Jedro

Pravilna je ocena sodišča, da razlogi, ki jih tožnik navaja in z njimi utemeljuje tožbeni zahtevek predstavljajo le ekonomsko korist. Med ekonomsko koristjo in pravno varovano koristjo ni avtomatično podane identitete. Zatrjevani interes za stroškovno prevalitev obravnave zavarovanca med dvema zavodoma v socialnem sporu ne more predstavljati upoštevno pravnega interesa. V socialnih sporih morajo biti temeljno vodilo pravice in pravna korist zavarovancev, ne pa zavodov, ki nastopajo v vlogah odločevalcev o pravicah iz posameznih zavarovanj. V tem sporu tako ne gre za razmerje in s tem razmerjem povezanim interesom med zavodom in zavarovancem, temveč zgolj za medsebojno razmerje med dvema zavodoma. Tako zatrjevani interes ni pravno relevanten interes v tem sporu, temveč le oblika ekonomskega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženca št. ... z dne 1. 7. 2021 in odločbo št. ... z dne 13. 8. 2021 in da se tožniku prizna lastnost stranskega udeleženca v postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovanko A. A., roj. ... 1967. Hkrati je odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarja, da je sodišče v 7. točki obrazložitve sodbe v utemeljitev zavrnitve zahtevka navajalo in povzemalo le trditve iz odgovora na tožbo toženca. Ta del obrazložitve je nerelevanten, saj nima s tožbenim zahtevkom nobene zveze. Predmet spora ni zahteva tožnika po priznanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč le priznanje stranske udeležbe na strani zavarovanca. Tožnik ne zahteva priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja zase, temveč ima interes, da zavarovana oseba uveljavi svoje pravice, ki pa jih očitno kot prava nevešča stranka ne zna in ne zmore uveljavljati. Sodišče se ne opredeli do tožbenih trditev in navedb iz pripravljalne vloge, niti jih v sodbi ne povzame kot relevantne. Tožnica dvomi, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz priglasitve stranske udeležbe tožnika je jasno razvidno, da se v postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, pritožnik želi pridružiti zavarovani osebi zato, da bo zavarovana oseba prejela pravice iz invalidskega zavarovanja. Osebna korist je v tem primeru očitna. Če bo zavarovanka prejela pravice iz invalidskega zavarovanja, jih bo prenehala prejemati iz druge vrste zavarovanja. Tožnik soglaša, da ne more biti nosilec pravic in obveznosti iz sistema invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Če bi menil drugače, bi se v postopek vključeval kot stranka. Tega ne počne, saj predlaga zgolj vključitev kot stranski intervenient. Izid posameznega postopka ima neposredno vpliv na tožnikove pravne koristi. Res je, da gre za finančne posledice, vendar je napačen zaključek, da gre zaradi tega za ekonomsko korist in ne za pravno. Izplačevanje nadomestila za nezmožnost sodi med socialne pravice zavarovancev, ki se jim izplačuje vse dokler postanejo zmožni za delo (o čemer odloča ZZZS) oziroma dokler ne pridobijo pravic iz invalidskega zavarovanja (o čemer odloča ZPIZ). Zato ima tožnik neposredni in osebni interes, da se pri zavarovancih, za katere meni, da so trajno ali dalj časa nezmožni za delo, aktivno vključi v postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, zlasti glede ugotavljanja in ocenjevanja invalidnosti. Za rešitev tega spora je tako bistveno le, ali ima pritožnik v skladu z ZPIZ-2 in ZUP pravni interes, da se postopka udeležuje na strani zavarovanca kot stranski udeleženec in posledično, ali je pravni interes, ki je po določbi drugega odstavka 43. člena ZUP na zakon ali drug predpis oprta osebna korist podan ali ne. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj pritožnik nima pravnega interesa, da se postopka udeleži kot stranski udeleženec. Nerelevantna je obrazložitev iz 8. točke obrazložitve sodbe, ki je hkrati napačna. Določilo 11. člena ZPIZ-2 določa, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavijo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. V zvezi s stransko intervencijo ZUP v 142. členu, ki skladno s petim odstavkom velja tudi za stranske udeležence določa, da če vstop zahteva med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka in ji o tem izda pisni sklep. Zoper sklep, s katerim se lastnost stranke ne prizna je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa. Tožnik ne more sprejeti argumentacije, da bi se zoper tak sklep lahko pritožil zgolj zavarovanec ali delodajalec, ker naj bi bilo tako določeno v 170. členu ZPIZ-2. Slednji govori o varstvu pravic iz pokojninskega zavarovanja, medtem ko ZUP v 142. in 143. členu strankam in udeležencem zagotavlja procesne pravice, katerih kršitev zatrjuje tožnik. Upoštevajoč določilo četrtega odstavka 143. člena ZUP se stranska udeležba lahko priglasi vse do izdaje odločbe. Ker ima stranski udeleženec v postopku enake pravice kot stranka, ima nedvomno pravico tudi do pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Pravni interes tožnika je potrjen tudi v določbi drugega odstavka 178. člena ZPIZ-2, ki določa, da se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začne na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Če je uveden postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja na predlog osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali izvajalca medicine dela, v soglasju z osebnim zdravnikom pa umaknejo predlog, ni mogoče ustaviti postopka, če se zavarovanec z ustavitvijo ne strinja in zahteva, da se postopek nadaljuje. Če je bil postopek uveden na predlog osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika, zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik ne moreta predlagati umika predloga. Imenovani zdravnik je zdravnik, ki deluje v skladu s pristojnostmi, ki mu jih daje ZZVZZ in ki deluje v okviru tožnika. Imenovani zdravnik odloča v imenu in za račun tožnika kot organ tožnice. Zato je seveda pritožnik na podlagi drugega odstavka 178. člena ZPIZ-2 legitimiran za začetek postopka uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja in ne samo to, zavarovanec v takem primeru sploh ne more predlagati umika predloga. Navedena zakonska podlaga še kako vpliva na pravni položaj zavarovane osebe in zagotovo daje tožniku pravni interes, da se postopka udeležuje kot stranski udeleženec. Gre za izvajanje ustavne pravice do socialne varnosti po načelu, da je treba zavarovanim osebam dati pravice, ki jim po zakonu pripadajo. Če se nosilec ali vsi nosilci zavarovanj izmikajo obveznostim in ravnanjem, za katera so bila ustanovljena, morajo biti vzpostavljeni mehanizmi, ki takšna neželena stanja preprečujejo. Nosilne razloge glede pravnega interesa tožnik najde edino v 10. točki obrazložitve. Sodišče zapiše, da je pravna korist neposredna na zakon ali drug predpis oprta pravna korist, medtem ko ZUP v drugem odstavku 43. člena določa, da ne gre za pravno korist, temveč za osebno korist, kar je seveda različno. Pritožnik meni, da je odločitev sodišča materialno zmotna in sicer pogoj, da se osebi prizna pravni interes za stransko udeležbo je, da varuje svoje pravne koristi. Za pravno korist pa gre, če je ta neposredna in na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da pritožnik nima pravnega interesa, da bi bil lahko stranski udeleženec v postopku ugotavljanja invalidnosti zavarovanca, ker tožnik ne more biti nosilec pravic in obveznosti iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To pa po mnenju pritožnika ne more biti zavrnilni razlog za odločitev. Procesni položaj stranskega udeleženca ni identičen s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku. Nosilec pravic in obveznosti iz pokojninskega zavarovanja je zavarovanec, tožnik pa trdi, da ima osebno korist v zvezi z odločitvijo toženca, zato se postopka želi udeležiti kot stranski udeleženec na strani zavarovanca. Obrazložitev sodišča in razlogi za odločitev so najmanj pomanjkljivi, pa tudi napačni, medtem ko je odločitev sodišča v nasprotju z institutom stranske intervencije, katere namen ni zase zahtevati pravice, ki so predmet postopka, v katerega se stranski intervenient vključuje, temveč v postopku varovati svoje koristi, na katere lahko odločitev o glavni stvari (o pravicah zavarovanca) neposredno vpliva. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do tožbenih navedb, ki jih je pri odločanju popolnoma prezrlo in s katerimi je tožnica utemeljevala svoj pravni interes. Navedla je, da je osebna korist lahko različna, vsekakor tudi premoženjska, s tem da pravice iz ZPIZ neposredno učinkujejo na tožnika v zvezi z obveznostmi do zavarovanca. Da na podlagi 181. člena ZPIZ-2 v postopku pred izdajo izvedenskega mnenja sodelujejo izvedenski organi zavoda, z zavarovančevim osebnim zdravnikom, imenovanim zdravnikom, službe medicine dela, specialistično službo oziroma z zavodi za usposabljanje invalidnih oseb. Pravni interes tožnika je v tem, da toženka zagotovi pravice iz invalidskega zavarovanja osebam pri nastopu zavarovalnega rizika invalidnosti, zato je tudi določena obveznost, da mora tožnik skladno z 233. členom Pravil OZZ in ustaljeno sodno prakso pri zavarovancih presojati delazmožnost glede na preostalo delazmožnost po dokončni odločbi toženca. Odločanje toženca posega tudi v položaj tožnika napram zavarovancu.

3. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja, da ni res, da je tožnik v bistveno enakem položaju kot delodajalec. Delodajalec je tisti, ki izvrši odločbe toženca in ne tožnik. Zakon izrecno navede kakšne pravice in obveznosti ima delodajalec, medtem ko za tožnika te niso navedene. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravotvorna dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje tožnik.

6. V tej zadevi se je na podlagi predloga zavarovankinega1 osebnega zdravnika pred tožencem pričel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Prvostopni organ toženca je izdal odločbo z dne 7. 9. 2018, s katero je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Tožnik je priglasil stransko udeležbo na strani zavarovanke. Prvostopni organ je s sklepom št. ... z dne 1. 7. 2021, tožnikovo priglasitev zavrgel, z odločbo št. ... z dne 13. 8. 2021, pa je bila pritožba zoper zavrženje zahteve za priglasitev stranske udeležbe, zavrnjena. Zoper to dokončno odločbo z dne 13. 8. 2021 je tožnik vložil tožbo.

7. V pritožbeni obravnavi je ostalo sporno, ali ima lahko tožnik v postopku glede priznanja zavarovankinih pravic iz invalidskega zavarovanja, status stranskega udeleženca z vsemi njegovimi pravicami.

8. Pritožbeno sodišče je med istima strankama v sporu pod opr. št. Psp 34/2021 z dne 2. 3. 2022 že odločalo o tožnikovi zahtevi po priznanju lastnosti stranskega udeleženca v postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovanca. Zavzelo je stališče, da materialni predpis (ZPIZ-2), na katerega se sklicuje toženec, tožniku ne daje pravice, da v postopku uveljavljanja zavarovančevih pravic iz invalidskega zavarovanja, nastopa kot stranski udeleženec.

9. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zadostilo standardu obrazložitve sodbe. Sodišče se je opredelilo do vseh ključnih in odločilnih dejstev. Sodišče se mora opredeliti vsaj do nosilne sodne prakse in pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj tožnik ne more imeti lastnosti stranskega udeleženca v invalidskem postopku, ki teče pri tožencu o predlogu zavarovanke za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče se ni bilo dolžno še posebej izrecno opredeljevati, zakaj tožnik nima pravnega interesa. Sodišče tožniku ni odvzelo pravice do izjave in možnosti učinkovitega varovanja pravno zavarovanih upravičenj, kar potrjuje vložena pritožba tožnika. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da so razlogi v sklepu nejasni oziroma, da sodba o tem sploh nima razlogov. Sodba ima razloge o vseh pravotvornih dejstvih, ki so podlaga odločitve, da tožnik ni izkazal pogojev za priznanje lastnosti stranskega udeleženca.

10. Pritožnik je glavnino svojih pritožbenih navedb in pred tem tožbenega zatrjevanja usmeril v izkazovanje, da ima za udeležbo v konkretnem invalidskem postopku pravni interes, ki ga je odrazil v prevalitvi obravnave zavarovanke iz obveznega zdravstvenega zavarovanja,2 v invalidsko zavarovanje.3 Zavarovanka je namreč zaradi začasne dalj časa trajajoče nezmožnosti za delo prejemnica nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo.

11. Pravilna je ocena sodišča v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe, da razlogi, ki jih tožnik navaja in z njimi utemeljuje tožbeni zahtevek predstavljajo le ekonomsko korist. Med ekonomsko koristjo in pravno varovano koristjo ni avtomatično podane identitete. Zatrjevani interes za stroškovno prevalitev obravnave zavarovanca med dvema zavodoma4 v socialnem sporu ne more predstavljati upoštevno pravnega interesa. V socialnih sporih morajo biti temeljno vodilo pravice in pravna korist zavarovancev, ne pa zavodov, ki nastopajo v vlogah odločevalcev o pravicah iz posameznih zavarovanj.5 V tem sporu tako ne gre za razmerje in s tem razmerjem povezanim interesom med zavodom in zavarovancem, temveč zgolj za medsebojno razmerje med dvema zavodoma. Tako zatrjevani interes ni pravno relevanten interes v tem sporu, temveč le oblika ekonomskega interesa. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da izkazovanje zgolj dejanskega (ekonomskega interesa) ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku.

12. Kot je že pritožbeno sodišče izpostavilo Zakon o splošnem upravnem postopku v prvem odstavku 43. člena določa, da je stranski udeleženec v upravnem postopku lahko le pravni interesent, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo pravno korist (interes).6 Obstajati mora določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. Ključno je, da to razmerje ureja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi kdo ima lahko kakšno pravico ali pravno korist v upravni stvari, o kateri se v upravnem postopku odloča. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi ter stranski udeleženec. Skladno z drugim odstavkom mora biti pravna korist neposredna na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba iz prvega odstavka 43. člena ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Neutemeljeno mora biti razlogovanje pritožnika, da je od sodišča pričakovati obrazložitev zakaj pritožnica nima pravnega interesa udeleževati se invalidskega postopka zavarovanca kot stranski udeleženec. Sodišče je skozi obrazložitev v 10., 11. točki pravilno razlogovalo, da se stranki udeleženec v upravnem postopku približuje položaju stranke,7 saj ima oseba, ki ji je priznan položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (43. člen ZUP). Slednje dejstvo je ključni razlog, zakaj stranskega udeleženca lahko vključimo tudi v pojem stranke v širšem pomenu. V tem smislu tudi razlaga sodišča v 10. in 11. točki, da tožnik ni nosilec pravic in obveznosti po določbah ZPIZ.

13. Določilo drugega odstavka 178. člena ZPIZ-2 res določa, da se postopek za uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika in da v takem primeru zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik ne moreta predlagati umika predloga. Vendar slednje še ne pomeni, da ima zaradi tega tožnik položaj stranke oziroma stranskega udeleženca. ZPIZ-2 tožniku izrecno takšne pravice ne daje. Določilo 170. člena ZPIZ-2 določa, da se zoper odločbo izdano na prvi stopnji lahko pritoži zavarovanec, ter glede na drugi odstavek tega člena v postopkih priznanja pravic na podlagi invalidnosti tudi delodajalec. Tožnik pa glede na zakonsko določbo te pravice nima. Potrebno je opozoriti, da se postopek v primeru pooblastila za podajo predloga za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja iz 178. člena ZPIZ-2 vodi zgolj zaradi pravnega interesa zavarovanca, ki se odraža v priznanju ustreznih pravic iz invalidskega zavarovanja, glede na (preostalo) delovno zmožnost zavarovanca. Cilj je usmerjen v priznanje pravic v pravni sferi zavarovanca, ne pa tožnika.

14. Prav tako mora ostati neuspešno razlogovanje pritožnika, ko skuša svoj ekonomski interes odraziti kot skrb za zavarovanca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da varovanje tožnikovega pravnega položaja ni identično s pravnim položajem zavarovanca. Včasih je lahko tudi diametralno nasprotno. Tožnik priznava, da je esenca pravnega interesa v teh sporih pravzaprav finančna, zato se interes primarno izraža v finančni obliki. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je interes zavarovanca v postopkih uveljavitve pravic iz invalidskega zavarovanja drugačen in zasleduje zgolj ugotoviti kakšna je dejanska preostala delovna zmožnost zavarovanca in na tej podlagi ustrezno priznanje pravic. Zaradi slednjega tudi ni nujno, da bo tožnik kot stranski udeleženec skrbel za pravice zavarovanca v invalidskem postopku. Nenazadnje se pri ugotavljanju trajne nezmožnosti za delo pridobi uvid v celoten delovni in zdravstveni položaj zavarovanca,8 kar v postopkih ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo ni nujno potrebno.9 Nenazadnje bi se tožnik kot stranski udeleženec v postopku ugotavljanja zavarovančeve trajne delazmožnosti lahko seznanil s posebno občutljivimi osebnimi podatki zdravstvene narave, ki jih pri svojih postopkih ne potrebuje.10 Na ta način lahko pride do prekomernega posega v osebno sfero zavarovanca in do kršitve pravice varstva osebnih podatkov. Za potrebe odločanja v postopkih začasne nezmožnosti zavarovancev,11 je tožnik z dokončnimi odločbami toženca seznanjen, zato ni nobene potrebe po vključitvi v upravne predsodne postopke pri tožencu kot stranski udeleženec.12

15. Postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja se primarno vodi za dosego ciljev, opredeljenih v ZPIZ-2 in ne za optimizacijo poslovanja tožnika. Nenazadnje pa ima tožnik pri odločanju o (dolgotrajni) začasni nezmožnosti za delo v ZZVZZ podlago, da ob ugotovitvi obstoja zdravstvenih okvar trajnejše narave, obravnavo takšnega zavarovanca prevali v breme invalidskega zavarovanja. Pravno gledano ne more priti do situacije, da bi zavarovanec ostal brez pravic, saj bi se v primeru, ko bi toženec ponovno ugotovil, da pri zavarovancu zdravljenje ni zaključeno oziroma niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanje, zavarovanca v obravnavo prenesel ponovno v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sama ustreznost takšnega sistema, pa ne more biti predmet odločanja sodišč v socialnih sporih, temveč bi bilo potrebna tovrstna vprašanja nasloviti na pristojne deležnike.

16. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Zavarovanka A. A., roj. ... 1967. 2 Nosilec katerega je tožnik. 3 Nosilec katerega je toženec. 4 Stroški plačevanja nadomestila začasne nezmožnosti za delo zavarovanca. 5 Na tem mestu je potrebno opozoriti na vsebino socialnega spora, ki jo opredeljuje 7. člen ZDSS-1. 6 Tisti, ki zasleduje kakšno svojo materialno ali moralno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo končal upravni postopek v določeni upravni stvari je lahko le dejanski interesent, vendar ne more biti stranka v tem postopku. 7 Stransko udeležbo ima posamezna fizična ali pravna oseba, ki ima podobne pravice kot stranke. Slednje potrjuje tudi strokovna literatura (dr. Erik Kerševan in dr. Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 135). 8 Zdravstveni, psihiatrični karton in delovna dokumentacija. 9 V teh postopkih se ugotavlja zavarovančeva zmožnost opravljati delo v določenem obdobju, torej delo, ki ga opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi. 10 V postopkih, ki bi jih vodil zoper tega istega zavarovanca, bi jih lahko uporabil celo v njegovo škodo. 11 Ko mora tožnik pri odločanju o začasni nezmožnosti zavarovanca upoštevati dokončne odločbe toženca. 12 Slednje potrjujejo tudi izdane odločbe o začasni nezmožnosti zavarovancev, ki se pri odločanju (v izreku) sklicujejo na zavezujoče dokončne odločbe toženca (zavod je z njimi seznanjen).