Jedro

Okoliščine, da je stranka poskusila vstopiti v kletne prostore (kjer je bila razpravna dvorana) po sicer obstoječem dohodu, kjer pa je bil prehod v klet zaprt in je morala nato vstopiti v klet po drugi strani, kažejo na opravičljiv razlog za zamudo naroka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da se je zastopnik tožeče stranke enkrat v drugi zadevi že udeležil naroka v isti razpravni dvorani, kot je bila razpisana za dne 13.10.1999 in da je bil od varnostnika sodišča ustrezno napoten, naj vstopi v klet po levi strani gledano od vhoda, zaključilo, da ni opravičljivega razloga za zamudo naroka. Sodišče druge stopnje sicer nima pomisleka v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je varnostnik zastopnika tožeče stranke napotil, naj v razpravno dvorano št. 14 vstopi po levi strani gledano od vhoda skozi nihajna vrata, saj ta ugotovitev izhaja iz poročila varnostnika (priloga C1). Vendar pa ta ugotovitev in ugotovitev sodišča, da je bil zastopnik tožeče stranke enkrat že v isti razpravni dvorani, ne daje opore za zaključek, da je tožeča stranka narok zamudila iz neopravičljivega razloga. Treba je namreč upoštevati, to izhaja iz navedb pravdnih strank, da v klet sodišča prve stopnje, kjer se nahaja razpravna dvorana št. 14, očitno vodita dva dohoda. Čim pa je tako, pa samo dejstvo, da zastopnik tožeče stranke ni šel v klet po napotku varnostnika, ne pomeni, da je narok zamudil iz neopravičenega razloga. Dejstvo, da je bil zastopnik tožeče stranke enkrat že v isti razpravni dvorani, kaže le na to, da je očitno vedel, da v klet sodišča vodita dva dohoda. Zato je bil poskus dostopa v klet skozi drug dohod opravičljiv. Dejstvo, da se je zastopnik napotil na drugi dohod od napotenega, kaže na to, da ni vedel, da je pri tem dohodu prehod v klet zaklenjen, saj se gotovo ne bi napotil vanj, če bi za to okoliščino vedel. Primerjava podatka o času prihoda zastopnika na sodišče (8.25) in podatka o času prihoda v razpravno dvorano (8.32) pokaže, da je verjeti trditvam tožeče stranke, da je zastopnik tožeče stranke res najprej poskusil vstopiti v klet po drugem dohodu in da je bil tu prehod zaprt in da je nato moral vstopiti v klet preko drugega (napotenega) dohoda. Iz vseh teh okoliščin pa izhaja sklep, da je zastopnik tožeče stranke narok zamudil (pri čemer je bila zamuda minimalna, saj zapisnik o naroku ob njegovem prihodu še ni bil podpisan in vsi so bili še na naroku prisotni) iz opravičljivega razloga. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo določena dejstva, vendar je iz njih napravilo napačen zaključek o opravičljivosti oziroma neopravičljivosti zamude. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo (3. točka 265. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe zaradi odpovedi, sodišču druge stopnje ob spremembi izpodbijanega sklepa ni bilo treba postopati po 2. odst. 116. člena ZPP.