Jedro

Tožnica je bila razporejena na podlagi 189. člena ZJU, zato ji je bil skladno z 3. odstavkom 189. člena ZJU pravilno izdan sklep o prevedbi v nov uradniški naziv in razporeditvi po novo sprejeti sistemizaciji in ne upravna odločba, saj gre za odločanje o njenih pravicah in obveznostih iz delovnjega razmerja in ne za upravno stvar, s katero se odloča z upravno odločbo po ZUP.

Skladno z 4. odstavkom 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zaradi razveljavitve sklepov tožene stranke z dne 1.6.2004 in 30.6.2004 o razporeditvi tožnice na delovno mesto višjega svetovalca v upravni enoti Koper. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 66.000,00 SIT. Ugotovilo je, da tožnica v sporu ni uveljavila sodnega varstva v predpisanem zakonskem roku.

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz razloga bistvene kršitve določb postopka po določbi 1. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo

19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je načelnik upravne enote v zvezi z njeno razporeditvijo opravil izbiro brez javnega natečaja, saj Zakon o javnih uslužbencih rešuje zatečeno stanje sklenjenih delovnih razmerij. Poleg tega jo je načelnik upravne enote s sklepom z dne

1.6.2004 razporedil na uradniško delovno mesto v skladu z določbo

189. čl. Zakona o javnih uslužbencih. V navedeni zakonski določbi ni opredeljena narava sklepa o razporeditvi, zaradi česar je potrebno upoštevati takšen sklep za upravno odločbo, kot to predpisuje določba

63. čl. Zakona o javnih uslužbencih. O pritožbi zoper sklep je odločala komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je pritožbo zavrnila. Vendar je v sklepu določila, da lahko začne v roku 30 dni postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore.

Takšen pravni pouk je napačen. V skladu z navedenimi razlogi delovno sodišče ni bilo pristojno za obravnavanje zadeve, saj bi jo moralo odstopiti v reševanje Upravnemu sodišču RS. Zato predlaga, da to stori pritožbeno sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep pravilne pravne razloge. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem sklepu na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz predloženih listin je razvidno, da je bila tožnica s sklepom načelnika Upravne enote Koper z dne 1.6.2004 razporejena na delovno mesto št. 19 - višji svetovalec v Oddelku za občo upravo in splošne zadeve. Pri tožnici je šlo za prvo razporeditev potem, ko se je začel uporabljati Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02), in ko je upravna enota sprejela sistemizacijo v skladu s tem zakonom in podzakonskimi predpisi. Tožnica je zoper sklep vložila pritožbo, ki jo je pristojna komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 30.6.2004 zavrnila in potrdila odločitev načelnika upravne enote. Tožnica je v nadaljevanju po svoji pooblaščenki prejela sklep komisije za pritožbe dne 13.7.2004, vendar sodnega varstva pred delovnim sodiščem ni uveljavila v roku 30 dni, kot je bila pravilno poučena v pravnem pouku, temveč šele po njegovem poteku, to je dne 8.9.2004. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot prepozno zavrglo vloženo tožbo.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka o tožničini razporeditvi odločiti z upravno odločbo, v skladu s katero bi tožnica lahko uveljavila varstvo pravic pri pristojnem upravnem sodišču. Pravna podlaga za razporeditev tožnice je v določbi 189. čl. ZJU, ki je uvrščena med predhodne in končne določbe zakona. Gre za prve razporeditve javnih uslužbencev po začetku uporabe zakona (28.6.2003), ki se razporedijo na delovna mesta v skladu s sprejeto sistemizacijo. O takšni razporeditvi javnega uslužbenca se v skladu z določbo 3. odst. 189. čl. ZJU izda sklep, saj gre pri razporeditvi za odločanje o njegovi pravici in obveznosti iz delovnega razmerja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bilo to pravilno izvedeno tudi v tožničinem primeru, zaradi česar je podano zmotno pritožbeno opozarjanje, da bi morala biti razporeditev tožnice izvedena z odločbo.

Neutemeljena je pritožba, da je potrebno šteti razporeditveni sklep za upravno odločbo, kot to določa 63. čl. ZJU. Navedena določba je uvrščena v poglavje zakona, ki ureja sklenitev delovnega razmerja in postopek izbire kandidatov po objavljenem javnem natečaju v zvezi z novo zaposlitvijo v upravnem organu. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča v tožničinem primeru ni šlo za nikakršno izbiro oz. novo zaposlitev uradnika po izvedenem javnem natečaju, temveč za prevedbo v nov uradniški naziv in razporeditev po sprejeti sistemizaciji in postopku v skladu z določbo 189. čl. ZJU.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo v zadevi odločiti pristojno sodišče za upravne spore. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila tožnica pri toženi stranki pravilno razporejena s sklepom, ki ima podlago v določbi 3. odst. 189. čl. ZJU v zvezi s 1. odst. 24. čl. ZJU. V skladu z določbo 4. odst. 24. čl. ZJU je zoper sklep o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da javni uslužbenec izkoristi možnost pritožbe. Po določbi 2. odst. 25. čl. ZJU lahko javni uslužbenec zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe. V konkretnem primeru je tožnica vložila zoper prvostopenjski sklep načelnika upravne enote pritožbo, o kateri je odločila komisija za pritožbe pri Vladi RS, ki je pritožnico pravilno pravno poučila, da lahko v predpisanem roku uveljavi varstvo pravic pred delovnim sodiščem. V zadevi gre torej za delovni in ne upravni spor. Vendar je v sporu izkazano, da je tožnica vložila tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem po izteku predpisanega roka, zaradi česar je bila podana vsa podlaga za zavrženje tožbe.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).