Jedro

Sodna praksa se je že izrekla, da se dokaz z izvedenskim mnenjem iz druge zadeve lahko uporabi tudi v drugem – pravdnem postopku, v primeru, če so pravdne stranke imele možnost sodelovati v postopku, kjer je bilo izvedensko mnenje izdelano. Prav za takšen primer pa v spornem primeru gre. Po dejanskih ugotovitvah sodišča druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano, so namreč pravdne stranke imele možnost sodelovati in so tudi sodelovale v postopku, kjer sta bili navedeni izvedenski mnenji glede spornosti podpisa na oporoki tudi izdelani, in sicer v škodo tožencev. Torej so imeli tudi toženci v denacionalizacijskem postopku možnost obravnavanja navedenih dveh izvedenskih mnenj, ki nedvoumno potrjujejo dokazne zaključke sodišča druge stopnje o nepristnosti podpisa na oporoki.

Sodišče druge stopnje ni uporabilo napačen (prenizek oz. preblag) dokazni standard pri ocenjevanju oz. upoštevanju izvedenskih mnenj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.343,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega prostovoljnega roka za izpolnitev dalje, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti oporoke A. A. z dne 20. 5. 1945. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev neobstoja iste oporoke. Tožeči stranki je naložilo toženim strankam nerazdelno povrniti 9.306,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da glasi: „Ugotovi se, da je oporoka A. A., št. L 19/46, I Sp 322/46 z dne 20. 5. 1945, ki je bila razglašena na Okrajnem sodišču na Ptuju dne 12. 2. 1946, nična.“ Odločilo je še, da so tožene stranke dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki 7.741,46 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagajo revizijo toženci. Uveljavljajo revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma, naj se podrejeno sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V vsakem primeru pa naj se naloži v plačilo tožeči stranki vse pravdne stroške toženih strank, vključno s stroški revizije, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Poudarjajo, da je sodišče druge stopnje prenizko spustilo dokazni standard oziroma ga je celo izničilo. Prezrlo je 215. člen ZPP in zavzelo nepravilno stališče, da je sodišče prve stopnje prehitro zaključilo, da tožeča stranka na podlagi izvedenskega mnenja dr. P. P., ki je svoje mnenje podal z najnižjo stopnjo verjetnosti, svojih trditev ni dokazala s potrebno stopnjo prepričanja, in da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za dejanski zaključek, da oporoke ni podpisala A. A., potrebno prav mnenje izvedenca z najvišjo stopnjo verjetnosti ter da so razlike med spornim podpisom in primerjalnima vidne tudi ob laičnem pogledu. S takimi stališči je sodišče druge stopnje preseglo svojo pristojnost in poseglo v strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. V skladu s prvim odstavkom 243. člena ZPP je pritegnitev izvedenca vselej potrebna, ko sodišče z zahtevanim strokovnim znanjem ne razpolaga. Bilo je zahtevano strokovno znanje sodnega izvedenca za preiskave pisav in dokumentov, da se oceni pristnost podpisa na oporoki. Zato tudi ni jasno, kako je lahko sodišče druge stopnje že ob laičnem pogledu ugotovilo očitne razlike med spornim podpisom in primerjalnima ter da so razlike med spornim podpisom in primerjalnima podpisoma prevelike in preštevilne. Izvedenka R. R. je namreč ugotovila, da primerjave spornega podpisa s primerjalnima podpisoma sploh ne more opraviti, ker ni ustreznega primerjalnega gradiva in je nadalje tudi izvedenec dr. P. P. med spornim in primerjalnima podpisoma ugotovil določene podobnosti in navedel, da je na voljo malo primerjalnega gradiva, zato bo šlo pri izvedenskem mnenju bolj za preliminarno oceno, kot podajo zanesljivega mnenja.

5. Prav tako je sodišče druge stopnje napačno sledilo dokazno nepodprtim navedbam tožeče stranke, da se je znašla v dokazni stiski; zgolj dejstvo, da tožeča stranka sodišču ni predložila ustreznega primerljivega gradiva in je izvedenec podal mnenje z najnižjo stopnjo verjetnosti, še ne opravičuje znižanje dokaznega bremena, še posebej ne ob dejstvu, da je tožeča stranka imela dovolj časa, da priskrbi ustrezno primerjalno gradivo; treba je upoštevati, da je bil denacionalizacijski postopek uveden leta 1992 in je imela dovolj časa, da ob skrbnem ravnanju priskrbi potrebno primerjalno gradivo za izdelavo izvedenskega mnenja, ki bo zadoščalo ustaljenim dokaznim standardom. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 215. člena ZPP ter odločiti na podlagi dokaznega bremena v škodo tožeče stranke, na kateri je bilo dokazno breme. Ta se ni znašla v dokazni stiski. Ko niti s sodnimi izvedenci, ki imajo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, niti na podlagi drugih dokazov, ni mogoče ugotoviti odločilnih dejstev z zadostno stopnjo verjetnosti, bi bilo treba uporabiti navedeno zakonsko določilo.

6. Revizija zahteva tudi presojo pravnega vprašanja, ali se v skladu z določbo prvega odstavka 244. člena ZPP lahko upoštevata izvedenski mnenji K. K. z dne 1. 8. 1997 in S. S. z dne 14. 12. 2012, ki ju sodišče ni pridobilo v okviru pravdnega postopka in so mu tožene stranke nasprotovale. Sodišče druge stopnje v nasprotju s sodiščem prve stopnje nepravilno ugotavlja, da naj bi bila izvedenska mnenja pridobljena v upravnem postopku, ki je tekel med istimi strankami. Upravni postopek je tekel med pravnimi predniki toženih strank in tožečo stranko. Tam tožene stranke niso imele možnosti obrazloženo nasprotovati omenjenima izvedenskima mnenjema. Zato niso bila pridobljena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP, saj jih v tem pravdnem postopku ni pridobilo sodišče, niti ju ni določilo kot izvedenca. Mogoče bi ju bilo upoštevati le kot del trditvene podlage tožeče stranke (sodba VSL I Cp 533/2010 in sodba in sklep VSRS II Ips 126/2009).

7. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča druge stopnje ter da naj se toženim strankam nerazdelno naloži v plačilo stroške odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev.

**Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje**

8. Univerzalni pravdni prednik tožencev B. B. je vložil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, katerega lastnica je tožeča stranka. Premoženje je bilo na podlagi odloka AVNOJ-a v letu 1945 zaplenjeno C. A., A. A. in D. A.. B. B. je svojo legitimacijo za vložitev zahtevka utemeljeval z oporoko A. A. z dne 20. 5. 1945. S sklepom zapuščinskega Okrajnega sodišča na Ptuju D 393/94 z dne 18. 1. 1996 je bila A. A. na podlagi zakona razglašena za dedinjo pokojne sestre D. A. in brata C. A., B. B. pa na podlagi oporoke za dediča A. A.. Toženci so njegovi zakoniti dediči. Tožeča stranka kot lastnica premoženja, katerega denacionalizacija se zahteva v upravnih postopkih, ki še niso končani, v tej pravdi terja ugotovitev ničnosti oporoke. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitve, da podpis na oporoki ni zapustničin, tožbenemu zahtevku ugodilo.

**Razlogi revizijskega sodišča**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizija izpostavlja procesne očitke zaradi zatrjevane napačne uporabe procesne metode ugotavljanja pravno odločilnih dejstev na pritožbeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Na tej podlagi uveljavlja kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Po presoji revizijskega sodišča pa v tem delu zgolj nedopustno izpodbija pred sodiščem druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ko in kolikor ocenjuje izvedenska mnenja kot neprepričljiva oziroma vsebinsko zmotna (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ta kršitev bi bila storjena, če sodišče ne bi upoštevalo v navedeni določbi določena formalna pravila pri izdelavi dokazne ocene, če ne bi skrbno in vestno ocenilo vsak dokaz posebej ter vse skupaj ter na koncu upoštevalo še uspeh celotnega postopka, torej če ta ne bi bila vestna, skrbna in analitično-sintetična.

11. Revizijsko sodišče se je vsebinsko ukvarjalo z nadaljnjim revizijskim očitkom procesne narave, da naj bi bili izvedenski mnenji izvedencev K. in S., ki sta bili izdelani v denacionalizacijskem upravnem postopku, v tem pravdnem postopku nedopustno upoštevani. Na ta način naj bi bila kršena določba 244. člena ZPP in s tem storjena bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodna praksa se je že izrekla, da se dokaz z izvedenskim mnenjem iz druge zadeve lahko uporabi tudi v drugem – pravdnem postopku, v primeru, če so pravdne stranke imele možnost sodelovati v postopku, kjer je bilo izvedensko mnenje izdelano.1 Prav za takšen primer pa v spornem primeru gre. Po dejanskih ugotovitvah sodišča druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano, so namreč pravdne stranke imele možnost sodelovati in so tudi sodelovale v postopku, kjer sta bili navedeni izvedenski mnenji glede spornosti podpisa na oporoki tudi izdelani, in sicer v škodo tožencev. Torej so imeli tudi toženci v denacionalizacijskem postopku možnost obravnavanja navedenih dveh izvedenskih mnenj, ki nedvoumno potrjujejo dokazne zaključke sodišča druge stopnje o nepristnosti podpisa na oporoki (glej razloge sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, oprte na listinski dokaz – upravni spis, iz katerega izhaja, da so bile tožene stranke udeleženci in jim je bila vročena tudi predmetna oporoka ter tam izdelana izvedenska mnenja). Zato so procesno zgrešeni revizijski očitki, da se ti dve mnenji v predmetnem pravdnem postopku ne bi smeli upoštevati oz. da lahko predstavljata le del trditvene podlage tožbe.

12. Nadalje ni utemeljen procesni očitek, da sodišče druge stopnje ni (pravilno) upoštevalo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP pri ugotavljanju nepristnosti podpisa na sporni oporoki na podlagi izvedenskih mnenj. V tem sklopu sta izrecno očitana tudi kršitev 8. člena in 212. člena ZPP. V nasprotju z drugačnimi zaključki revidentov revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni uporabilo napačen (prenizek oz. preblag) dokazni standard pri ocenjevanju oz. upoštevanju izvedenskih mnenj.2 Prav nasprotno - zaradi obstoja kar več izvedenskih mnenj, ki si ne nasprotujejo, ni zašlo v spoznavno stisko in zato stališče revidentov, da bi moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu v škodo tožeče stranke, ki svojemu trditvemu in predvsem dokaznemu bremenu naj ne bi zadostila ter bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ni utemeljeno. Po navedenem določilu namreč šele če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Prav nasprotno pa se je sodišče druge stopnje na podlagi več sprejetih in vestno ter skrbno ocenjenih dokazov (izvedenskih mnenj) ter uspeha celotnega postopka prepričalo, da podpis na sporni oporoki ni podpis oporočiteljice temveč druge osebe. Zato je posledično ugotovilo, da je oporoka nična. Znotraj tega tudi ni utemeljen posebej izpostavljen procesni očitek v reviziji, da sodišče ni upoštevalo zadostnega dokaznega standarda pri izvedenskem mnenju izvedenca Keržana. Izvedenec je podal pisno mnenje in ga dopolnil še z dopolnitvijo ter ustnim zaslišanjem. Iz mnenja izhaja, da je bolj verjetno, da podpisa na oporoki ni zapisala A. A., kot pa da ga je. Že ob uvrstitvi tega mnenja v sklop izvedenskih mnenj, torej še ob mnenjih zgoraj navedenih izvedencev je več kot zadoščeno standardu potrebnega dokaznega prepričanja. Namreč - tudi upoštevanje tega mnenja samega po sebi je v skladu z ustaljenim stališčem o znižanju dokaznega standarda v posebnih okoliščinah, kot je tudi predmetna, ko gre za podpis izpred več kot 70 let in ni na razpolago večjega obsega primerjalnega dokaznega listinskega gradiva3. 13. Sodišče druge stopnje je torej na podlagi strokovnih dokazov s potrebno stopnjo prepričanja ugotovilo nepristnost podpisa. Na svojo „laično“ oceno se je oprlo le dopolnilno v 12. točki razlogov sodbe. Ni torej v nasprotju z določbo 243. člena ZPP, kot to še zmotno meni revizija, ugotavljalo dejstev, ki terjajo znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Svoj zaključek je prvenstveno preverilo na podlagi strokovnih ugotovitev izvedencev, dopolnilno pa jim je pritrdilo z izrazom svojega notranjega prepričanja o že na prvi pogled vidnih razlikah oziroma anomalijah pri zapisu spornega podpisa na oporoki.

14. Ker torej očitane procesne pomanjkljivosti pri izdelavi dokazne ocene niso podane, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Glede ne neuspeh v zvezi z revizijo morajo tožene stranke plačati tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.343,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse pa v 15. dneh pod izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika toženih strank.

1 Glej tudi sodbo VS RS III Ips 34/2010 z dne 20. 3. 2012. 2 V tem primeru bi šlo za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glej o tem J. Zobec v L. Ude et alt.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (2. knjiga (151. - 305. člen), Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 393. 3 Glej obširneje o tem npr. sodbo VS RS II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015. Sodišče je zavzelo stališče, da je dopustno ugotavljanje dejstev celo na podlagi indicev in je v skladu s pravno teorijo in sodno prakso zaradi varstva pravice do sodnega varstva v položaju, ki stranko postavlja v dokazno stisko, tudi pri meritornem odločanju dopusten nižji dokazni standard.