeljeno zagovarja stališče, da delavcu, ki je opravljal poslovodno funkcijo, ni potrebno poleg razrešitve tudi (posebej) odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev s funkcije člana uprave, je lahko razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi le, če bi tako določala pogodba o zaposlitvi. Razrešitve poslovodne funkcije predstavlja utemeljen razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti, vendar tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, temveč ga je zgolj odjavila iz obveznega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito oziroma brez pravne podlage, zato je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika skladno s členom 2.1 aneksa k pogodbi o zaposlitvi in to ustrezno obrazložilo (5. str. obrazložitve), zato so neutemeljene nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke. Tožnik je namreč imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, zato po razrešitvi s funkcije člana uprave ni bilo pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja, ki je bilo urejeno v pogodbi o zaposlitvi in aneksu. V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas, kar velja za konkretni primer in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov. Sama odjava iz obveznega zavarovanja namreč pomeni, da tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku ni odpovedala iz nobenih zakonsko določenih razlogov, torej ne gre za vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, temveč zgolj za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (5. alinea 358. člena ZPP).

Tožena stranka je delniška družba, ki ima člana uprave. Vprašanje v zvezi z njegovim imenovanjem in razrešitvijo so vprašanja statusnega prava, ki se rešujejo po pravilih, določenih v Zakonu o gospodarskih družbah in družbeni pogodbi. O pravilnosti in zakonitosti odpoklica člana uprave tudi ni pristojno odločati delovno sodišče. Tožena stranka je z odpoklicem tožnika z mesta člana uprave povzročila zgolj predčasno prenehanje njegovega statusnega položaja, v ničemer pa ni bilo poseženo v njeno pogodbeno (delovno) razmerje. ZDR dopušča le možnost, da tudi član uprave družbe sklene pogodbo o zaposlitvi, po kateri lahko določene pravice, obveznosti in odgovornosti uredita drugače kot pa to velja za delavce v odvisnem delovnem razmerju (72. člen ZDR). Gre za dva ločena postopka, čeprav ni mogoče zanikati vpliva odločitve o razrešitvi tožnika s funkcije člana uprave na njegov delovnopravni status. Vprašanja v zvezi z imenovanjem in odpoklicem člana uprave so namreč vprašanja statusnega prava. O pravilnosti in zakonitosti odpoklica in v zvezi s tem povezanimi krivdnimi razlogi, ni pristojno odločati delovno sodišče. Iz pravnega mnenja, sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 12. 6. 2008 izhaja, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zahteva odpravo odločbe o razrešitvi s položaja člana uprave družbe, zato zahtevek temelji na določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1 – Ur. l. RS, št. 42/2006) in se neposredno ne nanaša na njegovo pogodbo o zaposlitvi in na delovnopravne predpise. Odpoklic članov uprave oziroma pogoje določa ZGD-1. Gre torej za gospodarski spor, za odločanje o njem pa je na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 482. člena v zvezi s 7. točko 2. odstavka 32. člena ZPP pristojno okrožno sodišče. Sodišče prve stopnje bi torej ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zahtevek tožnika po ugotovitvi nezakonitosti oziroma razveljavitvi sklepov o razrešitvi in odpoklicu članu uprave ter krivdnih razlogih za to obravnavati kot celoto (načelo atrakcije) in se izreči za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbi razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ker je uspeh tožnika neznaten (in sicer v ugotovitvenem delu oziroma v delu zahtevka glede pristojnosti), tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

(1) Enako v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009, sodbi opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007, v sodbi opr. št. VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006.