Jedro

V obravnavanem primeru tožena stranka v izpodbijani odločbi trdi, da je odločba o denacionalizaciji iz leta 2006 nična zato, ker naj je ne bi bilo mogoče izvršiti, to je iz ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da je ta ničnostni razlog podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti, ne pa takrat, ko je odločba sicer izvršljiva, le da je to povezano z določenimi stroški ali napori. Gre torej za objektivno in ne subjektivno neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Nova Gorica, št. 351-814/98-DE-135 z dne 16. 3. 2015 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 30. 8. 2006 izdala odločbo št. 351-814/98-DE-7-127, s katero je, med drugim, odločila, da se denacionalizacijskima upravičenkama A.A. in B.B. vrne v last in posest del zemljišča s parc. št. 1904, vpisane pri vl. št. 327 k.o. ..., v izmeri 578,68 m2, kjer je vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v korist Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo in je v predlogu parcelacije, kot ga je izdelala Območna geodetska uprava Nova Gorica, označeno kot parcela B in parcela C, in sicer A.A. do deleža 125/192 in B.B. do deleža 67/192 (točka 1. izreka). V odločbi je bilo nadalje določeno, da je denacionalizacijska zavezanka, torej Republika Slovenija, dolžna nepremičnini izročiti skrbnici za posebne primere, to je tožnici, ki mora začasno upravljati s tem premoženjem do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po obeh denacionalizacijskih upravičenkah (točka 3. izreka). Določila je tudi, da se, skladno s sprejeto odločitvijo in predlogom parcelacije, na predlog skrbnice za posebne primere izvede sprememba katastrskega stanja, vpis v zemljiško knjigo pa izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti ugotovitvene odločbe o spremembi katastrskega stanja (točka 4. in 5. izreka). Opisana odločba je postala pravnomočna dne 3. 10. 2006. 2. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo izrekel 1., 3., 4. in 5. točko opisane denacionalizacijske odločbe z dne 30. 8. 2006 za nično. V obrazložitvi odločitve je pojasnil, da Okrajno sodišče v Novi Gorici spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe ni opravilo. V zemljiškoknjižnem sklepu, opr. št. Dn. št. 4712/2006 z dne 27. 11. 2006 je pojasnilo, da mora biti najprej izvedena geodetska izmera, šele nato pa je dopustna vknjižba lastninske pravice na določenem delu parcele. Po 66. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se odločba o denacionalizaciji, s katero se vrnejo nepremičnine v naravi, izvrši z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi, odločba pa mora biti za vpis sposobna. Ker denacionalizacijske odločbe z dne 30. 8. 2006 zaradi neskladnosti in pomanjkljivosti ni mogoče zemljiškoknjižno izvesti, je prvostopenjski organ ugotovil, da je nična, s tem pa se bo po pravnomočnosti izpodbijane odločbe vzpostavilo takšno stanje, kot je bilo pred odpravo nične odločbe.

3. Odločitvi prvostopenjskega organa je v pritožbenem postopku pritrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi se je drugostopenjski organ pridružil utemeljitvi prvostopenjskega organa in poudaril, da je nezmožnost izvršitve odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ničnostni razlog. Tožnica je bila, enako kot prvostopenjski organ, seznanjena z odločitvijo zemljiškoknjižnega sodišča ter zato ne more z uspehom zatrjevati, da je zaradi zmotnega pravnega in dejanskega temelja ostala brez odločitve o zahtevku za denacionalizacijo, zadeva pa se bo tudi vrnila v ponovni postopek in odločanje.

4. Tožnica v tožbi izpostavlja, da ni zakonske podlage za trditev o ničnosti posamezne odločbe državnega organa, če državni organ, ki bi moral odločbo izvršiti, deluje nezakonito v nasprotju s svojo lastno odločitvijo, oziroma odločbe noče izvršiti. Tožnica je sicer že zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, ki so ji bile oddeljene z odločbo o denacionalizaciji z dne 30. 8. 2006, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. Dn. št. 226559/2015 z dne 23. 11. 2015. Tudi iz tega razloga je izpodbijana odločba brez dejanske in pravne podlage ter jo je treba odpraviti. Pri odločitvi tožene stranke gre za zlorabo prava po upravnih organih. Odločba obenem kaže, da bi jo sicer morali izvršiti državni organi na lastne stroške, vendar pa zaveze, ki so si jo določili sami, niso realizirali in zato raje skušajo poseči v pravice tožnice. Tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba sta zato nezakoniti. Enako ni mogoče govoriti o ničnosti niti na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), saj odločba ne nasprotuje predpisom ali moralnim načelom, pa tudi predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega ali materialnega prava je ničnost odločbe. Taka kršitev ima za posledico, da je odločba nična že od njenega nastanka in ne šele takrat, ko se izreče za nično. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnosti razlogi v zakonu določeni in omejeni. V obravnavanem primeru tožena stranka v izpodbijani odločbi trdi, da je odločba o denacionalizaciji iz leta 2006 nična zato, ker naj je ne bi bilo mogoče izvršiti, to je iz ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da je ta ničnostni razlog podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti, ne pa takrat, ko je odločba sicer izvršljiva, le da je to povezano z določenimi stroški ali napori. Gre torej za objektivno in ne subjektivno neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka sklicuje na prvo, torej pravno neizvršljivost. 8. Sodišče meni, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela zaradi zmotne uporabe 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, torej zmotno uporabila materialno pravo. Nobenega dvoma ni, da odločba o denacionalizaciji sama po sebi ni sposobna za vknjižbo v zemljiški knjigi, kot je s sklepom ugotovilo Okrajno sodišče v Novi Gorici. Z odločbo je bilo namreč določeno, da se denacionalizacijskim upravičenkam vrneta dva dela takrat obstoječe nepremičnine s parc. št. 1904 k.o. ..., označena kot del B in del C po predlogu parcelacije, česar pa v zemljiški knjigi ni mogoče vknjižiti. To, da odločba ni sposobna za vknjižbo, pa še ne pomeni, da tudi ni izvršljiva, kot je napačno presodila tožena stranka. V odločbi je bilo namreč določeno, da se najprej izvede sprememba katastrskega stanja, to je, povedano drugače, da dela parcele, ki se vrneta denacionalizacijskim upravičenkam, pridobita novi parcelni številki (3. točka izreka), šele nato pa se, ko je taka odločitev pravnomočna, izvrši še sprememba zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka). Tožena stranka pa je že v letu 2006, ne da bi bila prej izvedena sprememba katastrskega stanja, predlagala vknjižbo pogodbe v zemljiški knjigi, torej „preskočila“ eno fazo v postopku izvršitve odločbe. Kolikor bi sledila lastni odločitvi, torej da bi zemljiškoknjižni predlog vložila šele po tem, ko bi bilo katastrsko stanje usklajeno s sprejeto odločitvijo, bi do vknjižbe prišlo. Vprašanje, kdo bi moral za uskladitev katastrskega stanja poskrbeti in kdo bi moral poravnati ob tem nastale stroške, na izvršitev odločbe ne vpliva. To, da je odločba izvršljiva, izkazuje tudi dejstvo, da je tožnica (sicer šele po tem, ko je bila izdana odločba prvostopenjskega organa) na podlagi verige listin, ki so jo sestavljale sporna odločba o denacionalizaciji, odločba GURS o parcelaciji nepremičnine s parc. št. 1904 k.o. ..., pogodba o dosmrtnem preživljanju ter dva mrliška lista, predlagala vknjižbo lastninske pravice pri novo nastalih parc. št. 1904/1, 1904/2 in 1904/3 k.o. ... na svoje ime. Okrajno sodišče na Vrhniki, ki je odločalo v tej zemljiškoknjižni zadevi, je s sklepom opr. št. Dn. št. 226559/2015 z dne 23. 11. 2015 predlogu ugodilo, odločitev pa je tudi postala pravnomočna. To, ali je bila taka odločitev zemljiškoknjižnega sodišča skladna z denacionalizacijsko odločbo, pa ni vprašanje presoje ničnosti odločbe in zato sodišče o tem ni razpravljalo.

9. Skladno z vsem navedenim sodišče ugotavlja, da je denacionalizacijska odločba izvršljiva in ni nična, kot je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno ugotovila tožena stranka. Sodišče je zato, na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik.