Jedro

Tožnica si zmotno razlaga določbo 3. točko 7. člena Uredbe. Skladno s to določbo je namreč oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za civilnopravni zahtevek za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil začet kazenski postopek, pred sodiščem, kjer je bil začet ta postopek, če to sodišče po lastnem pravu lahko odloča v civilnopravnih zahtevkih. Navedena določba Uredbe ustvarja dodatno podlago za mednarodno pristojnost, v kolikor nacionalno pravo dovoljuje uveljavljanje zasebnih interesov v kazenskih postopkih, ter podeljuje kazenskemu sodišču, ki je začelo kazenski postopek, pristojnost za obravnavo civilnega zahtevka. Navedene določbe Uredbe torej ni mogoče uporabiti kot podlage za civilno tožbo pred katerimkoli drugim nacionalnim sodiščem, tudi če je bolj tesno povezano kot tisto, pred katerim je bil vložen kazenski zahtevek. Pogosto je možnost, da lahko tožnik toži toženca skladno s 3. točko 7. člena Uredbe, zaradi vključitve civilne tožbe v kazenski postopek, povezana z ugodnejšimi pravili glede dokazov in stroškov postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdno sodišče upoštevaje 3. točko 7. člena Uredbe ni pristojno za obravnavo civilnega zahtevka, ampak bi bilo zanj pristojno kvečjemu kazensko sodišče, ki bi začelo kazenski postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o tožbi in se tožba zavrže (točka I izreka), ter da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za začasno odredbo in da se predlog za začasno odredbo zavrže (točka II izreka).

2.Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo dopusti in jo obravnava v postopku, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi spregledalo nadaljnja določila Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah o posebni pristojnosti (oddelek 2), ki so uporabljiva za konkreten primer, ter določajo, v katerih primerih so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene v drugi državi članici. Po mnenju tožnice je sodišče spregledalo točko 1. (a) 7. člena Uredbe: v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Tožnica navaja, da gre dejansko v konkretnem primeru za zadevo v zvezi s pogodbenim razmerjem (najemnim razmerjem), saj je tožnica z najemno pogodbo dala v najem gradbeni valjar, katerega lastnica je, A. A., gradbeni valjar pa se nepooblaščeno nahaja na naslovu tožene stranke (v nadaljevanju: toženca), kateremu je gradbeni valjar lažno prodal najemojemalec A. A., zaradi česar tožnica meni, da bi moralo sodišče tožbo obravnavati, ne pa je zavreči. Po mnenju tožnice je sodišče spregledalo tudi točko 3 7. člena Uredbe: če gre za civilnopravni zahtevek za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil začet kazenski postopek. Iz tožbe namreč izhaja, da je tožnica zoper toženca vložila zahtevek, da ji gradbeni valjar vrne, torej gre za restitucijski zahtevek, s podrednim zahtevkom pa je zahtevala plačilo odškodnine v vrednosti gradbenega valjarja, kar po mnenju tožnice pomeni, da gre v predmetni zadevi za civilnopravni zahtevek za odškodnino. Poleg tega je tožnica priložila odločitev Županijskega sodišča v Zagrebu, ki je odločilo, da se v kazenskem postopku začasno zavaruje zahtevek za odvzem premoženjske koristi v vrednosti 24.319,82 EUR, odločitev Županijskega sodišča pa je bila sprejeta na podlagi Odredbe o zamrznitvi premoženja, določene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se nanaša na tretjo osebo - pridobitelja premoženja B. B., in kateri sklep je bil izdan v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji zoper osumljenega C. C. (tožencu se je ob prodaji predstavil kot A. A., po najemni pogodbi pa je najemnik valjarja), zaradi kaznivega dejanja zatajitve iz 1. odstavka 208. člena KZ-1, kar pomeni, da je bil tudi začet kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I P 732/2024 z dne 16. 9. 2024, ki je postal pravnomočen dne 8. 10. 2024, pritožbo tožnice v delu zoper II. točko izreka (glede pristojnosti za odločitev o predlogu za začasno odredbo) izpodbijanega sklepa zavrglo kot prepozno, zato pritožbeno sodišče pritožbe v navedenem delu ni obravnavalo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je glede določitve mednarodne pristojnosti pravilno upoštevalo določila Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba), ter pravilno ugotovilo, da je upoštevaje 4. člen Uredbe, skladno s katerim so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice, za odločanje o vloženi tožbi zoper toženca s stalnim prebivališčem v Republiki Hrvaški pristojno hrvaško sodišče.

6.7. člen Uredbe določa dodatno podlago za mednarodno pristojnost, ki tožniku omogoča, da toži toženca zunaj njegovega stalnega prebivališča v državi članici Evropske Unije v drugi državi članici. Gre za posebno oziroma izbirno mednarodno pristojnost, ki je dodatna pristojnost poleg splošne pristojnosti po prebivališču toženca (4. člen Uredbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru nista uporabljivi posebni pristojnosti, ki ju v pritožbi navaja tožnica.

7.Skladno s 1. (a) točko 7. člena Uredbe je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Da bi bila obveznost opredeljena kot pogodbena, mora toženec prostovoljno prevzeti obveznost do tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru najemna pogodba sklenjena zgolj med najemodajalko (tožnico) in najemnikom (C. C. oziroma A. A., kot se je predstavil). Toženec pa ni stranka navedenega pogodbenega (najemnega) razmerja, tožnica in toženec niti nista v kakšnem drugem pogodbenem razmerju. Toženec torej ni prostovoljno prevzel obveznosti, zato obravnavana situacija ne spada na področje uporabe 1. (a) točke 7. člena Uredbe.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pritožbi pomanjkljivo prepisala 3. točko 7. člena Uredbe, ter da si zmotno razlaga navedeno določbo. Skladno s to določbo je namreč oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za civilnopravni zahtevek za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil začet kazenski postopek, pred sodiščem, kjer je bil začet ta postopek, če to sodišče po lastnem pravu lahko odloča v civilnopravnih zahtevkih. Navedena določba Uredbe ustvarja dodatno podlago za mednarodno pristojnost, v kolikor nacionalno pravo dovoljuje uveljavljanje zasebnih interesov v kazenskih postopkih, ter podeljuje kazenskemu sodišču, ki je začelo kazenski postopek, pristojnost za obravnavo civilnega zahtevka. Navedene določbe Uredbe torej ni mogoče uporabiti kot podlage za civilno tožbo pred katerimkoli drugim nacionalnim sodiščem, tudi če je bolj tesno povezano kot tisto, pred katerim je bil vložen kazenski zahtevek. Pogosto je možnost, da lahko tožnik toži toženca skladno s 3. točko 7. člena Uredbe, zaradi vključitve civilne tožbe v kazenski postopek, povezana z ugodnejšimi pravili glede dokazov in stroškov postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdno sodišče upoštevaje 3. točko 7. člena Uredbe ni pristojno za obravnavo civilnega zahtevka, ampak bi bilo zanj pristojno kvečjemu kazensko sodišče, ki bi začelo kazenski postopek.

9.V obravnavanem primeru ni podatkov, da bi zoper toženca tekel kazenski postopek v Republiki Sloveniji. Kazenski postopek teče zgolj zoper osumljenega C. C. (oziroma A. A. ali D. D., kot se je predstavil), ne pa zoper toženca. Zoper toženca sta bila izdana le potrdilo o začasnem odvzemu predmeta z dne 27. 12. 2023, ter sklep Županijskega sodišča z dne 24. 5. 2024, s katerim je bilo odrejeno priznanje in izvršitev Odredbe o zamrznitvi premoženja, določenega s Sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kpd 000/2024 z dne 6. 5. 2024, s katerim je bilo določeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi do 6. novembra 2024. Glede na to, da je določba 3. točke 7. člena Uredbe izjema, je lahko s to določbo mišljen le kazenski postopek, ki bi bi tekel zoper toženca in ne zoper tretjo osebo.

10.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I točki izreka (2. točka 365. člena ZPP).

11.Tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

Zveza:

Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 4, 7, 7-1, 7-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.