Jedro

Skupna količina odpadkov, ki se letno lahko obdelajo v skladu z 2. in 3. točko 39. člena Uredbe o odpadkih, pomeni omejitev količine odpadkov, ki jih prizadeta stranka na obravnavani napravi lahko obdela. Glede tožničinih dvomov o upoštevanju te omejitve sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 42. člena Uredbe o odpadkih prizadeta stranka dolžna izdelati poročilo o obdelavi odpadkov, kot je določeno v 4.3 točki izreka okoljevarstvenega dovoljenja. Nadzor nad spoštovanjem pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja pa opravlja tudi inšpektor, pristojen za okolje.

Tožnik v tožbi ne more uveljavljati razlogov, ki jih ni uveljavljal v pritožbi in se sklicevati na okoliščine, na katere se v pritožbi ni skliceval.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o., ... (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave za odstranjevanje nevarnih odpadkov s postopkom odstranjevanja D9, z zmogljivostjo odstranjevanja 48,7 ton/dan (A1), s tehnološkimi enotami: priprava odpadkov za obdelavo, elektrokoagulacija, vakuumsko bistrenje, stiskanje in mešanje muljev, ter za napravo za predelavo odpadkov s postopkom predelave R12, z zmogljivostjo predelave 25,02 t/dan (B1), s tehnološkimi enotami: stiskanje in mešanje muljev ter obdelava zaoljenih vod, upoštevaje tam navedene ukrepe in pogoje.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da se bo v obravnavani napravi opravljala dejavnost, ki skladno s prilogo 1 Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Ur. l. RS, št. 97/04, 71/07, 122/07, 68/12, v nadaljevanju Uredba) lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega. Ugotavlja, da je bilo podjetju B. d.o.o., za dejavnost predelave in odstranjevanja nevarnih in nenevarnih odpadkov v skupni količini 7458 ton nevarnih in 1650 ton nenevarnih odpadkov izdano okoljevarstveno soglasje, ki je bilo z odločbo o prenosu okoljevarstvenega soglasja preneseno na prizadeto stranko. Glede obdelave navaja, da se odpadki do naprave dovažajo z vozili podjetja B. d.o.o., in sicer tekoči odpadki v avtocisternah, IBC kontejnerjih in sodih, trdni odpadki pa v razsutem stanju, kontejnerskem vozilu, vodotesnih zabojnikih in sodih. Skladiščenje odpadkov ni dovoljeno, zato vse odpadke namenjene obdelavi prevzame podjetje B. d.o.o. 3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ tožničino pritožbo zavrnilo. Pritožbene navedbe, da nameravana naprava povzroča preveliko spremembo za naravne in bivalne vrednote okoliških prebivalcev ter jih zdravstveno ogroža in o drugih negativnih vplivih na okolje, zavrača kot pavšalne in dodaja, da so bili vplivi nameravanega posega na okolje presojani v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede zatrjevane nevarnosti, da bodo odpadne vode in strupeno blato odloženi nekontrolirano v okolici, navaja, da je že prvostopenjski organ pojasnil, da bo odpadke prevzemalo podjetje B. d.o.o. in da je lokacija opremljena z dvema lovilnikoma olj, komunalne vode pa se zajemajo v nepretočni greznici, ki se periodično prazni. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe o razliki med količino obdelave odpadkov v okoljevarstvenem soglasju in v okoljevarstvenem dovoljenju, saj nazivna zmogljivost naprave ne odraža količine odpadkov, ki bodo dejansko obdelani. V točki 4.2.4 izreka okoljevarstvenega dovoljenja je namreč določena največja količina obdelanih odpadkov, za nadzor nad izvajanjem tega dovoljenja pa je pristojen inšpekcijski organ.

4. V zvezi z neskladnim poimenovanjem naprav navaja, da sta napravi v 1. točki izreka izpodbijanega dovoljenja opredeljeni z načinom postopka obdelave, vrsto odpadkov in tehnološkimi enotami, zato do zamenjave med napravama ne more priti. Pritožbene navedbe o nedorečenosti nalog pri prevzemu in oddaji odpadkov glede zagotavljanja opremljenosti in delovanja cisterne, zavrača kot neutemeljene, saj mora za ustreznost cisterne skrbeti prizadeta stranka, glede Potrdila o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov družbe B. pa navaja, da ni predmet tega postopka, saj mora navedena družba sama poskrbeti za ustrezna dovoljenja za svojo dejavnost. Glede opredelitve lastništva odpadkov navaja, da so v 4. točki izreka izpodbijanega dovoljenja določene okoljevarstvene zahteve za odpadke v skladu z 39. členom Uredbe o o odpadkih (Ur. l. RS, št. 103/11), med katerimi ni opredelitve lastništva odpadkov, v zvezi z upoštevanjem dokumenta EU, Reference Document on Best Available Techniques (BAT) for the Waste Treatments Industries, Avgust 2006, navaja, da gre za priporočilo glede opredelitve postopkov prevzema oziroma oddaje, po 41. členu Uredbe o odpadkih pa je treba ob prevzemu odpadkov spisati evidenčni list, s čimer se opredeli status odpadka in nadaljnje ravnanje z odpadkom. Kot nerelevantne zavrača pritožbene ugovore o lastništvu projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, glede trditev o neskladnosti dejavnosti z območjem v prostorskem aktu pa navaja, da je to dolžan upoštevati organ pri izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja.

5. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi ponovno opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z obveznostmi upravljavcev A. d.o.o. in B. d.o.o., med drugim, da je okoljevarstveno dovoljenje izdano na osnovi projektne dokumentacije v lasti upravljavca B. d.o.o., ki je tudi lastnik naprave. Prav tako so avtocisterna s sistemi za pretakanje, cisterna za zbiranje industrijskih odpadnih voda in nepretočna greznica v upravljanju in lasti B. d.o.o., ki mora skrbeti za njihovo brezhibno delovanje, ne pa A. d.o.o., kot je to določeno z okoljevarstvenim dovoljenjem in je zato v nasprotju s 30., 32. 43. in 45. členom Uredbe o odpadkih. Meni, da bi okoljevarstveno dovoljenje moralo biti izdano za oba navedena upravljavca.

6. Navaja še, da v okoljevarstvenem dovoljenju niso upoštevani pogoji iz okoljevarstvenega soglasja, in sicer okoljevarstveno dovoljenje ne omenja pogojev zaradi spremembe skladišča podjetja B. d.o.o. in pridobitve gradbenega dovoljenja zaradi širitve proizvodnih zmogljivosti in širitve dejavnosti. Meni še, da na tem območju za obravnavano dejavnost gradbenega dovoljenja ni možno pridobiti. Odstopanja so tudi v proizvodni zmogljivosti naprav, saj prizadeta stranka vgrajuje napravo za odstranjevanje nevarnih odpadkov z zmogljivostjo 292,20 t/dan in za predelavo 168,12 t/dan, izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje pa se nanaša na odstranjevanje 48,7 t/dan nevarnih odpadkov in predelavo 25,02 t/dan odpadkov, v skupni letni količini 9108 t/leto od tega 7458 t/leto nevarnih odpadkov. Poleg tega omejitve letne količine odpadkov iz določil Uredbe ne izhajajo, niti ni navedeno, kdo bo preverjal, ali upravljavec spoštuje to omejitev. Iz okoljevarstvenega dovoljenja tudi ni razvidno, na katere odpadke se nanašajo zahteve za ustrezno ravnanje z odpadki, ki nastajajo zaradi opravljanja dejavnosti, saj niso upoštevane proizvodne zmogljivosti naprav, neskladje je tudi v številu in načinu navajanja odpadkov, kar je v nasprotju s petim odstavkom 70. člena in drugim odstavkom 72. člena Zakona o varstvo okolja (v nadaljevanju ZVO-1).

7. Opozarja, da potrdilo o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov za podjetje B. d. o.o. ni ustrezno, saj ne vsebuje klasifikacijskih številk odpadkov in skupnih količin odpadkov iz okoljevarstvenega dovoljenja, kar je v nasprotju z 32. členom Uredbe o odpadkih.

8. Prav tako navedbe in poimenovanja naprav niso skladne z opisom naprav iz vloge. Nedorečen in spregledan je opis nalog pri prevzemu in oddaji odpadkov med B. d.o.o. in A. d.o.o., saj ni razviden potek aktivnosti prevzema ali oddaje in ne, kdo je imetnik odpadkov v posameznih fazah postopka, prav tako ni določeno, v kateri fazi se potrjuje evidenčni list (25. in 26. člen Uredbe o odpadkih). Posledično ni opredeljeno izvajanje ukrepov za preprečitev večje nesreče ali sanacijo okoljske nesreče (9. člen ZVO-1) in predhodno razvrščanje odpadkov v skladu z 18. in 23. členom Uredbe o odpadkih. Zato je kršen 10. člen Uredbe o odpadkih, ki zahteva, da je z odpadki treba ravnati tako, da ni ogroženo človekovo zdravje in ne povzroča škodljivih vplivov na okolje. Navaja še, da je v vlogi predviden sistem pregledovanja sestave odpadkov, vzorčenja odpadkov in sledenja odpadkov v nasprotju z dokumentom Komisije EU, Reference Document on Best Available Techniques (BAT) for the Waste Treatments Industries, Avgust 2006, po kateri naj bi se pregledali in preverili vsi nevarni odpadki, upravljavec pa naj bi pregledoval le 5 -10% odpadkov.

9. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče okoljevarstveno dovoljenje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, tožnici pa povrne stroške tega postopka.

10. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim opozarja, da tožnica v tožbi navaja nova dejstva, pri čemer ne pojasni, zakaj teh ni navedla že v upravnem postopku. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Razlogi prvostopenjskega organa po presoji sodišča omogočajo preizkus izpodbijane odločbe, sodišče pa je upoštevalo tudi stališča pritožbenega organa. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke, stranka pa lahko do teh razlogov v tožbi zavzame stališče, če se z njimi ne strinja. V zvezi z pritožbenimi navedbami, na katere je obširno odgovoril organ druge stopnje in jih zavrnil, tožnica pa jih v tožbi ponavlja, se zato sodišče sklicuje na razloge obeh odločb in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbo pa dodaja:

13. Izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje kot upravljavca obravnavane naprave določa prizadeto stranko. To pomeni, da je prizadeta stranka zavezana spoštovati vse pogoje in ukrepe iz tega okoljevarstvenega dovoljenja. Na to ne vpliva lastništvo naprave, ne objekta, v katerem se nahaja naprava, saj tega pogoja ZVO-1 ne določa, temveč je po 7.1. točki 3. člena ZVO-1 upravljavec naprave povzročitelj obremenitve okolja, ki ima v posesti napravo ali izvaja določeno dejavnost. Po 2. točki tretjega odstavka 37. člena Uredbe o odpadkih je zato treba vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja priložiti dokazilo o posesti naprave, če vlagatelj ni njen lastnik. Da prizadeta stranka nima posesti naprave, tožnica niti ne zatrjuje.

14. Poleg tega iz 1. točke izreka okoljevarstvenega dovoljenja jasno izhaja, da se prizadeti stranki dovoljuje odstranjevanje odpadkov po postopku D9 in predelava odpadkov po postopku R12, ki ne obsegata skladiščenja odpadkov (glej prilogo 2 in 3 Uredbe o odpadkih), kar je v 4.2.1 izreka tudi izrecno navedeno. Zato na odločitev, kdo je upravljavec obravnavane naprave, ne vpliva, da je za skladiščenje odpadkov določeno podjetje B. d.o.o. (4.2.2 točka izreka).

15. Med strankami ni sporno, da je bilo okoljevarstveno soglasje za predelavo in odstranjevanje odpadkov, v skupni količini 7458 ton nevarnih in 1650 ton nenevarnih odpadkov, preneseno na prizadeto stranko. Ker je v 4.2.4 točki izreka izpodbijanega okoljevarstvenega dovoljenja določena enaka skupna količina odpadkov, ki se letno lahko obdelajo, ne drži tožbena trditev o neskladnosti tega dovoljenja z izdanim okoljevarstvenim soglasjem glede dovoljene količine obdelave odpadkov. Zmotno je tudi tožničino stališče, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem prizadeti stranki dovoljuje obdelava odpadkov v količini proizvodne zmogljivosti naprave. Po 4. točki 2. člena Uredbe je namreč proizvodna zmogljivost naprave njena nazivna zmogljivost v 24 urah na dan ob predpostavki, da je naprava zmožna obratovati na takšen način. Navedena zmogljivost je v skladu s 1. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe pomembna pri upoštevanju pragov iz priloge 1 Uredbe, torej pri uvrstitvi med naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Skupna količina odpadkov, ki se letno lahko obdelajo pa v skladu z 2. in 3. točko 39. člena Uredbe o odpadkih pomeni omejitev količine odpadkov, ki jih prizadeta stranka na obravnavani napravi lahko obdela. Glede tožničinih dvomov o upoštevanju te omejitve sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 42. člena Uredbe o odpadkih prizadeta stranka dolžna izdelati poročilo o obdelavi odpadkov, kot je določeno v 4.3 točki izreka okoljevarstvenega dovoljenja. Nadzor nad spoštovanjem pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja pa opravlja tudi inšpektor, pristojen za okolje (156a. člen ZVO-1).

16. Ker je v 4.2.3 točki izreka izpodbijanega okoljevarstvenega dovoljenja določeno, da mora prizadeta stranka kot upravljavec zagotoviti, da se s fizikalno kemijskimi analiznimi metodami ustrezno pregleda sestava odpadkov na vstopu in izstopu iz tehnološkega procesa - tj. vseh odpadkov, ne drži tudi, da naj bi upravljavec pregledoval le 5-10% odpadkov.

17. Kot je pojasnila že toženka, predmet izpodbijanega okoljevarstvenega dovoljenja ni gradbeno dovoljenje za objekt, v katerem se naprava nahaja, niti gradbeno dovoljenje za samo napravo. Poleg tega postopek izdaje gradbenega dovoljenja za napravo sledi postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, saj se po devetem odstavku 74. člena ZVO-1 ukrepi in pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja štejejo za projektne pogoje po predpisih o graditvi objektov. Tudi zatrjevana neskladnost obstoječega gradbenega dovoljenja s prostorskimi akti ni predmet tega okoljevarstvenega dovoljenja, temveč morebitnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe namembnosti objekta ali dela objekta (4. člen Zakona o graditvi objektov) oziroma inšpekcijskega postopka gradbenega inšpektorja.

18. Glede odgovornosti za morebitno škodo sodišče pojasnjuje, da je po ZVO-1 eno temeljnih načel, da plača povzročitelj obremenitve (9. ZVO-1). Po prvem odstavku 10. člena ZVO-1 povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja, vključno s stroški izvedbe preprečevalnih in sanacijskih ukrepov v primeru okoljske škode. Po 6. točki 3. člena Uredbe o odpadkih je povzročitelj odpadkov oseba, katere delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadkov (izvirni povzročitelj odpadkov), ali oseba, ki izvaja predobdelavo, mešanje ali druge postopke, s katerimi se spremenijo lastnosti ali sestava teh odpadkov. Po presoji sodišča že iz citiranih določb jasno izhaja odgovornost prizadete stranke za preprečevanje in sanacijo morebitne okoljske škode, v skladu z navedenimi določbami pa so tudi ukrepi v 3.1.6, 3.1.7 in 3.3.5 točkah, ki se nanašajo na sisteme pretakanja v avtocisterno in prepolnitev ter ukrepanje ob okvarah.

19. Glede ostalih tožbenih navedb sodišče dodaja, da po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (v takem primeru sodišče tožbo zavrže po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Namen take določbe ni in ne more biti zgolj formalno izčrpanje pravnega sredstva, tj. vložitve pravočasne in dovoljene pritožbe po upravičeni osebi. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih tožnik ni uveljavljal v pritožbi, bi namreč privedlo do tega, da bi bila zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku brez pravega pomena in bi pomenila le formalno procesno oviro do sodnega varstva. Takega pomena pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati kljub temu, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, tj. odločba organa prve stopnje in ne odločitev o pritožbi zoper njegovo odločbo.

20. Drugi odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da mora pritožnik v pritožbi navesti tudi, zakaj izpodbija odločbo. Organ druge stopnje pa v skladu z 247. členom ZUP odločbo preizkusi v delu, v katerem jo izpodbija in v mejah pritožbenih navedb (razen bistvenih kršitev določb postopka in uporabe materialnega prava, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti). Tožnik torej v tožbi ne more uveljavljati razlogov, ki jih ni uveljavljal v pritožbi in se sklicevati na okoliščine, na katere se v pritožbi ni skliceval (materialno izčrpanje pravnih sredstev, prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 29/2013 z dne 9. 10. 2013) .

21. Ker tožnica v pritožbi ni ugovarjala načinom ravnanja z odpadki, številu in načinu navajanja odpadkov, pomanjkljivostim pri opisu nalog pri prevzemu in oddaji odpadkov z opredelitvijo faze potrjevanja evidenčnega lista in predhodnega razvrščanja odpadkov, organ druge stopnje v pritožbenem postopku teh ugovorov glede na določbe 247. člena ZUP ni mogel preizkušati. Glede na prej navedeno pa tožnica teh razlogov v tožbi ne more na novo uveljavljati iz razloga po prvem odstavku 6. člena ZUS-1. Zato je treba šteti, da pritožba po vsebini glede teh razlogov ni bila vložena, čeprav je tožnica to možnost imela. Glede na navedeno jih sodišče ni preizkušalo.

22. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožničine navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku), saj mora sodišče na tožbene novote paziti že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).