Jedro

V času spornega razmerja veljavni 1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) res določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa trditve o tem, da je podana deljena odgovornost, nosi odgovorna oseba, v konkretnem primeru je to tožena stranka.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek

979.543,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1998 do plačila ter pravdne stroške v znesku 617.209,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotuje zaključku sodišča, da so v križišču, v katerem je prišlo do prometne nesreče, semaforji delovali in da je bila zavarovanka tožene stranke (T.K.) tista, ki je zapeljala v križišče pri rdeči luči. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo na podlagi izpovedi prič in mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod v delu, ki se nanaša na pravilnost oziroma nepravilnost delovanja semaforjev. Ta zaključek pa ni pravilen in ni utemeljen ter za končno odločitev v predmetni zadevi niti ni pomemben. Tožeča stranka je namreč že v tožbi, izrecno pa še v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da je zavarovanka tožene stranke nesrečo povzročila tako, da je z neprimerno hitrostjo zapeljala v križišče s stranske na prednostno cesto in pri tem zadela v vozilo zavarovanca tožeče stranke.

Tožeča stranka je celo izrecno navedla, da ne zatrjuje, da je zavarovanka tožene stranke zapeljala v semaforizirano križišče skozi rdečo luč. Glede na to je brezpredmetno razlaganje in ugotavljanje sodišča, ali je v trenutku vožnje obeh v nesreči udeleženih vozil skozi križišče semafor deloval ali ne oziroma katera od voznic, udeleženih v prometni nesreči, je prevozila rdečo luč. Ne glede na navedeno pa tožena stranka meni, da se je sodišče pri obrazložitvi svoje odločitve neutemeljeno oprlo predvsem na izpoved priče A.H., katera naj bi bila prepričljivejša od izpovedi priče T.K., saj naj bi izpoved H. potrjevale tudi priče N.A., T.W. ter D.K.. V zvezi s tem tožena stranka opozarja predvsem na kontradiktornost med izpovedbami prič, na katere s sklicuje sodišče ter zaključkom sodišča, da je voznica T.K. zapeljala v križišče pri rdeči luči. Iz sklicujočih se izpovedi prič je namreč mogoče ugotoviti kvečjemu, da je voznica K. v križišče zapeljala pri rumeni oziroma utripajoči rumeni luči. Prav na podlagi takšne ugotovitve ter na podlagi ugotovitve mesta trčenja bi moralo sodišče sprejeti drugačen zaključek, kot ga je sprejelo.

Navedena dejstva bi razjasnila dejansko stanje, na podlagi katerega bi sodišče lahko pravilno ugotovilo ne le, katera od voznic je prevozila rdečo luč (če sploh), temveč predvsem, katera od voznic je z neprimerno hitrostjo zapeljala v križišče. Iz policijske skice prometne nesreče, izjav prič in izvedenskega mnenja je mogoče ugotoviti, da je bilo mesto trčenja približno na sredini desnega voznega pasu gledano v smeri vožnje voznice H. oziroma natančneje - v presečišču podaljškov obeh pasov, po katerih sta voznici peljali, kar pomeni, da je voznica K. prevozila že dobršen del križišča preden je prišlo do trčenja. K. je v svoji izpovedi navedla, da je pred križiščem pogledala desno in potem speljala, iz česar je razvidno, da je v trenutku, ko je zapeljala v križišče, bila cesta prosta oziroma da vozila D. še ni bilo v njenem vidnem polju. Prav na podlagi slednjega in izvedenih dokazov je mogoče zaključiti, da voznica K. ni odgovorna za nastalo prometno nesrečo, saj ji ni mogoče očitati prevelike oziroma neprimerne hitrosti pri vožnji skozi križišče. Iz izvedenih dokazov tudi jasno izhaja, da je bila hitrost vozila, s katerim je upravljala voznica H. bistveno višja od zatrjevane. Tako iz izpovedi priče T.K., kakor tudi priče T.W., predvsem pa iz ocene izvedenca jasno izhaja, da voznica D. ni vozila z zatrjevano hitrostjo med 30 in 40 km/h, ampak bistveno višjo. Izvedenec v obrazložitvi svoje ocene navaja, da se ob zatrjevani hitrosti vozilo D. po trčenju ne bi gibalo v takšni dolžini vse do robnika v ustju T. ulice, pač pa bi se ustavilo praktično na mestu trčenja ali le kakšen meter naprej.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, sodišče pa tudi ni ugotavljalo bistvenih dejstev in sicer hitrosti obeh vozil. Ni se opredelilo do ugotovitev izvedenca in izpovedi prič v zvezi s hitrostjo vozil.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Res je, da je tožeča stranka v tožbi, pa tudi v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da je zavarovanka tožene stranke prometno nesrečo povzročila tako, da je z neprimerno hitrostjo zapeljala v križišče s stranske na prednostno cesto in pri tem zadela v vozilo zavarovanca tožeče stranke; res je tudi, da je celo izrecno poudarila, da ne zatrjuje, da je zavarovanka tožene stranke zapeljala v semaforizirano križišče skozi rdečo luč na semaforju. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča zaradi tega ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka tožbo temeljila na drugačni dejanski podlagi od tiste, ki jo je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da je zavarovanka tožene stranke, T.K., v križišče, v katerem so takrat semaforji pravilno delovali, zapeljala pri rdeči luči na semaforju in s tem povzročila prometno nesrečo, v kateri je bilo poškodovano vozilo zavarovanca tožeče stranke. Gre za to, da Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur.l.RS št. 30/98) v tedaj veljavnem besedilu, v II. poglavju, kjer so določena pravila v cestnem prometu, v 41. čl. obravnava promet v križišču; v njegovem 3. odst. je navedeno, da mora voznik, ki se približuje križišču, hitrost vožnje prilagoditi prometnim razmeram v križišču, pri čemer sme voziti s tolikšno hitrostjo, da lahko ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence v cestnem prometu, ki imajo prednost v križišču. To torej pomeni, da če voznik, ki pelje skozi križišče takrat, ko gori na semaforju rdeča luč, ne vozi tako (oz. vozi z neprimerno hitrostjo), da bi lahko ustavil in pustil mimo vozila, ki imajo prednost v križišču; ravno to pa je zatrjevala tožeča stranka v tožbi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, češ da se je sodišče prve stopnje pri zaključku, da je zavarovanka tožene stranke zapeljala v križišče pri rdeči luči na semaforju, neutemeljeno oprlo na izpovedbo prič A.H. ter N.A. in T.W. (sopotnici prvoimenovane); vse so namreč v tem delu skladno izpovedale, da je H. v križišče zapeljala pri zeleni luči na semaforju. Ker pa je na podlagi prepričljivo podanega mnenja sodnega izvedenca avtomobilsko - prometne stroke, dr. N. Č., sodišče ugotovilo, da je izključena možnost, da bi v smeri voženj obeh v prometni nesreči udeleženih voznic istočasno na semaforju gorela zelena luč, je utemeljeno zaključilo, da je gorela zelena luč le v smeri vožnje voznice H., ne pa zavarovanke tožene stranke, T.K.; pri tem je poleg v tem delu skladnih izpovedb H. in njenih sopotnic, upoštevalo tudi izpovedbo policista D.K., češ da mu je K. izjavila, da je v času približevanja križišču gorela rumena luč, kateri je sledila rdeča luč in da je zato pohitela z vožnjo skozi križišče (torej policistu ni niti trdila, da naj bi v njeni smeri gorela zelena luč na semaforju).

Končno pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti predvsem, katera od voznic je z neprimerno hitrostjo zapeljala v križišče, in v zvezi s tem, da naj bi voznica H. vozila z bistveno višjo hitrostjo od zatrjevane. V času spornega razmerja veljavni

1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) res določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa trditve o tem, da je podana deljena odgovornost, nosi odgovorna oseba, v konkretnem primeru je to tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da konkretnih trditev v navedeni smeri tožena stranka niti ni podala, navajala je le, da je voznica H. vozila z višjo hitrostjo od tiste, ki jo je sama navajala (30 do 40 km/h) in se sklicevala na mnenje izvedenca, da hitrosti obeh vozil tik pred in ob trčenju ni bilo mogoče izračunati. Glede na takšne navedbe pa niti ni bilo mogoče zaključiti, katero določbo ZVCP (in v kolikšni meri) naj bi s svojo vožnjo kršila H. Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.