Jedro

Pravno vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik po odvetniku dne 14. 4. 2007 vložil revizijo in ponoven predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Dovoljenost revizije revident utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 2. 2009. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 18. člena Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957 v zvezi s prvim odstavkom 530. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP na prošnjo Republike Srbije dovolila izročitev tožnika Republiki Srbiji zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve trinajstih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 204. člena v zvezi s 33. členom Kazenskega zakonika Republike Srbije in dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 203. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije (I. točka izreka). Z II. točko izreka je tožena stranka določila pogoje iz 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom ZKP, pod katerimi dovoljuje izročitev. S III. točko izreka pa je odločila, da bo predajo tožnika v skladu z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala po izvedenem postopku za izročitev, v katerem je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 1. 2009, ki je postal pravnomočen dne 20. 1. 2009, ugotovljeno, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev po 522. členu ZKP in po tem, ko je ugotovila, da tožnik ni dokazal konkretnega tveganja za dejansko nevarnost nečloveškega ravnanja ali mučenja in v zvezi s tem domnevnih kršitev človekovih pravic s strani Republike Srbije in da ne obstaja kateri od pogojev, navedenih v 530. členu ZKP, ki bi preprečevali izdajo odločbe o dovolitvi izročitve tujca (da tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega dejanja).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up- 1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident najprej uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede tega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Kot pomembno pravno vprašanje pa se po ustaljeni upravnosodni praski šteje le pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage določbe drugega odstavka 530. člena ZKP, ki določa, da izročitev ni dovoljena le v primeru, če prizadeti že uživa pravico do pribežališča. Revident meni, da je ob upoštevanju temeljnih človekovih pravic, navedeno določbo dopustno razlagati le tako, da je v primeru, kadar azilni postopek še ni končan, treba z izročitvijo počakati, dokler ni ugotovljeno ali prizadetemu pravica do pribežališča pripada ali ne. Drugačna razlaga te določbe bi po mnenju revidenta lahko pripeljala do tega, da bi bila prizadetemu pravica do azila sicer priznana, vendar šele po tem, ko bi bil že izročen državi, pred preganjanjem katere je prosil za azil. 8. O vprašanju, ki ga revident izpostavlja, je Vrhovno sodišče že odločalo in v svoji sodbi I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002 zavzelo stališče, da izročitev tujca tuji državi ni možna le v primeru, če ima tujec ob izdaji odločbe, s katero se dovoli izročitev, v Republiki Sloveniji že priznano pravico do pribežališča. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi pritrdilo tudi stališču sodišča prve stopnje, da je treba razumeti določbe ZKP kot specialne določbe v razmerju do določb, ki urejajo azilni postopek (enako odločba Ustavnega sodišča RS Up-273/00 z dne 21.12.2000), saj gre za ločena postopka. Na odločitev o dovolitvi izročitve zato postopek za pridobitev azila, ki je v teku, ne vpliva. Na postopek izročitve lahko vpliva le pravnomočna odločba o priznanju azila. Taka razlaga zakonske določbe pa je skladna tudi z stališči Ustavnega sodišča RS. V odločbah U-I-221/00, Up-899/05 in U-I-304/05 je namreč Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da le odločba o priznanju azila in odločba o dovolitvi zadrževanja v državi, to je odločba o priznani posebni obliki zaščite, preprečujeta izročitev. Glede na upravnosodno prakso v azilnih zadevah (ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbah Up-78/00 in Up-52/01), po kateri se šteje, da pravnomočna odločba o obstoju pogojev za izročitev, ki temelji na ugotovitvah o obstoju suma storitve kaznivega dejanja, zadostuje za to, da je podan izključitveni razlog v azilnem postopku, tudi ni utemeljen revidentov pomislek, da bi lahko prišlo do situacije, v kateri bi bilo tujcu priznano pribežališče po tem, ko bi bil ta že izročen tuji državi.

9. Ker je Vrhovno sodišče o vprašanju, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje že odločilo, izpodbijana sodba pa tudi ne odstopa od stališča Vrhovnega sodišča, revident pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 10. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident obstoj hudih posledic utemeljuje z navedbo, da mu v Republiki Srbiji grozi fizična likvidacija s strani bivše Državne bezbednosti in četniške organizacije. Teh navedb pa revident ni izkazal niti ni, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, predlagal izvedbe dokazov, na podlagi katerih bi Vrhovno sodišče njegove navedbe lahko presodilo, zato po presoji Vrhovnega sodišča pogojev za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izkazal. 11. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je v pristojnosti sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje revidenta že oprostilo plačila sodnih taks. Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse takse za vse vloge in dejanja v tej zadevi, za katera je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje (prvi odstavek 13. člena ZST-1), torej tudi za revizijski postopek, zato je revidentov ponovni predlog za oprostitev plačila sodnih taks brezpredmeten.