Jedro

Odločilnega dejstva, da je nevarno situacijo povzročila devetletna tožnica, ki je s kolesom prečkala cestišče, ne da bi se prej prepričala, ali lahko to varno stori, ni mogoče zanemariti. Tudi če je ravnanje oškodovanca pričakovano in škodni dogodek preprečljiv, lahko objektivno odgovorna oseba s svojim ugovorom po 3.odst. 177.čl. ZOR uspe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 2.580.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zmanjšanimi za TOM od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 449.773,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.04.2004 do plačila, vse v 15-ih dneh.

V preostalem pobijanem, a nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora povrniti tožnici 38.009,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.01.2006 do plačila, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožnica deloma kriva za škodo, ki jo je kot otrok, peška, utrpela v prometni nezgodi dne 21.07.1989. Njeno odgovornost je ocenilo na 60%, odgovornost voznika avtomobila, za katerega odgovarja toženka, pa na 40%. Upoštevaje odločitev o temelju ji je iz naslova negmotne škode prisodilo 1.720.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za TOM od 01.01.2002 dalje do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo, da mora povrniti tožnici 129.035,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožuje tožnica. Iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava napada odločitev o temelju zahtevka. Najprej povzema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, nato pa zaključuje, da bi zavarovanec toženke z ustreznim preventivnim načinom vožnje in pravočasnim ukrepanjem nesrečo lahko preprečil. Če pritožbeno sodišče ocenjuje, da tak zaključek na podlagi dejanskih ugotovitev ni mogoč, pritožnica v tem delu uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker iz dejanskega stanja sledi, da za voznika škodni dogodek ni bil nepričakovan oziroma nepredvidljiv, je sodišče nedvomno pravilno ugotovilo, da (popolna) oprostitev objektivne odgovornosti voznika ni mogoča. Vendar pa je po mnenju pritožnice napačno uporabilo 3.odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato je tudi sodba glede temelja pod 1.točko obrazložitve napačna, kar dokazujejo judikati, ki jih citira (odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 49/94, 454/88 in 571/89). Iz teh judikatov, katerih vsebino povzema, je po njenem mnenju razvidno, da 3.odst. 177.čl. ZOR sicer izraža stališče zakonodajalca, da je tudi pri objektivni odgovornosti možen ugovor deljene odgovornosti oškodovanca, da pa se s tem ne posega v siceršnje pojmovanje primerov, katerih oprostitev ne pride v poštev (1. in 2.odst. 177.čl. ZOR). Povedano drugače, da bi bilo ravnanje oškodovanca lahko podlaga za delno razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti, mora biti za odgovorno osebo nepričakovano in neprepričljivo le pomena izključnega vzroka za nastanek škode mu, upoštevaje vse okoliščine primera, ni moč pripisati. Sodišče je zmotno zaključilo, da je zavarovanec stranskega intervenitenta na podlagi 3.odst. 177.čl. ZOR deloma prost odškodninske odgovornosti. Če bi pritožbeno sodišče štelo pritožbo kot neutemeljeno, pritožnica iz previdnosti izpodbija odločitev glede stroškov. Sodišče je uspeh tožnice po višini presojalo tudi z upoštevanjem uspeha po temelju, kar ni pravilno, saj se mora po tej metodi uspeh po temelju in po višini vrednotiti ločeno. Sodišče je zato napačno zaključilo, da je tožnica glede višine uspela s 23%, pravilno je namreč uspela s 56 % (koeficient med prisojeno in uveljavljano odškodnino). Končno vrednotenje uspeha tožnice kot rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deleža je tako 48% in ne 38,5%. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju v celoti ugodi, podrejeno da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, tudi tista, ki so ga vodila do zaključka, da ravnanje oškodovanke (tožnice) za voznika avtomobila ni bilo nepričakovano in nepreprečljivo, zato pritožbeno sodišče, glede na navedbe iz 4.točke pritožbe šteje, da je tudi za tožnico dejansko stanje popolno ugotovljeno in se iz tega razloga ne pritožuje. Zato je pri materialnopravnem preizkusu izhajalo iz naslednjih, v sodbi ugotovljenih dejstev: avtomobilist je vozil iz smeri P. proti H., vreme je bilo sončno, vidljivost dobra, promet tekoč. V okolici kraja prometne nezgode je mogoče pričakovati pešce (zaradi avtobusnih postajališč, gostilne, priključkov na glavno cesto). Avtomobilst je vozil s hitrostjo 70 km/h (dovoljena hitrost 80 km/h). Iz leve strani se na glavno cesto priključi lokalna cesta iz G., prometnega znaka, ki bi opozarjal avtomobilista na ta priključek, ni bilo. Preglednost v smeri proti K. (H.) je bila za avtomobilista zelo dobra do odcepa za G., naprej pa, zaradi rahlega vzpona in cestnega prevoja, omejena. Padec stranske ceste proti G. ni bil tolikšen, da voznik avtomobila ne bi mogel videti kolesarke (tožnice, v času nezgode stare 9 let), ki se je približevala odcepu. Avtomobilist bi lahko opazil kolesarko, ko je bila od mesta trčenja oddaljena približno 100 metrov, lahko bi jo videl še preden je ta bila na vozišču, oziroma na prehodni rampi med stransko oziroma glavno cesto. Padec stranske ceste proti G. ni tolikšen, da ne bi mogel videti, da se odcepu približuje, verjetno pa ni mogel zaznati njenega namena prečkanja prednostne ceste, zaznal ga je lahko šele, ko je bila tožeča stranka že na prehodni rampi oziroma na vozišču. Nevarno situacijo je opazil od 36 (izvedenec Š.) do 43 (izvedenec Z.) metrov pred trčenjem, reagiral trenutno in z zmanjšano hitrostjo na okrog 30 km/h trčil v kolesarko. Nezgodo bi lahko preprečil, če v trenutku nastopa kritične prometne situacije ne bi vozil več kot 68 km/h. Kolesarka je šla že večkrat po isti poti do stare mame, do nezgode se je s kolesom vozila že približno eno leto, običajno je šla čez cesto tako, da je pred glavno cesto stopila s kolesa in pogledala levo in desno, tistega dne ni tako ravnala. Cestišče je prečkala, ne da bi se prej prepričala, da to lahko varno stori. Na to jo je opozarjal znak stop ob koncu stranske ceste, s katere se je vključevala na glavno cesto. Na podlagi teh dejstev je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je ugovor deljene odgovornosti tožnice, ki ga je podala toženka, utemeljen. Odločilnega dejstva, da je nevarno situacijo povzročila devetletna tožnica, ki je s kolesom prečkala cestišče, ne da bi se prej prepričala, ali lahko to varno stori, ni mogoče zanemariti. Pritožbeno sodišče razume in razlaga določbe 177.čl. ZOR (ta zakon se glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ uporablja za ta primer) drugače kot pritožba. Tudi če je ravnanje oškodovanca pričakovano in škodni dogodek preprečljiv, lahko objektivno odgovorna oseba s svojim ugovorom po 3.odst. 177.čl. ZOR, uspe. Tako razlago je sprejela tudi sodna praksa. Pritožba se neuspešno sklicuje na posamezne judikate Vrhovnega sodišča, ki pa jim v tem primeru ni mogoče slepo slediti, saj so dejanske (in pravne) okoliščine teh primerov drugačne. Pritožbeno sodišče torej sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica tudi sama prispevala k škodnemu dogodku, ne strinja pa se z višino tega prispevka (60%). Tožničin prispevek po mnenju pritožbenega sodišča znaša 40%, prispevek avtomobilista, za katerega odgovarja toženka, pa 60%. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo delno spremenilo tako, da mora toženka plačati tožnici odškodnino v višini 2.580.000,00 SIT, kar predstavlja 60% odmerjene odškodnine (4.300.000,00 SIT), v preostalem pobijanem a nespremenjenem delu pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4.tč. 358.čl. in člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Pritožbene navedbe, ki napadajo oceno uspeha tožnice so sicer utemeljene, vendar so glede na drugačen uspeh strank, nepomembne. Po spremenjeni sodbi znaša uspeh tožnice 58% (in sicer 56% po višini in 60% po temelju), uspeh toženke pa 42%. Po odmeri prvostopenjskega sodišča (zoper katero ni pritožbe) znašajo stroški tožnice 998.977,00 SIT, stroški toženke pa 308.650,00 SIT. Glede na uspeh strank mora toženka povrniti tožnici 579.406,00 SIT njenih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, tožnica pa toženki 129.633,00 SIT njenih stroškov postopka. Po medsebojnem pobotu stroškov mora toženka povrniti tožnici 449.773,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Tožničin uspeh v pritožbenem postopku znaša 33%. Njene stroške je pritožbeno sodišče skladno s Taksno in Odvetniško tarifo odmerilo na 115.180,00 SIT (sestava pritožbe 625 odvetniških točk, 20% DDV 125 odvetniških točk, vse po vrednosti točke 110,00 SIT, taksa za pritožbo 1.720 točk po vrednosti točke 19,00 SIT), pri čemer je stroške odmerjalo od vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Toženka mora tako povrniti tožnici 38.009,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka.