Jedro

Tožnica je delo članice kabinskega osebja za toženo stranko opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom delodajalca in je za to delo na podlagi obračuna dela mesečno prejela plačilo. Tožnica je opravljala enako delo kot redno zaposleni člani kabinskega osebja in je zanj izpolnjevala vse zahtevane pogoje. Poleg tega je tožnica delala na podlagi plana dela, ki je bil sestavljen dvakrat mesečno, potem ko je sporočila proste dneve, kar je enako veljalo tudi za redno zaposlene. Tožničine želje v zvezi z odsotnostjo niso bile vedno upoštevane in je odsotnosti morala opravičevati s potrdili. Tožnica je delo opravljala nepretrgoma od 1. 7. 2008 do začetka oktobra 2013, v enakem obsegu kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imelo delo tožnice pri toženi stranki od 1. 7. 2008 dalje vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR oziroma 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2008 utemeljen. Za čas pred 1. 7. 2008 (od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008) pa tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožnica takrat dela članice kabinskega osebja še ni opravljala, prav tako ni opravljala drugega dela po navodilu tožene stranke, ki bi kazalo na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 7. 2008 dalje, na delovnem mestu član kabinskega osebja; kar je tožnica zahtevala več (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008), je zavrnilo (1. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožnico za čas od 1. 7. 2008 dalje prijavi za nedoločen čas v socialna zavarovanja; kar je tožnica zahtevala več (prijavo v zavarovanja za čas od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008), je zavrnilo (2. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožnici izroči pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za delovno mesto član kabinskega osebja; kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (3. točka izreka).

Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja (4. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 10. 2013 dalje, do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračuna nadomestilo plače v višini osnovne plače in dodatka za delovno dobo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto nadomestilo plače, zmanjšano za prejemke, ki jih je prejela na drugi pravni podlagi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila; kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (5. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožnici obračuna razliko med plačo, ki jo je prejela, in plačo, ki bi jo morala prejemati, kot izhaja iz izreka sodbe; kar je tožnica zahtevala več (plačilo razlike v plači za meseca maj 2008 in junij 2008), je zavrnilo (6. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožnici obračuna in izplača povračilo stroškov za prevoz in prehrano, kot izhaja iz izreka sodbe; kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (7. in 8. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v povračilu dnevnic (9. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožnici obračuna in izplača regres za letni dopust za leta 2008 do 2013, kot izhaja iz izreka sodbe (10. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še, da tožnici v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 1.118,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (11. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v 1., 2., 3., 5., 6., 7., 8. in 9. točki izreka, in sicer po vsebini iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom. Navaja, da je tožnica upravičena do delovnega razmerja tudi za čas usposabljanja v času od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008, saj je potekalo na zahtevo tožene stranke, pod njenim vodstvom in razporedom, kot ga je ona določila. Posledično tožnici pripadajo tudi pravice, povezane z obstojem delovnega razmerja v navedenem obdobju. Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki v 3. točki izreka sodbe naložiti, da mora tožnici izročiti pogodbo o zaposlitvi s konkretno opredeljeno višino plače v znesku 1.605,64 EUR, v 5. točki izreka sodbe pa, da ji mora obračunati in plačati nadomestilo plače v višini 1.605,64 EUR. Takšen znesek tožnici pripada v skladu z določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Navaja, da opisno določena plača in nadomestilo plače nista izvršljiva, hkrati pa lahko tožena stranka kadarkoli spremeni sistemizacijo in zniža plačo po prosti presoji ali pa delovno mesto celo ukine. Ne strinja se niti z odločitvijo sodišča, da zavrne tožbeni zahtevek za obračun in plačilo dnevnic. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo sodbo presenečenja, saj je v drugih podobnih sporih o obstoju delovnega razmerja študentov pri toženi stranki ob enaki trditveni podlagi in dokaznih predlogih izdalo drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem zahtevkom ni izvajalo postopka v smeri ugotavljanja utemeljenosti zahtevka, čeprav je tožena stranka njene trditve prerekala zgolj pavšalno, zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na stališča sodne prakse presoditi, da so njene trditve ostale neprerekane. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8. in 10. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v 11. točki izreka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z elementi delovnega razmerja navaja, da je bil obseg vključitve tako tožnice kot tudi drugih študentov v delovni proces izključno odvisen od njihovih interesov in želj. Tožnica bi lahko delala več, kot je, lahko pa bi delala tudi manj. Te možnosti redno zaposleni niso imeli. Opozarja na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C.. Tudi obseg dela, ki ga je opravila tožnica, ni identičen obsegu dela oziroma predpisani delovni obveznosti redno zaposlenih, ki je bila 60 ur mesečno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da na obstoj delovnega razmerja kaže tudi dejstvo, da je tožnica plačilo prejemala na podlagi obračuna dela, da je prejela plačilo za prevoz, da je njeno izobraževanje plačala tožena stranka in da je nosila uniformo tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo razlike v plači upoštevati še prejemke, ki jih je tožnica v času, ko je delala pri toženi stranki, prejela drugje ter tožnici za te prejemke znižati plačo, ki bi ji pripadala, če bi bila zaposlena pri toženi stranki. Prav tako je sodišče prve stopnje zanemarilo, da tožnica dela ni opravljala cel mesec januarja 2013 in julija 2011, kar je relevantno tudi z vidika pravočasnosti tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 5. 2008 dalje in z njim povezane zahtevke za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, prijavo v socialna zavarovanja in denarne zahtevke za obračun in plačilo razlike v plači, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane na delu, dnevnic in regresa za letni dopust. Zahteva tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in z njim povezana reparacijski in reintegracijski tožbeni zahtevek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica od 1. 7. 2008 do začetka oktobra 2013 delala pri toženi stranki kot članica kabinskega osebja prek napotnic študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama v času, ko je tožnica delala pri toženi stranki (razen za obdobje od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008), vsebovalo vse elemente delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena prej in potem veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. in ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), zato je tožbenim zahtevkom za to obdobje v celoti oziroma v pretežnem delu ugodilo (z izjemo tožbenega zahtevka za obračun in plačilo dnevnic, ki ga je v celoti zavrnilo).

K pritožbi tožnice:

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje delovno razmerje priznati tudi za čas prvih dveh mesecev opravljanja dela od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008. Navaja, da se je v tem času usposabljala po navodilu, pod nadzorom in po razporedu tožene stranke, zato ji tudi za to obdobje pripada delovno razmerje in vse pravice, ki iz njega izhajajo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v tem obdobju ni opravila primerljivega obsega dela kot redno zaposleni na istem delovnem mestu in da v tem času tudi ni bila vključena v redni delovni proces tožene stranke. Iz trditvene podlage strank in izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnica v maju in juniju 2008 usposabljala za opravljanje dela kot članica kabinskega osebja, saj še ni izpolnjevala zahtevanih pogojev. Čeprav je usposabljanje potekalo po navodilu tožene stranke in njenim nadzorom, tožnici za navedeno obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja pri toženi stranki. Dela članice kabinskega osebja tožnica takrat namreč še ni opravljala (z izjemo enega poleta dne 5. 5. 2008), prav tako ni opravljala drugega dela po navodilu tožene stranke, ki bi kazalo na obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Usposabljanja z namenom izpolniti pogoje za opravljanje določenega dela pa ni mogoče šteti kot opravljanje dela, pa čeprav je izvedeno po navodilu in pod nadzorom delodajalca. Takšnega usposabljanja tudi ni mogoče šteti za izobraževanje v skladu z določbo 172. člena ZDR in tožnici po tej podlagi priznati delovnega razmerja, saj usposabljanje ni bilo izvedeno z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ali povečanja zaposljivosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008 (1. točka izreka) in posledično tudi druge povezane tožbene zahtevke v delu, ki se nanaša na to obdobje (2., 3., 6., 7. in 8. točka izreka).

9. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi (3. točka izreka) in o reparacijskem tožbenem zahtevku (5. točka izreka) pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da ji izroči pogodbo o zaposlitvi z zneskovno opredeljeno plačo ter ji obračuna in plača zneskovno opredeljeno nadomestilo plače (oboje v višini 1.605,64 EUR bruto). V skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje je tožena stranka dolžna tožnici izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za delovno mesto član kabinskega osebja. Pogodba o zaposlitvi mora poleg ostalega vsebovati tudi določilo o znesku osnovne plače delavca v evrih, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih (8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). V konkretnem primeru se s pogodbo o zaposlitvi dejansko vzpostavlja stanje za nazaj, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za delovno mesto član kabinskega osebja, brez določila o višini plače(1). Plača članov kabinskega osebja je določena z akti tožene stranke, zato bo tožena stranka tožnici izročila pogodbo o zaposlitvi, v kateri bo določena plača v skladu z akti tožene stranke, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v 5. točki izreka, v kateri je nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice opredelilo opisno, in sicer tako, da ji pripada nadomestilo plače, kot če bi delala. Takšen izrek po presoji pritožbenega sodišča ni nedoločen in s tem neizvršljiv, med pravdnima strankama pa višina nadomestila plače niti ni sporna. Izvršilna sodna praksa namreč tolerira opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč in jih šteje za ustrezen izvršilni naslov(2) , dolžnost tožnika pa je, da v predlogu za izvršbo svojo terjatev opredeli tudi po višini. Zneskovno opredeljeno nadomestilo plače tožnici ne pripada niti upoštevaje 137. člen ZDR-1, saj je tožnica navajala, da predstavlja znesek 1.605,64 EUR bruto njeno zadnjo plačo in ne osnovno za izračun nadomestila plače po citirani določbi ZDR-1. Ker iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožnici pripada nadomestilo plače v višini, kot če bi delala, na njen pravni položaj niti ne more vplivati morebitna kasnejša sprememba aktov tožene stranke in morebitno znižanje plače za delovno mesto član kabinskega osebja. Pripada ji namreč takšno plačilo, kot je za delo, ki ga je opravljala, veljalo v tistem času. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi v zadevi, opr. št. Pdp 185/2015 z dne 22. 8. 2015. 10. Tožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek za obračun in plačilo dnevnic za čas, ko je tožnica opravljala delo pri toženi stranki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (21. točka) izhaja, da tožnica svojih navedb glede postavljenega zahtevka v tem delu ni ustrezno konkretizirala z navedbo časa in kraja potovanja in višine dnevnice, ki bi ji pripadala za posamezno potovanje. V pritožbi tožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko o tožbenem zahtevku odločalo po višini (kot je to storilo tudi v drugih primerljivih primerih) in da svojih navedb glede na pavšalno prerekanje s strani tožene stranke ni bila dolžna dopolnjevati. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis v obravnavani zadevi ugotavlja, da je tožnica v tožbi pri posameznih mesecih od maja 2008 do septembra 2008 navedla, da ji je tožena stranka dolžna iz naslova dnevnic plačati tri velike dnevnice in šest malih dnevnic, torej skupaj znesek 321,66 EUR, za kasnejše obdobje pa je navedla tudi, za katere lete zahteva velike in za katere male dnevnice. Tožbi je tožnica priložila plan letov (A12) in predlagala, da tožena stranka predloži še plane letov za obdobje, za katero ona s plani letov ne razpolaga. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožničine navedbe v tem delu prerekala, čeprav sicer res le pavšalno. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 5. 2014 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da predloži zahtevane listine, kar je tožena stranka tudi storila (B22, B24). Tožnica svojih navedb ni dopolnila niti v pripravljalni vlogi po prejemu odgovora na tožbo niti po prejemu zahtevane listinske dokumentacije.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno postopanje sodišča prve stopnje in tudi odločitev, da zaradi nekonkretiziranih navedb ni moglo preveriti višine zahtevanih dnevnic. Na tožnici je trditveno in dokazno breme pri uveljavljanju denarnega zahtevka za obračun in plačilo dnevnic, v skladu s splošnim pravilom pravdnega postopka iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Z navedbami, kot izhajajo iz tožbe, tožnica svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, na kar jo je tožena stranka opozorila v odgovoru na tožbo. Ker kljub temu tožnica svojih navedb ni dopolnila, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnica bi namreč morala navesti vsaj še višino dnevnice za posamezno potovanje glede na kraj in čas potovanja in obrazložiti tudi, zakaj za določena potovanja zahteva velike, za določena pa male dnevnice ter kaj to pomeni. Neutemeljene so tožničine pritožbene navedbe, da se zaradi pavšalnosti navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo štejejo tožničine navedbe za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). To bi držalo le v primeru, če bi bile tožničine navedbe o dejstvih dovolj konkretizirane, da bi iz njih izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka za obračun in plačilo dnevnic. Takšnih lastnosti pa tožničine navedbe nimajo, kot že pojasnjeno. Zaradi opozorila tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožničine navedbe niso dovolj konkretizirane, se tožnica v pritožbi tudi ne more utemeljeno sklicevati, da predstavlja izpodbijana sodba v tem delu zanjo sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni bilo dolžno opomniti tožnice na neustrezno trditveno podlago, saj je to storila že tožena stranka. Zato ni podana niti uveljavljana relativna bistvena kršitev navedene določbe ZPP. Da pa je sodišče prve stopnje v drugih primerljivih primerih odločilo drugače kljub enakemu pravdanju strank, za rešitev v predmetni zadevi ne more biti upoštevano, saj je bilo postopanje sodišča prve stopnje v konkretni zadevi glede na način pravdanja tožnice pravilno in zakonito.

K pritožbi tožene stranke:

12. Delovno razmerje je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDR oziroma 4. člena ZDR-1 razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama oziroma kot neprerekano s strani tožene stranke ugotovilo, da je tožnica delo članice kabinskega osebja za toženo stranko opravljala osebno, da je za to delo mesečno na podlagi obračuna dela prejela plačilo, da je delo opravljala po navodilih in pod nadzorom delodajalca, da je opravljala enako delo kot redno zaposleni člani kabinskega osebja in zanj izpolnjevala vse zahtevane pogoje. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces tožene stranke in ali je delo opravljala nepretrgoma. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica delala na podlagi plana dela, ki je bil sestavljen dvakrat mesečno, po tem, ko je sporočila proste dneve, kar je enako veljalo tudi za redno zaposlene. Ugotovilo je, da tožničine želje niso bile vedno upoštevane in da je odsotnosti morala opravičevati s potrdili. Delo je po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljala nepretrgoma od 1. 7. 2008 do začetka oktobra 2013 in v enakem obsegu kot redno zaposleni.

13. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z vključenostjo v organiziran delovni proces tožnice navaja, da se je tožnica sama odločala, kdaj in koliko bo delala, v čemer se je njeno razmerje s toženo stranko bistveno razlikovalo od razmerja zaposlenih delavcev in da ji zato iz tega razloga ne pripada delovno razmerje. Pravilne so dejanske ugotovitve, da je bila tožnica na podlagi mesečnega plana dela razporejena na delo in da njene želje niso bile vedno upoštevane. Tako izhaja iz izpovedi tožnice in prič (predvsem priče A.A.) ter listinskih dokazov (A8). Tožnica je sicer res lahko izrazila želje o tem, kdaj bi delala, vendar je tožena stranka upoštevala tudi želje redno zaposlenih delavcev, te pa niso bile vedno upoštevane. Na direkcijsko oblast tožene stranke kaže tudi dejstvo, da je morala tožnica (in tudi ostali študenti) opravičevati svoje izostanke, in sicer tudi v naprej, na primer v primeru študijskih obveznosti. Čeprav bi tožnica imela možnost delati manj (pa je ni imela, kot je pokazal dokazni postopek), navedeno dejstvo glede na ustaljeno sodno prakso(3) za odločitev v predmetni zadevi niti ni bistveno. Odločilen je namreč le obseg dela, ki ga je tožnica opravila oziroma primerjava obsega njenega dela z obsegom dela, ki so ga opravljali delavci v delovnem razmerju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica delala s povsem primerljivo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, več let skupaj, ne samo občasno in začasno (kar je značilno za študentsko delo), tožena stranka pa jo je očitno za takšen obseg dela potrebovala. Izpovedi prič C.C. in B.B., na katere opozarja tožena stranka v pritožbi, nasprotnega ne potrjujejo. V zvezi z obsegom dela, ki ga je tožnica opravila, tožena stranka neutemeljeno opozarja, da ni dosegla zahtevane kvote 60 naletnih ur mesečno. Navedene kvote namreč niso dosegli niti redno zaposleni delavci.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala neprekinjeno. Tožnica je ves čas delala kot članica kabinskega osebja, le v januarju 2013 je opravljala delo na recepciji, kar pa ni mogoče šteti kot prekinitev opravljanja dela, kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. V marcu 2012 pa tožnica dela ni opravljala zaradi njene bolniške odsotnosti, kar je tožnica dokazala z listinami, zato se to ne more upoštevati kot prekinitev opravljanja dela in ne more vplivati na obstoj njenega razmerja niti na pravočasnost vložitve tožbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnica dela ni opravljala tudi v juliju 2011. Ker pa navedenega dejstva tožena stranka v tem postopku ni navajala in ker ne izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v skladu z 286. členom ZPP, njene pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati in nanjo pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 337. člena ZPP). V zvezi z navedenim je neutemeljen tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh prekinitev dela tožnice, ki jih je tožena stranka zatrjevala (marec 2012 in januar 2013).

15. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi zgoraj navedenih okoliščin pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama imelo elemente delovnega razmerja, niti ni bistveno, da naj bi na obstoj delovnega razmerja kazalo tudi dejstvo, da je tožnica plačilo prejemala na podlagi obračuna in da ji je tožena stranka plačala tudi stroške prevoza na in z dela. Te okoliščine sicer same po sebi res ne morejo vplivati na odločitev v sporu o obstoju delovnega razmerja, vendar pa lahko še dodatno utrdijo prepričanje sodišča v pravilnost svojih zaključkov. Da naj bi na obstoj delovnega razmerja kazalo tudi dejstvo, da je tožnici tožena stranka poravnala stroške usposabljanja in da je tožnica nosila uniformo pri delu, pa sodišče prve stopnje v sodbi niti ne navaja. Čeprav bi sicer sodišče prve stopnje navedlo še te razloge, to iz zgoraj navedenih razlogov ne bi vplivalo na pravilnost materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje.

16. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo razlike med plačo, ki bi jo tožnica morala prejemati, in plačilom, ki ga je prejemala (6. točka izreka), upoštevati tudi plačila, ki jih je tožnica v času opravljanja dela pri toženi stranki prejela za opravljanje dela prek študentskega servisa drugje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo (in iz tega razloga ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je tožnica občasno opravljala tudi druga dela, vendar je njeno delo pri toženi stranki potekalo nemoteno, na kar kaže obseg njenega dela. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja. Tožnica je delo pri toženi stranki opravljala v enakem obsegu kot redno zaposleni člani kabinskega osebja, zato ji pripada enako plačilo za delo, kot so ga prejemali oni. Ker je del plačila za opravljanje dela že prejela, ji pripada še razlika do polnega plačila za delo člana kabinskega osebja. Plačila, ki jih je tožnica prejela za opravljanje dela drugje, bi bilo možno upoštevati le v primeru, če tožnica zaradi drugega dela ne bi mogla opravljati dela pri toženi stranki v enakem obsegu kot redno zaposleni člani kabinskega osebja. Tega pa dokazni postopek ni pokazal, kot pojasnjeno zgoraj. Tudi okoliščina, da tožnica ne bi mogla opravljati dela drugje prek študentskega servisa, če bi bila pri toženi stranki v delovnem razmerju, na navedeno stališče ne vpliva, saj bi delo kljub temu lahko opravljala po drugi pravni podlagi.

17. Ostale odločitve sodišča prve stopnje, zoper katere pritožbi izrecnih navedb nimata, je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da so pravilne in zakonite, sodišče prve stopnje pa v zvezi s temi odločitvami tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Skladna s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 185/2015 z dne 22. 8. 2015, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo izplačila, ki jih je tožnica prejela prek študentskega servisa pri toženi stranki, bruto izplačila.

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Z odgovorom na pritožbo nasprotne stranke pa pravdni stranki k odločitvi nista bistveno pripomogli, zato skladno s 155. členom ZPP sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo.

(1) Enako sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1012/2013 z dne 13. 3. 2014. (2) Sklep, opr. št. I Ip 3054/2011 z dne 9. 3. 2011, ali sklep, opr. št. Cp 923/1998 z dne 16. 3.2000. Enako tudi sodba in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 280/2010 z dne 20. 3. 2012. (3) Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 82/2013 z dne 14. 10. 2013, in odločbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1012/2013 z dne 13. 3. 2014, opr. št. Pdp 912/2012 z dne 17. 1. 2013, in opr. št. Pdp 915/2014 z dne 4. 9. 2014.