Jedro

Spremembe organizacije dela, ki se kažejo v tem, da se naloge enega delovnega mesta prenesejo na druge delavce, zaradi česar pride do ukinitve tega delovnega mesta, predstavljajo organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela na ukinjenem delovnem mestu in s tem razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 11. 3. 2010 nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter da je za čas od 11. 5. 2010 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka dolžna tožniku obračunati pripadajoče bruto nadomestilo plače, kot je določena v zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska v plačilo in sicer od 16. dne v mesecu v vsakem mesecu izplačila plače do dneva plačila ter tožniku priznati in izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe ter da je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino v višini 43.794,00 EUR, v roku 8 dni po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Z delno zamudno sodbo je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova več opravljenih ur obračunati bruto znesek v višini 3.663,80 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni. Kar je zahteval tožnik več pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 272,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe in delne zamudne sodbe (I. točka in drugi odstavek II. točke izreka) vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma razpiše pritožbeno obravnavo in samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi z ustreznim stroškovnim izrekom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo odločilna dejstva glede obstoja poslovnih razlogov in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, sicer pa sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala tožniku, sklicuje na zmanjšanje obsega njenega poslovanja v pogojih gospodarske krize (ekonomski razlog) in na ukinitev delovnega mesta konstruktor (organizacijski razlog), pri čemer navaja, da so se poslovni rezultati v zadnjem času bistveno poslabšali in je tako delo tožnika na delovnem mestu konstruktor postalo nepotrebno. Glede na obrazložitev razlogov za odpoved, na katere se sklicuje tožena stranka in so navedeni v izpodbijani odpovedi, je sodišče prve stopnje po oceni tožnika zmotno ugotovilo, da se tožena stranka sklicuje na dva razloga iz skupine poslovnih razlogov, ki si sledita kot vzrok in posledica, zmotno pa je tudi ugotovilo in ocenilo, da navedena razloga dejansko tudi obstajata. Sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo vseh dokazov, povzetih v dokaznem sklepu, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje, podan pa je tudi pritožbeni razlog iz 14. točke 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju tožnika bi sodišče prve stopnje ob pravilni in logični oceni izvedenih dokazov moralo spoznati, da gre v konkretnem primeru za položaj, ko je tožena stranka načrtno in z namenom, da se znebi dveh konstruktorjev, najprej spremenila svojo organizacijo in nato, na podlagi že opravljenih organizacijskih sprememb, ukinila konkretno delovno mesto tožnika (enako tudi delovno mesto vodje konstrukcije, ki ga je zasedal M.B.) in to izključno na podlagi fiktivnih ekonomskih razlogov. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov lahko spremenila organizacijo dela, čeprav ekonomski razlogi, na katere se sklicuje tožena stranka v času odpovedi, sploh niso obstajali. Ker sodišče sploh ni ugotavljalo ali je pri toženi stranki od decembra 2009 dalje dejansko prišlo do zmanjšanja obsega poslovanja in občutnega upada naročil in s tem do neposrednega vpliva na prenehanje potreb po delu tožnika, je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovilo in zato je izpodbijana odločitev napačna. Tožena stranka je že sama v odgovoru na tožbo priznala, da je spremembe po organizacijskih enotah začela pripravljati že pred decembrom 2009 in sicer z dodatkom št. 4 z dne 24. 8. 2008 in dodatkom št. 5 z dne 20. 10. 2009, spremembe na področju rekonstrukcije in spremembo osebja na področju konstrukcije pa je tudi opisala v svojem planu reorganizacije za leto 2010. Sodišče je pri presoji odločilnega vprašanja obstoja odpovednega razloga verjelo predvsem toženi stranki in pričam G.V., A.Š., V.M. in M.P., ni pa verjelo tožniku in priči M.B., ki sta zatrjevala, da je tožena stranka opravila zgolj zamenjavo tožnika in sodelavca z M.P. in V.M.. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se delo tožnika še vedno opravlja pri toženi stranki, vendar je nekritično sledilo toženi stranki, da tožnik ni vodil projektov, da je le risal konstrukcijske risbe po navodilih vodij, da je bil nesposoben za izvajanje nalog, da je le poskusno vodil nekatere projekte in da so vsi njegovi projekti končani in podobno. Nepravilna pa je tudi ocena sodišča, da je delo vodje razvojnega projekta, ki ga sedaj zasedata V.M. in M.P., bolj zahtevno, kot je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik. Delovno mesto vodje razvojnih projektov – strojništvo, kot je opredeljeno v Aktu o sistemizaciji delovnih mest, namreč v primerjavi z delovnim mestom konstruktor dodatno vsebuje le naloge: „planiranje, izvajanje in nadzor nad vsemi procesi razvojnega projekta, usklajevanje delovnih nalog razvojnega programa s tržnim področjem in neposredno s kupci, neposredno zagotavljanje kakovosti izvedbe razvojnih projektov“. Vendar ta razlika obstaja zgolj v samem opisu delovnega mesta, torej na papirju, vsebinsko pa ne obstaja. Tožnik je ves čas svoje zaposlitve pri toženi stranki dejansko te naloge tudi opravljal. Kot izhaja iz izpovedi tožnika, je že 10 let pri toženi stranki opravljal delo glavnega konstruktorja, v tej funkciji pa je samostojno konstruiral nove izdelke oziroma vodil projekte, kar je vsebinsko sicer v konkretni zadevi enako. Tožnik je skupaj z M.B. avtor večine izdelkov tožene stranke in je kot izkušen konstruktor z najdaljšim stažem pri toženi stranki uvajal nove konstruktorje in v okviru svojega rednega dela sodeloval z vsemi službami tožene stranke, predvsem z nabavo in trženjem, uvajal izdelke v proizvodnjo in opravljal vsa dela, ki so bila potrebna za uspešno implementacijo posameznega izdelka v proizvodnjo. Tožnik nikoli ni zgolj izvajal delovnih nalog po navodilih drugih, kot sta to izpovedala priči G.V. in A.Š.. Priča M.B. je izpovedal, da je kot vodja konstrukcije opravljal vsebinsko enako delo kot tožnik, oba pa sta skladno in izčrpno pojasnila sodišču, da sta delala vsak na svojem vsakokratnem projektu od začetka do končne faze v proizvodnji. Oba, tako tožnik kot M.B., sta izpovedala, da so ju pri toženi stranki brez razloga dne 1. 3. 2010 zamenjali z novimi ljudmi, kot to izhaja tudi iz zapisnika o primopredaji z dne 24. 3. 2010. V zapisniku je natančno specificirano, da gre za primopredajo med prejšnjim in zdajšnjim nosilcem delovnega mesta in pod prvo točko se je opravila primopredaja s pregledom projektov, aktivnih, zaključenih pred kratkim, delno zasnovanih, v čakanju in projektov pripravljenih za proizvodnjo. Kljub temu pa je sodišče sledilo izpovedim prič, ki so zaposlene pri toženi stranki oziroma, ki delajo zanjo. Priča G.V., na katerega izpoved se je sodišče v pretežni meri oprlo, je izpovedal, da se konstruktor le vključuje v zadnji segment tega razvoja, tako da izdelek le nariše, produktni vodja pa je kot vodja razvojnih projektov odgovoren za celoten projekt in ta izjava priče, na katero se je sodišče nekritično oprlo pri svoji odločitvi o vsebini delovnega mesta tožnika, je neresnična, očitno pristranska in kaže na nepoznavanje dela tožnika. Sodišče pa sploh ni ocenilo izjave z dne 7. 4. 2010, ki jo je podpisal prav priča G.V., ki pa je v sodnem postopku zaslišan kot priča izpovedal, da tožnik nikoli ni vodil projektov, ampak da je le sodeloval v enem delu, npr. pri konstruiranju kakšnih ohišij po navodilu vodij projektov, vendar je takšna njegova izjava neresnična. Sodišče prve stopnje pa vsebino te listine sploh ni ocenilo niti ni pojasnilo razlogov, zakaj te listine ni upoštevalo pri svoji odločitvi, čeprav je to listina, ki opisuje vsebino delovnega mesta tožnika, ki jo je sodišče kot relevantno ugotavljalo v dokaznem postopku. O tem, da tožnik ni bil sposoben opravljati dela vodje projektov in da je šlo za poskusno vodenje projekta P., sodišče razen zaslišanja prič in ocene nekaterih listin, ki jih je uspel predložiti tožnik, ni izvedlo prav nobenih dokazov, bi jih pa moralo, v kolikor je na tej podlagi ocenilo, da tožnik vsebinsko ni opravljal enakih del kot vodja projektov. Tudi priče A.Š., V.M. in M.P. niso prepričljivo in objektivno izpovedovali ničesar o vsebini delovnega mesta tožnika, očitno pod vplivom tožene stranke, saj so pri njej še zaposleni in je pričakovati, da bi sebi s pričanjem škodovali. Kljub temu sodišče tem pričam v celoti poklanja vero in jih brez kančka dvoma šteje za verodostojne priče. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič G.V. in A.Š. zmotno zaključilo, da je tožnik sodeloval le pri enem projektu, pa še to le kot poskusni vodja, kar seveda ne drži. Sodišče kot dokaz ni ocenilo izjave z dne 7. 4. 2010 in v kolikor bi jo, bi sprejelo povsem drugačno odločitev in sicer, da je tožnik samostojno razvijal izdelke za toženo stranko in ni le izvajal delovne naloge po navodilih predpostavljenih. Iz izjave tožene stranke z dne 7. 4. 2010 izhaja, da je tožnik deloval na področju snovanja in konstruiranja novih izdelkov, da je bil pri svojem delu izredno analitičen, da se je znal poglobiti v vsak tehnični problem in ga podrobno razčleniti ter rešiti. S tem pa je tožena stranka tudi opisala vsebino delovnega mesta tožnika. Prav tako je priča V.M. potrdil, da so izdelki P. in S. lahko samo od tožnika ali pa od M.B.. Iz celotne izjave priče je sodišče iztrgalo samo del izjave, ki se je nanašala na končanje projektov in da ni dobil nobenega odprtega projekta, pa še to izjavo sodišče ni kritično ocenilo in primerjalo z listinami, ki so v spisu. Tudi zaključek sodišča, da iz same uvrstitve delovnega mesta vodja razvojnih projektov v plačni razred izhaja, da gre za bolj zahtevno mesto, ne drži. Novi vodji V.M. in M.P. sta glede na predložene pogodbe o zaposlitvi res razvrščena v 3. plačni razred, VII. tarifnega razreda, vendar prejemata nižjo plačo kot jo je prejemal tožnik. Kot je tožniku znano, je tudi konstruktor D.M., ki ima isto stopnjo izobrazbe kot tožnik, razvrščen v 3. plačni razred, kot navedeni vodji. Tožnik je tudi konkretno navedel, na katera delovna mesta bi ga tožena stranka lahko razporedila, vendar sodišče kljub temu tega ni ugotavljalo in ni preverjalo možnosti zaposlitve tožnika na preostalih delovnih mestih, s samo tožbo pa je do njene spremembe tožnik vztrajal na reintegraciji in ni bil niti dolžan izrecno nasprotovati trditvam tožene stranke, da ga ni mogla zaposliti na drugih področjih. V konkretnem primeru tožena stranka torej ni dokazala niti ne more dokazati, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti na drugem ustreznem mestu. Tožnik vse do prejema obvestila o nameravani odpovedi ni bil vabljen na kakršnikoli razgovor glede razporeditve in tudi z nikomer od vodilnih pri toženi stranki ni imel nobenega razgovora v tej smeri. Sodišče je pri svoji odločitvi zato prezrlo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnika ni bilo mogoče dodatno usposobiti, dokvalificirati oziroma prekvalificirati. Konkretno tožena stranka v tej smeri ni dokazala ničesar, kljub temu, da se v sporni odpovedi izrecno sklicuje, da je izpolnila ta zakonski pogoj. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Zoper ugodilni del zamudne sodbe (prvi odstavek II. točke izreka) in zoper stroške postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne uporabe določil ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo delno zamudno sodbo zaradi tega, ker tožena stranka v odgovoru na tožbo ni odgovorila na navedbe tožeče stranke glede izplačila nadur. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP in s tem zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Popolnost odgovora na tožbo, o katerem govori 278. člen ZPP in na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni predpostavka v tem smislu, da bi bila zaradi nepopolnega odgovora na tožbo možna izdaja delne zamudne sodbe. Določba 278. člena ZPP ne vsebuje izrecne zahteve, da bi se tožena stranka morala izrecno izjasniti, zakaj nasprotuje zahtevku, temveč le v kakšnem obsegu se z njim ne strinja. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, ki povsem zadošča procesnemu standardu obrazložitve vloge iz določbe 278. člena ZPP. Navedbe tožeče stranke glede izplačila nadur so bile pavšalne in nespecificirane. Tožeča stranka ni pojasnila, kje je dobila urno postavko za nadure, predvsem pa je bila njena trditvena podlaga, glede plačila nadur pomanjkljiva. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnika in prerekala trditve tožnika v pritožbi. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in mu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta tožeča in tožena stranka v pritožbi, ni storilo, da je v zvezi z izpodbijano sodbo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, v zvezi z izpodbijano delno zamudno sodbo pa je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo delne zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tožena stranka je sicer odgovorila na tožbo, vendar se njene navedbe nanašajo le na tožbeni zahtevek v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1., 2. in 3. točko tožbenega zahtevka). Tožena stranka ni nasprotovala 4. točki tožbenega zahtevka, ko je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača razliko plače, davke in prispevke ter zakonske zamudne obresti za obdobje do dneva učinkovanja izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju navedenega je z ozirom na določbo prvega odstavka 278. člena ZPP sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da glede preostalega dela vtoževanega tožbenega zahtevka tožena stranka odgovora na tožbo ni podala in je zakonito izdalo delno zamudno sodbo (enako je odločilo VDSS v sodbi opr. št. Pdp 533/2011 z dne 15. 9. 2011).

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določilom ZPP in s tem zagrešilo kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Del tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano delno zamudno sodbo, ne spada med zahtevke, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati (člen 3/3 ZPP). Razen tega utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva na katere se opira del tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano delno zamudno sodbo, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane delne zamudne sodbe, v okviru presoje sklepčnosti tožbe, obrazložilo tudi materialnopravno podlago za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka, zato so bili za izdajo izpodbijane delne zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo vseh dokazov, povzetih v dokaznem sklepu, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da je podan pritožbeni razlog iz 14. točke 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, če se sodišče prve stopnje ni opredelilo prav do vseh navedb tožnika in ni ocenilo vseh dokazov, bistveno je, da se je sodišče opredelilo do pravno relevantnih navedb in vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je to storilo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni imela podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na to, da potreba po delu tožnika še vedno obstaja in je ob primerjavi pogodbe o zaposlitvi tožnika s pogodbami V.M. in M.P. mogoče zaključiti, da gre za vsebinsko enaka dela, s tem, da je le drugačen naziv delovnega mesta in da je zato ocena sodišča, da je delovno mesto „vodja razvojnega projekta“, ki ga sedaj zasedata V.M. in M.P., bolj zahtevno, kot je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik (ukinjeno delovno mesto konstruktor). Tožnik v pritožbi sam ugotavlja, da delovno mesto „vodja razvojnih projektov – strojništvo“, kot je opredeljeno v Aktu o sistemizaciji delovnih mest, v primerjavi z delovnim mestom konstruktor dodatno vsebuje naloge: „planiranje, izvajanje in nadzor nad vsemi procesi razvojnega projekta, usklajevanje delovnih nalog razvojnega programa s tržnim področjem in neposredno s kupci, neposredno zagotavljanje kakovosti izvedbe razvojnih projektov“, zato ni mogoče zaključiti, da gre za vsebinsko enako delo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), to je zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca iz razloga, ker je delovno mesto, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi „konstruktor“, ukinila. Ukinitev delovnega mesta je tipičen poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dejansko spremenila svojo organizacijsko strukturo, saj iz sprejete sistemizacije z dne 20. 10. 2009 izhaja, da je bilo v oddelku mehanska konstrukcija v organizacijski enoti razvoj ukinjeno delovno mesto „vodja konstrukcije“ ter eno delovno mesto „konstruktor“ in hkrati ustanovljeno delovno mesto „vodja razvojnih projektov – strojništvo“.

Tožnik napačno tolmači, da že ob primerjavi pogodbe o zaposlitvi tožnika s pogodbami V.M. in M.P. lahko ugotovimo, da gre za vsebinsko enaka dela in da gre le za drugačen naziv delovnega mesta, saj je sodišče na podlagi izpovedi prič G.V., A.Š., V.M. in M.P. zaključilo, da obstaja kvalitativna razlika v vsebini delovnega mesta „konstruktor“ ter „vodja razvojnih projektov“. Prav tako iz pogodbe o zaposlitvi tožnika (priloga A2) izhaja, da je bilo delovno mesto „konstruktor“ razvrščeno v 2. plačilni razred VI. tarifnega razreda, medtem, ko iz pogodb o zaposlitvi za delovno mesto „vodja razvojnih projektov – strojništva“ izhaja, da je bilo omenjeno delovno mesto razvrščeno v 3. plačilni razred VII. tarifnega razreda (priloga B8, B9). Za odločitev v sporni zadevi je torej bistveno, da se je tožena stranka odločila spremeni organizacijo svojega dela tako, da je ukinila delovno mesto „konstruktor“ ter sistemizira novo delovno mesto „vodja razvojnih projektov“ in da je naloge ukinjenega delovnega mesta prenesla na novo sistemizirano delovno mesto oziroma delavce zaposlila na novem delovnem mestu. Delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizacij dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da zaradi navedenih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko za drugačno organizacijo oziroma način dela odloči tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest sicer tudi ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 265/2008 z dne 8. 6. 2010, opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in opr. št. VIII Ips 69/2007 z dne 23. 9. 2008).

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovljenem dejanskem stanju štelo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Spremembe organizacije dela, ki se kažejo v tem, da se naloge enega delovnega mesta prenesejo na druge delavce, zaradi česar pride do ukinitve tega delovnega mesta, je prav gotovo organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela na ukinjenem delovnem mestu in s tem razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da je sodišče prve stopnje le pavšalno obrazložilo svojo odločitev glede razlogov podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče je izvedlo dokaze tako s prečitanjem listinske dokumentacije in zaslišanjem prič, ki sta jih predlagali obe stranki, kot tudi z zaslišanjem tožnika. Sklicevanje tožnika, da so izpovedi prič neverodostojne, ker so priče zaposlene pri toženi stranki, je neutemeljeno, saj so bile priče opozorjene na izpoved resnice in na posledice krivega pričanja.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila obveznosti po tretjem odstavku 88. člena ZDR in da je preverila, ali bi lahko tožnika zaposlila pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Bistveno za pravilno odločitev v tem individualnem delovnem sporu je tudi vprašanje, ali je tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma v času, ko je bil tožnik še pri toženi stranki zaposlen, razpolagala z drugim delovnim mestom, na katerega bi tožnika lahko zaposlila. Delodajalec mora namreč v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožnik ni konkretno navedel, na katero drugo delovno mesto bi ga lahko tožena stranka glede na njegovo izobrazbo razporedila, niti ni nasprotoval trditvi tožene stranke, da ga ni mogla zaposliti na kakšnih drugih področij, ker je imela druga delovna mesta že popolnjena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila obveznosti po tretjem odstavku 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi tožnika in tožene stranke in prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ne vsebuje ničesar, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe.