Jedro

Vlaganje posameznega zakonca brez soglasja drugega zakonca v nepremično premoženje po razpadu zakonske skupnosti na višino deležev ne more vplivati, saj tedaj skupno premoženje ne nastaja več. Res se zaradi kasnejšega vlaganja poveča vrednost nepremičnine, vendar pa lahko morebitno obogatitev drugega zakonca in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskopravnim zahtevkom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja nepremičnina, zemljiškoknjižno telo II - hiša št. 14/15, stoječa na parc. št. 105, vpisana pri vl. št... k.o..., skupno premoženje pravdnih strank in toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na nepremičnini na tožnika do ene polovice, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Toženka ni dokazala, da je sporno premoženje ustvarila izključno z lastnimi sredstvi in delom. Hiša je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze, zato je postal tožnik na podlagi zakonske domneve solastnik kupljene nepremičnine do ene polovice. Ker je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnica sporne nepremičnine, je tožniku dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženka iz revizijskih razlogov po 370. členu ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je tožbeni zahtevek nedoločen in zato ni sposoben za obravnavo. Te pomanjkljivosti ni mogoče sanirati z navedbami tožnika, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Sodišče je tožniku prisodilo nekaj, za kar ni pravne osnove, saj bo morala toženka po nepotrebnem izstaviti zemljiškoknjižno listino. Zaradi tega ji bodo nastali dodatni stroški, čeprav bi listino lahko nadomestila sodba. Sodišče bi moralo tudi odločiti, da se ugotovljena lastninska pravica nanaša na stanje, ko sta stranki nehali delovati kot ekonomska skupnost. Vrednost novo pridobljenih stvari v času življenjske skupnosti strank bi morala biti ugotovljena po cenah, ki so veljale v času sodne odločbe in po stanju v času prenehanja skupnosti. Sodišče pri določitvi deležev ni v zadostni meri upoštevalo prizadevanj toženke za to, da je družina lahko funkcionirala in njene skrbi za otroke. Sama je izbrala in kupila hišo, urejala vse administrativne in upravne zadeve v zvezi z nakupom in gradnjo, skrbela za material za gradnjo. Sama in s pomočjo svoje družine je ustvarjala nov dom. Hkrati je skrbela za tri otroke, gospodinjila in delala za to, da je zaslužila potrebna sredstva. Tožnik pri tem ni bil udeležen oziroma le minimalno. Po prenehanju dejanske skupnosti je toženka v objekt vložila še najmanj 13,000.000 SIT in s tem bistveno povečala vrednost objekta.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Glede na vsebino revizijskih navedb naj bi bil revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v tem, da je pritožbeno sodišče z navedbami tožnika samo dopolnjevalo nedoločen tožbeni zahtevek.

Revizija ne pojasni podrobneje, v čem vidi to nedoločenost, niti ne opredeli, katera postopkovna kršitev naj bi bila podana. Na tako pavšalno zatrjevano kršitev postopka je zato mogoče odgovoriti le, da v kolikor revizija meri na to, da tožnik v tožbi ni navedel, kakšen delež na skupnem premoženju uveljavlja, prezre, da je tožbeni zahtevek sam dopolnil v pripravljalni vlogi z dne 20.8.1997. Ne drži torej očitek, da bi pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek samo dopolnjevalo. Ker preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev postopka samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, drugih procesnih kršitev pa revizija ne uveljavlja, je revizijsko sodišče v nadaljevanju preizkušalo pravilno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi.

Pravna podlaga za odločitev sodišč o premoženjskem razmerju med zakoncema je v drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 15/76 do 14/89 in RS, št. 13/94 do 70/2000), po katerem je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Skupno premoženje je posebna premoženjskopravna kategorija, za katero je značilno, da nastane originarno z rezultati dela v času trajanja zakonske zveze. V okviru materialnopravne presoje izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče izhajalo iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo leta 1979 in v zakonu so se jima rodili trije otroci (v letih 1980, 1989 in 1991). Ekonomska skupnost med tožnikom in toženko je prenehala v juniju 1997, ko se je tožnik odselil k staršem. Tožba za razvezo je bila vložena 25.4.1997, razveza je bila pravnomočna 27.1.1999. Hiša je bila kupljena leta 1981 in je bila adaptirana v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Vanjo sta zakonca skupaj vlagala delo in denarna sredstva. Tožnik je od 1.7.1981 do 30.4.1986 igral v bratovem ansamblu v tujini, zasluženi denar pa je prispeval za skupne potrebe družine, tako za gospodinjstvo kot za nakup materiala za gradnjo (obnovo) hiše. Ko je bil v tujini, je za otroke skrbela toženka, sicer pa sta zanje skrbela oba. Po vrnitvi v Slovenijo je bil do 23.9.1994 zaposlen v tovarni Z., s honorarnim igranjem pa je zaslužil še eno plačo. Toženka je bila od 7.4.1978 do 30.11.1982 zaposlena v H. S., od 18.3.1985 do 30.4.1990 pri V. d.o.o. Š. Od 19.10.1992 dalje je delala v trgovini E. V času, ko ni bila zaposlena, je sicer nekaj zaslužila s fotografsko dejavnostjo, vendar ne v višini plače. Pri adaptaciji hiše sta sodelovala oba, toženka je na hiši delala celo ponoči. Tožnik je s fizičnim delom prispeval manj, zato pa je prispeval denarno. Ob takih dejanskih ugotovitvah so neupoštevne toženkine trditve, da tožnik ni bil udeležen pri pridobivanju skupnega premoženja. Hišo je res izbrala sama, vendar v dogovoru s tožnikom, ker je bil odsoten. Tožnik je pri nakupu in kasnejši več let trajajoči adaptaciji sodeloval z denarjem in nato delno s fizičnim delom, delno z denarjem, pa tudi s skupno skrbjo za tri otroke, v času svoje nezaposlenosti pa s pretežno skrbjo zanje. Gre torej za delo in vlaganja obeh pravdnih strank s skupnim ciljem ustvariti nov dom. Glede na vse navedeno je pravilen sklep, da predstavlja sporna nepremičnina njuno skupno premoženje.

Nadaljnje revizijske trditve izpodbijajo ugotovitev o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, ki temelji na prvem odstavku 59. člena ZZZDR, po katerem se šteje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Toženka je med postopkom na prvi stopnji ugovarjala, da je sporno premoženje ustvarila izključno z lastnim delom in sredstvi, vendar teh ugovornih navedb ni dokazala. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča ni uspela izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju.

Pridobivanje skupnega premoženja v času trajanja zakonske skupnosti predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice tem premoženju, z razpadom zakonske skupnosti pa preneha podlaga za nadaljnje nastajanje skupnega premoženja. O višini deležev na skupnem premoženju se zakonca lahko sporazumeta, oziroma ju v primeru spora določi sodišče. Vlaganje posameznega zakonca brez soglasja drugega zakonca v nepremično premoženje po razpadu zakonske skupnosti na višino deležev ne more vplivati, saj tedaj skupno premoženje ne nastaja več. Res se zaradi kasnejšega vlaganja poveča vrednost nepremičnine, vendar pa lahko morebitno obogatitev drugega zakonca in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskopravnim zahtevkom. Zato revidentke do večjega stvarnopravnega deleža na nepremičnini ne more pripeljati revizijska navedba o naknadnih vlaganjih v hišo in z njo povezana navedba, da bi se ugotovljeni delež moral nanašati na stanje, ko sta stranki nehali delovati kot ekonomska skupnost. Poleg vsega navedenega pa je revizijska navedba, da je toženka po prenehanju dejanske skupnosti strank v nepremičnino vložila najmanj 13,000.000 SIT, tudi nedovoljena revizijska novota. Revizijsko sodišče zato le še še dodaja, da v tem postopku civilna delitev premoženja ni bila uveljavljana, zato ni bilo potrebno ugotavljati vrednosti pridobljenih stvari po cenah v času izdaje sodne odločbe.

Končno je treba odgovoriti še na revizijske navedbe glede izstavitve zemljiškoknjižne listine. Pridobivanje skupnega premoženja predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, saj je pravni temelj pridobitve stvarne pravice na nepremičnini zakon. Vpis v zemljiško knjigo je potreben zaradi varstva lastninske pravice nasproti tretjim in zaradi varstva tretjih. Obveznost vpisa stvarnih pravic v zemljiško knjigo lastniku tudi nalaga 6. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95). Ker lahko lastnik vknjižbo doseže samo na podlagi ustrezne listine, prvostopenjska sodba v delu, ki toženki nalaga izstavitev zemljiškoknjižne listine, ni brez pravne osnove. Glede na izrek sodbe sodišča prve stopnje, da bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba, pa je že prvostopenjsko sodišče upoštevalo to, kar v zvezi z nepotrebnimi dodatnimi stroški za izstavitev take listine navaja revizija.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).