Jedro

Sodišče je načeloma dolžno izvesti vse predlagane dokaze, izvedbo posameznega dokaza pa lahko zavrne le izjemoma. Ugotovitev, da so predlagane priče v sorodstvu s pravdnima strankama, ne more biti razlog za vnaprejšnjo zavrnitev predlaganih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da dovoli spremembo tožbe in vzame na znanje delni umik tožbe, ki se nanaša na parc. št. ... k.o. ... ter razsodilo, da v korist gospodujočega zemljišča, nepremičnin parc. št. ..., vse k.o. ... obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z osebnim avtomobilom s prikolico, traktorjem in drugimi kmetijskimi vozili po obstoječi poti za potrebe kmetijskega izkoriščanja v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. ..., vse k.o. ..., vpisane v vl. št. ..., last vsake tožene stranke do ½. Tožbeni zahtevek je v presežku zavrnilo (glede služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili brez omejitev). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev za vknjižbo primerne listine. Toženi stranki je prepovedalo vsakršno poseganje v opisano služnostno pravico ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, in predlagala spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sta toženi stranki kot tudi prejšnji lastnik parc. št. ... in ... tožnika vsakič, ko so ugotovili, da na skrivaj in s silo koristi sporno pot, na to opozarjali in takemu početju odločno nasprotovali. Šele po smrti njunega pravnega prednika A. F. je tožeča stranka pričela zatrjevati, da je bila služnost hoje in vožnje z vsemi vozili z njim ustno dogovorjena, do takrat pa je zatrjevala le, da drugega dostopa do svojih parcel ni imela in jih nima še danes. Navaja, da je tožeča stranka do prodaje svoje nepremičnine parc. št. ... uporabljala pot na meji med parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. .... V tistem času je bilo tudi objektivno nemogoče voziti po sporni poti, saj je bila ovira hruška, ki je stala na mestu, kot izhaja iz skice z ogleda. Zmoten in v nasprotju z listinami je tudi zaključek sodišča, da je tožeča stranka uporabljala sporno pot zlasti do lope, saj je že iz postavitve lope razvidno, da se vstopa v lopo iz poti. Na skici z ogleda lopa ni označena, sodišče si je tudi ni ogledalo, saj si je ogledalo le sporno pot v njenem priključku ter njeno dolžino oziroma širino. Navaja, da je neobrazložen in brez podlage zaključek, da se je dostopalo do nepremičnin tožeče stranke z glavne ceste s parc. št. ..., še preden je tožeča stranka pridobila parcele in preden se je začela izvajati gradnja hiš. Navaja, da je dokazala, da je branila tožeči stranki uporabo sporne poti pred letom 2000. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi tožeča stranka in A. F. dala vsak po en meter zemljišča v namene uporabe poti. Navaja, da je možnost in način dostopa z javne na sporno pot bistvena za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi. Nezakonit in brez pravdne podlage je tudi zaključek sodišča glede voženj s traktorjem in traktorskimi priključki ter z osebnim vozilom in prikolico, s katerim je širilo služnost, saj tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je vozila po sporni poti z osebnim vozilom in prikolico. Navaja, da je zavrnitev dokaznih predlogov s strani sodišča nezakonita, saj bi sodišče moralo svojo odločitev obrazložiti in navesti razloge za zavrnitev. Obrazložitev neizvedbe predlaganih dokazov je nedopustna, saj je sodišče, ne da bi dokaze izvedlo, prejudiciralo njihovo vsebino v škodo toženih strank ter s tem odvzelo toženi stranki pravico do izvedbe dokaza glede pravno pomembnih dejstev. Navaja, da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka iz 339/2-8 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) oziroma tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja še, da je tožeča stranka S. D. plačala za vpis služnosti, medtem ko toženi stranki tega iz neznanega razloga ne želi.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da predlagane dokaze, ki jih ni izvedlo, zavrača kot nepotrebne, saj je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da z ostalimi dokaznimi predlogi ne bi prišlo do drugačnega zaključka, zlasti glede na to, da gre v večini primerov za ožje ali daljne sorodnike ene ali druge pravdne stranke.

Dolžnosti pravdnih strank navajati dejstva in predlagati dokaze, izhajajoči iz 212. člena ZPP, ustreza dolžnost sodišča izvesti predlagane dokaze. Pri tem je resda sodišče tisto, ki odloča, kateri dokazi naj se izvedejo, vendar pa pri tem ne gre za prosto presojo – sodišče je načeloma dolžno izvesti vse dokaze, ki jih stranke predlagajo, le izjemoma lahko zavrne izvedbo posameznega dokaza, npr. če je predlagan prepozno, je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ni diferenciran ali če izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena za vsak dokaz posebej.

Dejstva, ali je tožena stranka uporabljanju sporne poti s strani tožnika nasprotovala ter na kakšen način je ta sporno pot uporabljal, so pomembna za ugotovitev, ali je tožeča stranka služnost priposestvovala. Tožena stranka je predlagala izvedbo dokazov za dokazovanje njenih trditev o teh dejstvih pravočasno, že v odgovoru na tožbo, in jih je tudi substancirala, zaslišanje prič pa je povsem primeren način za ugotavljanje teh dejstev. Sodišče prve stopnje je bilo torej dolžno izvesti dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala za dokazovanje resničnosti svojih trditev. Ugotovitev sodišča, da so predlagane priče v sorodstvu s pravdnima strankama (o čemer je sodišče očitno sklepalo iz priimkov predlaganih prič), ne more biti razlog za vnaprejšnjo zavrnitev predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je storilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo zato potrebno razveljaviti. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo že iz zgornjega razloga, se v utemeljenost ostalih pritožbenih navedb tožene stranke ni spuščalo.

V novem sojenju bo sodišče moralo izvesti predlagane dokaze, se do njih opredeliti in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku glede na tako izveden dokazni postopek. Obenem naj sodišče prve stopnje še preveri, ali je tožeča stranka prvo toženo stranko poimensko pravilno označila (t.j., ali se imenuje Rado ali Lado).

V pritožbi tožene stranke uveljavljani pritožbeni razlogi so podani. Pritožbi je sodišče zato ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (351. člen ZPP). V skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.