Jedro

Pisna oblika velja tudi za pooblastilo, če je taka oblika predpisana za sklenitev pogodbe. Dejstvo, da tožeči stranki niso bili vrnjeni računi, ki jih je poslala na toženčev naslov, ne omogoča zaključka, da je bil toženec tisti, ki je izpolnjeval obveznosti iz sklenjene leasing pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo svoj sklep o izvršbi, opr. št. I I 1584/95 z dne 12.10.1997 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da leasing pogodba toženca ne zavezuje. Toženec je vedel, da je bila pogodba sklenjena in se temu nikoli tudi ni uprl. Ni mogoče verjeti, da F.P. toženca, kot sorodnika s sklenitvijo pogodbe ni seznanil. Pogodba se je že začela izvrševati, saj toženec računov ni zavračal, ampak so bili plačani po pošti. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 73. čl. ZOR. Da je toženec vedel za pogodbo izhaja iz izpovedi priče Z., potrebno pa bi bilo tudi neposredno zaslišanje priče P..

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da je toženec izjavil soglasje za sklenitev leasing pogodbe z dne 3.1.1993 v smislu določbe 28. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na določbo 543. čl. ZOR (v zvezi s 550. čl. ZOR), da mora biti ta pogodba sestavljena v pisni obliki. Tožeča stranka v pritožbi sama opozarja na okoliščino, da v postopku ni trdila, da je pogodbo podpisal toženec. Ob tem je tožeča stranka očitno spregledala določbo 90. čl. ZOR, ki predpisuje pisno obliko tudi za pooblastilo, če je taka oblika predpisana za sklenitev pogodbe. Izvedeni dokazi sodišču prve stopnje tudi niso omogočili zaključka o tem, da je pogodba z dne 3.1.1993 veljavna zato, ker je toženec izpolnil obveznost iz pogodbe (73. čl. ZOR). Dejstvo, da tožeči stranki niso bili vrnjeni računi, ki jih je poslala na naslov toženca, ne omogoča zaključka, da je bil toženec tisti, ki je izpolnjeval obveznosti, ki so zanj določene v pogodbi. Izpoved priče Z. in pisna izjava F.P. potrjujeta trditev toženca, da zakupnine ni plačeval. Tudi izpovedbi delavcev tožeče stranke, kot prič zaslišanih T. M. in T.S., nasprotnega zaključka ne omogočata.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in ob pravilni ter popolni ugotovitvi dejstev, ki so odločilnega pomena utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so bila vsa dejstva, ki so odločilnega pomena ugotovljena z izvedbo in oceno že izvedenih dokazov in zaslišanje priče F.P. tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrebno. Ker v postopku ni bila storjena niti katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (glede na to, da tožeča stranka tega pritožbenega razloga ni obrazložila), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 368 ZPP).

Izrek o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke obsega tudi stroškovno odločitev. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 166. čl. v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP).