Jedro

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevani začasno povečan obseg dela, zaradi katerega je sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas, utemeljevala z dejstvom, da naročila njenih kupcev variirajo, in da ne gre za stalna naročila, saj so odvisna od cene na svetovnem trgu in od kvalitete dobavljenega blaga (če predhodnih naročil tožena stranka ne izpolni dobro, nova ne sledijo). V ustaljeni sodni praksi je sprejeto stališče, da poslovnega rizika (negotovosti naročil strank oziroma možnosti zmanjšanja obsega poslov) delodajalec ne more v obliki sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas prevaliti na delavce.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba delno razveljavi v 2. alineji I. točke, II. in III. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, - da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožnici 22. 11. 2016, nezakonita in se razveljavi, - da delovno razmerje tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2016 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 za delovno mesto "posluževalec stroja ...", - in da je med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 za delovno mesto "posluževalec stroja ..." nezakonito sklenjena za določen čas in se zato šteje, da je sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnico reintegrirati v delovni proces, jo prijaviti v socialna zavarovanja oziroma v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter ji za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije obračunati mesečne bruto plače v višini 617,86 EUR bruto ter druge prejemke iz delovnega razmerja, odvesti od bruto zneskov pripadajoče davke in prispevke in nato tožnici izplačati neto zneske od 11. 2. 2017 do vrnitve nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.850,42 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 sklenjena zaradi posodobitve organizacije in sistemizacije dela ter plačnega sistema, saj je v njej uvodna ugotovitev, da je tožnica že v delovnem razmerju za določen čas do 16. 3. 2017. Trdi, da se z zadnjo pogodbo o zaposlitvi ni posegalo v čas trajanja že sklenjenega delovnega razmerja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da se je pogodba o zaposlitvi spremenila le glede delovnega mesta, plače in drugih pravic delavcev. Pove, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni bilo mogoče skleniti, ker navedene spremembe zahtevajo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 sklenjena zakonito, saj je šlo za novacijo prejšnje pogodbe o zaposlitvi in ne za novo zaposlitev za določen čas, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo presoditi razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času sklepanja pogodbe z dne 29. 8. 2016. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje dokazno oceno teh razlogov napravilo zelo na splošno in ne v času sklepanja prejšnjih pogodb. Kot napačnega graja zaključek, da je šlo za delo, ki se je pri toženi stranki opravljalo stalno. Glede razlogov za nove zaposlitve spomladi leta 2013, ko je bila prvič zaposlena tudi tožnica, se sklicuje na izpoved predsednika uprave tožene stranke B.B. in takratnega vodje prodaje C.C., ki ju sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni niti zapisalo niti dokazno ocenilo. Uveljavlja procesno kršitev zaradi pomanjkljive dokazne ocene. Sklicuje se na izpoved predsednika uprave, da je pri projektu D. in E. (...) za naročnika F. šlo za nov posel, ki se je začel izvajati v začetku leta 2016, zanj pa so bili kupljeni novi stroji in zaposleni novi delavci (tudi tožnica), saj je šlo za začasno povečan obseg dela. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri tem projektu za takšno običajno poslovno nihanje, s katerim bi morala tožena stranka računati. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do v odpovedi navedenega organizacijskega oziroma strukturnega razloga (z izjemo zapisa, da združevanje del ne more izkazovati poslovnega razloga). Meni, da je dokazala, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi od oktobra do novembra 2016 zaradi optimizacije začela z združevanjem delovnih mest. Sklicuje se na izpoved priče G.G., da sta se združili tesnost (to delo je opravljala tožnica) in merjenje kosov na merilnih uricah. Nadalje se sklicuje na izpoved priče H.H. o optimizaciji dela z združevanjem del in z vložki v avtomatizacijo in robotizacijo proizvodnje. Zatrjuje kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje pri presoji ekonomskega razloga prezrlo, da je pri konkretnem poslu z naročnikom F. s Švedske šlo za nov posel, glede katerega tožena stranka še ni imela nobenih izkušenj, niti se kasneje ni odvijal po poslovni praksi (prevzemov izdelkov je bilo bistveno manj kot običajno). V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi predsednika uprave tožene stranke in C.C.. Opozarja, da se je priča H.H. pridružil toženi stranki šele 1. 9. 2016, zato glede posla z F. ni mogel poznati prakse naročnika glede prevzema naročil. Meni, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo dela izpovedi B.B., ki je izpovedoval o neprevzemanju napovedanih količin s strani naročnika. Navaja, da je prišlo na vodstvenem sestanku oktobra 2016 do odločitve o zmanjšanju števila zaposlenih za 20 delavcev, kar so potrdile priče H.H., I.I., A.A. in C.C.. Meni, da so zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nadalje navaja, da na manjši obseg dela kaže tudi delo zgolj v dveh izmenah oktobra 2016. Nasprotuje drugačni izpovedi tožnice in se sklicuje na izpovedi prič J.J., H.H. in G.G.. Trdi, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, sicer še vedno obstaja, a ga uspe tožena stranka opraviti z obstoječo ekipo in dodatno ne zaposluje. Zatrjuje, da za delo tožnice ni zaposlila nobenega novega delavca, pri pogodbi o zaposlitvi, ki jo je kasneje sklenila z delavcem K.K., pa je šlo le za podaljšanje delovnega razmerja in ne za novo zaposlitev. Zatrjuje kršitev določb postopka, ker se ni mogla izjasniti do teh navedb tožnice, ki jih je podala tik pred zadnjo obravnavo. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da tožena stranka z zmanjšanjem števila delavcev zmore opraviti vse delo in zato tožnici ne more ponuditi opravljanja dela. Navaja, da je v postopku predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča, ker nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče iz objektivnih razlogov, saj tožnice za delo ne potrebuje. Opozarja, da sodba nima razlogov za odločitev o reintegraciji tožnice oziroma zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljena določba 118. člena ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba v zvezi z obstojem razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in v zvezi z obstojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih v zvezi s tem, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu lahko preizkusilo. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Obe kršitvi tožena stranka uveljavlja zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravilno uporabo materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožnica s toženo stranko za delo na delovnem mestu "posluževalec stroja ..." sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 za določen čas od 1. 10. 2016 do 16. 3. 2017 zaradi spremenjenih okoliščin: posodobitve organizacije, sistemizacije dela in plačnega sistema, - da je tožnica od 17. 3. 2016 ves čas delala na istem delovnem mestu, - da ni šlo za začasno povečan obseg dela, pač pa za delo, ki se je pri toženi stranki stalno opravljalo, na to pa ne vpliva, da so ves čas obstajala poslovna nihanja, zaradi česar so bila ustaljena tudi stalna nihanja v proizvodnji, - da je tožena stranka 26. 10. 2016 odpovedala tožničino pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov, - da je kot poslovne razloge tožena stranka navedla potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih na osnovi plana prodaje do konca leta 2016 ter v letu 2017, - da je po odhodu tožnice delavka L.L. prišla na njeno delovno mesto in da so to delo opravljale tri delavke.

8. Zavzelo je pravilno stališče, da pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito sklenjena za določen čas skladno z določbo prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) in da tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2016 tožnici ni bila zakonito podana skladno z določbami prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj trenutni upad prevzemov izdelkov, ki so bili naročeni s strani poslovnega partnerja, ne more predstavljati poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka že v preteklosti in ves čas tovrstnega poslovanja vedela za taka nihanja in jih je predvidevala ter da periodični upad prevzema izdelkov ne more predstavljati resnega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem zakonitega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zadnji pogodbi o zaposlitvi med strankama z dne 19. 9. 2016 ni naveden zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Pravno nepomembno je, da je pri tej pogodbi o zaposlitvi šlo za pogodbo, ki je bila med strankama sklenjena, ker zaradi sprememb določb o plači ni bilo mogoče skleniti zgolj aneksa k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, temveč je bilo treba skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi za določen čas mora imeti naveden zakonit razlog za sklepanje zgolj za določen čas. Ugotovitev v pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za določen čas do 16. 3. 2017, ne more nadomestiti navedbe zakonitega razloga za sklepanje take pogodbe o zaposlitvi. Tudi sklicevanje na to, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi dejansko novacija prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ni odločilno. Pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 je namreč nadomestila pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016, kar pomeni, da ta od podpisa nove pogodbe o zaposlitvi ni več veljala, tako tudi ni mogoče šteti, da v njej navedeni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) velja tudi kot razlog v novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Skladno z ustaljeno sodno prakso je navedba razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi za določen čas, delodajalec v sodnem postopku pa ne more zatrjevati obstoja nekega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kot je tisti, ki je naveden v sami pogodbi (prim. odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 228/2014, VIII Ips 257/2014, VIII Ips 288/2016 idr.).

10. Ne glede na to, da je že zaradi navedenega sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, je pravilna tudi ugotovitev, da ni podan niti razlog začasno povečanega obsega dela, ki ga v tem individualnem delovnem sporu zatrjuje tožena stranka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je ustrezna in argumentirana, pritožnica pa ji neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevani začasno povečan obseg dela, zaradi katerega je sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas, utemeljevala z dejstvom, da naročila njenih kupcev variirajo in da ne gre za stalna naročila, saj so odvisna od cene na svetovnem trgu in od kvalitete dobavljenega blaga (če predhodnih naročil tožena stranka ne izpolni dobro, nova ne sledijo). V ustaljeni sodni praksi je sprejeto stališče, da poslovnega rizika (negotovosti naročil strank oziroma možnosti zmanjšanja obsega poslov) delodajalec ne more v obliki sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas prevaliti na delavce (prim. odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 374/2008, VIII Ips 525/2008, VIII Ips 558/2007).

11. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za določen čas zaradi novega projekta D. in E. (...) za naročnika F., predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). O tem projektu so res izpovedovale priče, vendar izpoved priče oziroma stranke ustrezne trditvene podlage ne more nadomestiti (tako Vrhovno sodišče v odločbah opr. št. VIII Ips 5/2016, VIII Ips 164/2016 idr.). Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati procesnih kršitev zaradi pomanjkljive dokazne ocene. Ob pravilni uporabi materialnega prava je ugotovilo, da ekonomski rizik ne more biti zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pravilno pa ni povzemalo izpovedi, ki so se nanašale na nezatrjevana dejstva v zvezi s projektom, ki ga šele v pritožbi tožena stranka konkretno opredeljuje kot nov projekt, zaradi katerega naj bi bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za določen, in ne za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni ugotavljalo, ali je šlo pri navedenem projektu za nov projekt, in ne za običajno poslovno nihanje, saj tega trditvena podlaga tožene stranke ni obsegala.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z obstojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je navedeno, da je razlog prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov. V odpovedi je navedeno, da je delodajalec zaznal potrebo po manjšem številu zaposlenih na določenih delovnih mestih in določenim delavcem ponudil v podpis pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto M., prav tako je zaradi pridobitve ključnih in ažurnih informacij ter na podlagi potrjenih in predvidenih naročil izdelal plan prodaje do konca leta 2016 in v letu 2017 in ugotovil, da tudi ob upoštevanju predvidene stopnje absentizma in fluktuacije trenutno število zaposlenih presega potrebe delodajalca, hkrati pa znižuje njegovo stroškovno učinkovitost. V odpovedi je navedeno še, da je zato pristopila tožena stranka k racionalizaciji stroškov in sprejela poslovno odločitev po prilagoditvi števila zaposlenih dejanskim potrebam in zmožnostim na posameznih delovnih mestih. Navaja še, da med organizacije ukrepe sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu "posluževalec stroja ...", saj se obseg količine dela na tem delovnem mestu zmanjšuje, delodajalec pa ocenjuje, da lahko s prerazporeditvijo dela na ostale usposobljene sodelavce prav tako optimalno in pravočasno dosežene pričakovane rezultate dela, delo tožničinega delovnega mesta pa bo porazdelil med ostale usposobljene zaposlene. Pritožbena navedba, da je v odpovedi naveden tudi organizacijski oziroma strukturni razlog, da je zaradi optimizacije začela z združevanjem delovnih mest, ne drži. Tožena stranka je trditve v zvezi s tem podala šele v tem individualnem delovnem sporu, v odpovedi navedenega odpovednega razloga pa v kasnejšem sodnem postopku ni dopustno širiti. Ker v odpovedi ni bilo navedeno, da je tožena stranka začela z združevanjem delovnih mest, tega sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje do nadaljnjih trditev tožene stranke v pritožbi, ki se nanašajo na izpovedi prič o tem, na kakšen način so se združevala delovna mesta ter trditev v zvezi s konkretnim poslom z naročnikom F. s Švedske, saj gre pri teh trditvah za nedovoljene pritožbene novote, v zvezi s katerimi tožena stranka ni navedla, zakaj jih ni podala že pred sodiščem prve stopnje. Tudi v zvezi s tem velja, da izpoved priče oziroma stranke ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Sodišču prve stopnje tako tudi v zvezi s presojo odpovednega razloga ni mogoče očitati procesnih kršitev zaradi pomanjkljive oziroma napačne dokazne ocene. Zgolj dejstvo, da je na podlagi izpovedi tožnice ugotovilo troizmensko delo, tožena stranka pa si prizadeva dokazati, da je bilo delo v času odpovedi le dvoizmensko, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je bilo v času odpovedi delo tožnice pri toženi stranki še vedno potrebno. Za ugotovitev o (ne)zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni odločilno zatrjevanje tožene stranke, da uspe potrebno delo na tožničinem delovnem mestu opraviti z obstoječo ekipo in dodatno ne zaposluje. V zvezi s tem je treba zavrniti tudi zavzemanje tožene stranke, da ne gre za zaposlitev novega delavca, ker je pri K.K. šlo le za podaljšanje delovnega razmerja, in ne za novo zaposlitev. Ne more biti zakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas enemu delavcu ob hkratnem sklepanju pogodb(e) o zaposlitvi za določen čas z drugim(i). Pritožba pa niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na tožničinem delovnem mestu zaposlila delavko L.L., že iz tega razloga pa je izpodbijana odpoved nezakonita.

13. Pritožba v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi z delavcem K.K. oziroma podaljšanjem delovnega razmerja z njim uveljavlja tudi kršitev pravil pravdnega postopka, ker naj se ne bi mogla izjasniti o navedbah tožnice v zvezi s tem, saj naj bi jih tožnica podala tik pred zadnjo obravnavo. Ta kršitev ni podana. Tožena stranka je bila tista, ki je na vztrajanje tožnice in po pozivu sodišča z dne 4. 1. 2018 sodišču šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo predložila pogodbo o zaposlitvi za navedenega delavca, s katero je razpolagala ves čas sodnega postopka, torej bi se do okoliščin v zvezi z njegovo zaposlitvijo lahko izjasnila. Tožena stranka niti ni navedla, kako bi določitev roka za izjasnitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, v pritožbi namreč ni podala trditev v zvezi s tem, razen trditve, da "podaljšanje že sklenjenega delovnega razmerja" ni nova zaposlitev. Da je to stališče materialnopravno zmotno, pa je bilo že pojasnjeno.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev o nezakonitosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Pritožba tožene stranke je neutemeljena v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. alineja I. točke izreka) in ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 za delovno mesto "posluževalec stroja ...", sklenjena med tožnico in toženo stranko, sklenjena za nedoločen čas (3. alineja I. točke izreka). Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. alineji I. točke izreka (353. člen ZPP).

16. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za odločitev o reintegraciji tožnice na delovno mesto "posluževalec stroja ..." (2. alineja I. točke izreka in II. točka izreka). Glede na to je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka. Ker pritožbeno sodišče glede na določbe ZPP samo ne sme dopolnjevati razlogov za odločitev sodišča prve stopnje, je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na posledice ugotovitve o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj glede na naravo kršitve te ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), razveljavitev pa ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odločiti o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v okviru podane trditvene podlage oziroma o vrnitvi tožnice nazaj na delo ter odločiti o reparaciji (med drugim tudi z upoštevanjem veljavnih pravnih predpisov, ki se nanašajo na minimalno plačo), pri tem pa bo moralo navesti razloge za vsa ugotovljena pravno pomembna dejstva.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep iz I. točke izreka je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.