Jedro

Tožnik je kot najemnik zemnljišča zavezanec za plačilo NUSZ. NUSZ mora plačati neposredni uporabnik, to je oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin, kar pa ni nujno samo lastnik.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je tožniku z odločbo št. DT4224-13840/2018-1 z dne 28. 12. 2018 za leto 2018 (v nadaljevanju prvostopenjska odločba) odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Mestne občine Velenje, za poslovne površine na naslovu ..., Velenje, v izmeri 22.259,00 m², v skupnem znesku 20.468,75 EUR. NUSZ je bilo odmerjeno na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Velenje (Uradni vestnik Mestne občine Velenje, št. 11/12, v nadaljevanju Odlok MOV).

2.Zoper navedeno odločbo je tožnik 9. 1. 2018 vložil pritožbo. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo št. DT 499-13-538/2019-2 z dne 5. 12. 2019 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko odločbo spremenilo v delu izreka, tako da se pravilno glasi: "Zavezancu se odmeri NUSZ za objekt na naslovu ... za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 8. 2018 v znesku 13.645,83 EUR. V ostalem se pritožba zavrne.” (1. točka izreka). Stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na obdobje odmere NUSZ. Neutemeljena pa je v delu, da tožnik kot najemnik predmetne nepremičnine ni zavezanec za NUSZ, saj to naj ne bi bilo dogovorjeno z najemno pogodbo, ter da komunalna opremljenost zemljišča ni pravilno točkovana, saj v kampu ni ogrevanja in javne razsvetljave.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik je, zoper v uvodu te sodbe navedeni izpodbijani odločbi, 10. 1. 2020 vložil tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da sta odločbi nezakoniti, ker ne upoštevata materialnega prava, dejansko stanje primera je ugotovljeno napačno, obrazložitev pa je, v povezavi s predhodno opisano pomanjkljivostjo, arbitrarne narave. Predlaga, da se odločba Ministrstva za finance, Finančne uprava Republike Slovenije številka št. DT4224-13840/2018-1 z dne 28. 12. 2018 in odločba Ministrstva za finance številka DT 499-13-538/2019-2 z dne 5. 12. 2019 odpravita ter zahteva povrnitev stroškov.

4.Tožnik primarno ugovarja, da se NUSZ ne obračuna do dokončanja komunalne infrastrukture celotnega območja pokritega s prostorskim aktom in da je nadomestilo dolžan plačevati neposredni uporabnik zemljišča. Navaja, da je Mestna občina Velenje šele 6. decembra 2018 objavila sporočilo za javnost in pozvala k morebitnim spremembam podatkov o stavbnih zemljiščih, ki vplivajo na določitev višine NUSZ. Ta poziv bi lahko bil relevanten šele za odmero NUSZ v letu 2019. S tem je bil kršen rok iz 404. in 405. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki predvideva, da se nadomestilo zavezancu določi na podlagi podatkov občine, ki jih sporoči do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Navaja, da na predmetnem stavbnem zemljišču po podatkih občine obstaja zgolj "možnost priključitve” na komunalno infrastrukturo, kar pa ne more biti podlaga za odmero NUSZ (to je lahko samo standard "opremljenosti” s komunalno infrastrukturo). Sama priključitev na distribucijski sistem toplote iz magistralnega cevovoda bi bila po navedbah tožnika neracionalna, saj je točka priklopa oddaljena več kot 200 m od objektov, ki jih tožnik uporablja, zato je izjava Komunalnega podjetja Velenje d.d. glede možnosti priklopa, pavšalna. Zatrjuje tudi, da je dostop do javne razsvetljave v odmiku več kot 300 metrov, kar prav tako onemogoča možnost priključka. Podatki zahtevajo preveritev zlasti zato, ker Odlok MOV določa, da se nadomestilo za nezazidano stavbno zemljišče ne odmerja, če gre za površine, kjer ni predvidena gradnja posameznih objektov. V tej zvezi ugovarja, da komunalna opremljenost ni bila pravilno točkovana, kot to določa Odlok MOV, saj v kampu ni ogrevanja in javne razsvetljave (upoštevati bi morali odbitek 15 točk za ogrevanje in 15 točk za razsvetljavo).

5.Navaja še, da bi bilo treba preveriti podatke za odmero NUSZ, saj jih lastnik zemljišča (družba A., d.d.) v prekluzivnem roku ni posredoval ali so bili ti napačni. V posledici tega je prišlo do pomanjkljivosti pri spremembi zavezanca, ta del odločbe pa je ostal neobrazložen. Tožnik še ugovarja, da v izpodbijanih odločbah ni bilo definirano območje z opredelitvijo parcel, ki so zajete v obračun NUSZ ter kaj v konkretnih okoliščinah predstavlja površina 22.259,00 m2. Nezadostna je obrazložitev, da so podatki o identifikacijskih označbah nahajališč objektov ali zemljišč na voljo na javnem prostorskem portalu Geodetske uprave RS.

6.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitev upravnih odločb. Predlagala je, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka

7.Tožba ni utemeljena.

8.Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik na podlagi najemne pogodbe z lastnikom (družba A., d.d.) najemnik predmetne nepremičnine na naslovu ..., Velenje, ki je bila podlaga za odmero NUSZ. Med strankama pa ostaja sporno, ali je tožnik zavezanec za plačilo NUSZ (slednje z najemno pogodbo ni bilo dogovorjeno kot strošek najemnika) ali je družba A., d.d., kot lastnica predmetne nepremičnine pravočasno posredovala pravilne podatke za odmero NUSZ za leto 2018 ali za odmero NUSZ, skladno z Odlokom MOV, zadošča zgolj možnost priključitve na komunalne in druge objekte oziroma mora biti zemljišče že komunalno opremljeno, ter ali je na podlagi podatkov prvostopenjske odločbe mogoče razbrati, katera nepremična je bila podlaga za odmero NUSZ in kakšna je njena površina.

9.Sodišče uvodoma, zaradi jasnosti obrazložitve, povzema med strankama upravnega spora nesporno materialnopravno podlago za odločitev. Pravno podlago za odločanje v zadevi odmere NUSZ predstavlja VI. poglavje Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84). VI. poglavje ZSZ/84 je po izrecni določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr) z uveljavitvijo tega zakona, torej 1. januarja 2014 prenehalo veljati, vendar je Ustavno sodišče RS po tem datumu, z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so tudi predpisi, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (VI. poglavje ZSZ/84, ZGO-1 ter občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi navedenih predpisov).

10.Obveznost plačila NUSZ je torej določena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Velja torej ureditev po ZSZ/84, ki v 58. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim, kanalizacijskim in električnim omrežjem. Območje na katerem se plačuje NUSZ določi občinska skupščina oziroma sedaj občinski svet v skladu z ZSZ in Dogovorom o usklajevanju meril in zemljišč (Ur. l. SRS št. 19/86), ki ga sklenejo občine.

11.Veljavna je torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. Na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je veljal v času odločanja upravnega organa, je Mestna občina Velenje sprejela Odlok MOV, v katerem je določila pogoje in merila za odmero NUSZ. Po določbi 2. člena Odloka MOV se za stavbna zemljišča štejejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 3. člen Odloka MOV (enako kot tretji odstavek 218. člen ZGO-1) opredeljuje nezazidana stavbna zemljišča za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjena za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.

12.V skladu z 62. členom ZSZ/84 mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oz. stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oz. lastnik, najemnik stanovanja oz. poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice), tako določa tudi 5. člen Odloka MOV. Sodišče ugotavlja, da je lastnik predmetne nepremičnine, A., d.d., v zvezi z reševanjem svoje pritožbe, Mestni občini Velenje, posredoval najemno pogodbo, na podlagi katere je imel tožnik v najemu predmetno nepremičnino parc. št. 000 k.o. 964 Velenje in da je občina dne 10. 12. 2018 od družbe B., d.o.o. prejela podatek, da se najemna pogodba za predmetno nepremičnino na osnovi aneksa k najemni pogodbi, od 1. 9. 2018 dalje glasi na podjetje B., d.o.o., torej je tudi po presoji sodišča, šteti tožnika, kot najemnika zemljišča, za zavezanca iz 62. člena ZSZ/84. Sodišče se v tej zvezi sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008, v kateri se je sodišče opredelilo, da je neposredni uporabnik oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin, kar pa ni nujno samo lastnik. Tožnik ne trdi, da objekta na predmetnem naslovu ni uporabljal, zato je njegovo zatrjevanje, da ni zavezanec za plačilo NUSZ, ter da je A., d.d. Mestni občini Velenje posredoval napačne podatke, neutemeljno. Sodišče v zvezi s tem ugovorom pripominja, da je drugostopenjski organ odločbo prvostopenjskega organa spremenil in tožniku skrajšal obdobje plačevanja NUSZ (od 1. 1. 2018 do 31. 8. 2018), čemur pa tožnik izrecno ne ugovarja.

13.V skladu z 61. členom ZSZ/84 višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri tem pa upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma, za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 60. člen ZSZ/84, tako tudi 8. člen Odloka MOV). Mesečna višina NUSZ se v skladu s 15. členom Odloka MOV določi na podlagi meril in kriterijev iz 4., 9., 10., 11. in 12. člena Odloka MOV. V skladu s 15. in 16. členom Odloka MOV se mesečna višina NUSZ določi tako, da se skupno število točk pomnoži s površino zavezančevega stavbnega zemljišča in vrednostjo točke (VT).

14.Na podlagi 9. člena Odloka MOV so stavbna zemljišča s točkami ovrednotena tudi na podlagi kriterija opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe in skupne rabe in dejanske možnosti priključka na te objekte in naprave. Komunalna infrastruktura skladno z 19. točko prvega odstavka 2. člena ZUreP-1 predstavlja objekte oziroma omrežja lokalne gospodarske javne infrastrukture ter grajeno javno dobro lokalnega pomena. Ker na predmetnem stavbnem zemljišču po podatkih občine obstaja možnost priključitve (mnenje Komunalnega podjetja Velenje d.o.o. z dne 23. 5. 2018 na A5) na distribusijski sistem toplote iz magistralnega cevovoda, je tožnikov ugovor, da mora biti za odmero NUSZ zemljišče že komunalno opremljeno, neutemeljen. Sodišče ugotavlja, da je davčni organ pri odmeri NUSZ pravilno upošteval točke za ogrevanje.

15.Tožnik nadalje ugovarja, da je dostop do javne razsvetljave v odmiku več kot 300 m. Sodišče tožniku pojasnjuje, da se točke za javno razsvetljavo (15 točk) prištejo k objektu, ki že uporablja skupno infrastrukturo oz. ima možnost priključka na te objekte. Ker med strankama ni sporno, da se predmetna nepremičnina nahaja v območju B, ki spada v območje kjer se plačuje NUSZ (6. člen Odloka MOV), in kjer je zagotovljena javna razsvetljava, je po presoji sodišča neutemeljen ugovor napačne uporabe meril glede točkovanja javne razsvetljave. Odlok MOV v 9. členu izrecno določa tudi točkovanje za javno razsvetljavo (15 točk). Sodišče zato ugotavlja, da je toženka pravilno upoštevala tudi točke za javno ogrevanje, saj gre za komunalne objekte skupne rabe, kot jih določa Odlok MOV v 9. členu.

16.Sodišče v nadaljevanju zavrača tudi ugovor, da iz prvostopenjske odločbe ni mogoče razbrati katera nepremična je bila podlaga za odmero NUSZ in kakšna je njena površina. Sodišče ugotavlja, da iz 1. točke izreka v prvostopenjski odločbi izhaja, da gre za objekt oz. zemljišče na naslovu ..., Velenje, v površini 22.259,00 m². Prvostopenjski organ v odločbi obrazloži, da so podatki o identifikacijskih oznakah nahajališč objektov ali zemljišč na voljo na javnem prostorskem portalu Geodetske uprave RS. Drugostopenjski organ pa je tožniku pojasnil še, da gre za nepremičnino parc. št. 000 k.o. 964 Velenje in da je podatek pridobljen iz Registra nepremičnin (v nadaljevanju REN). Iz uvodoma povzetih določb prvega odstavka 60. člena ZSZ/84 ter 218.b in 218.č člena ZGO-1, izhaja, da je osnova za odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča površina parcele, ki je kot taka navedena v uradnih evidencah zemljiškega katastra. Občina pridobi podatke o površini nezazidanega stavbnega zemljišča iz zemljiškega katastra. Podatek o namenski rabi pa občina, za namene odmere NUSZ v skladu z zgoraj citiranimi določbami prvega odstavka 60. člena ZSZ/84 in prvega odstavka 218.č člena ZGO-1 (enake določbe pa ima tudi Odlok MOV v 4. členu), pridobi iz občinskega prostorskega načrta. Na podlagi navedenega sodišče zavrača tožnikov ugovor, da iz izpodbijanih aktov ni razviden podatek o nepremični in njeni površini, kot neutemeljen. Toliko bolj zato, ker tožnik ne zatrjuje niti, da v uradnih evidencah niso vpisani pravilni podatki (podatki iz uradne evidence pa veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno).

17.V obravnavanem primeru je davčni organ na podlagi 403. člena ZdavP-2 po uradni dolžnosti izdal odločbo na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala Mestna občina Velenje. Davčni organ določi zavezancem NUSZ na podlagi podatkov občine, ki jih posreduje do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov (404. člena ZDavP-2). Skladno s 405. členom ZDavP-2 se NUSZ plačuje za leto vnaprej. V obravnavani zadevi je iz podatkov spisa razvidno, da izpodbojni akt temelji na podatkih za leto 2018 in ne za leto 2019, kot to zmotno navaja tožnik. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da bi bili podatki za odmero NUSZ, ki bi jih lahko zavezanci sporočili na osnovi javnega naznanila v obvestilu MOV z dne 6. 12. 2018, relevatni za odmero NUSZ v letu 2019. Sodišče na podlagi navedenega zavrača tudi tožbeni ugovor prekoračitve roka za izdajo odločbe o odmeri NUSZ in opredelitev tega roka kot prekluzivnega. Rok za izdajo odločbe in rok za posredovanje podatkov določen v ZdavP-2, sta zakonska instrukcijska roka. Prekoračitev tovrstnih rokov po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Sodišče pri tem še pripominja, da v navedeni zadevi, ne gre za sporočanje novih podatkov, ampak za spremembo zavezanca med letom, kar se je tožniku tudi upoštevalo in se mu zato skrajšalo obdobje odmere NUSZ, s tem pa tudi sama višina NUSZ.

18.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K točki II izreka

19.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Tako tudi UPRS Sodba I U 2437/2017-6 z dne 4. 12. 2018.

2Podatki iz uradnih evidenc so lahko predmet različnih potrdil o dejstvih, glede katerih se vodi uradna evidenca, zato imajo potrdila iz uradnih evidenc lastnost javne listine, za katero velja domneva resničnosti dejstev, ki jih določa oz. potrjuje (več o tem J. Čebulj, N. Hudej, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Knez, P. Kovač, R. Pirnat, J. Podlipnik, M. Remic, T. Sever, R. Sitar in B. Žuber: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, komentar k 179. členu, str. 279 do 281).

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 62

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) - člen 5, 9

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.