Jedro

Sporno je, ali lahko organ po dvanajstih letih odločbo iz leta 2006 razglasi za neveljavno in izda novo odločbo o plačilu komunalnega prispevka.

Odločitev o prenehanju veljavnosti nadomestne odločbe z 21. 6. 2006, sprejeto v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ki jo prvostopenjski organ utemeljuje z navedbami o tem, da tožnica ni poravnala obveznosti, ki so ji bile z navedeno odločbo naložene in o spremenjenem načinu in pravni podlagi za izračun komunalnega prispevka, je po presoji sodišča nezakonita, saj pravnomočne in izvršljive upravne odločbe iz navedenih razlogov ni mogoče razveljaviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Občinske uprave Občine Medvode št. 354-172/2018-2 z 28. 3. 2018 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 732,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v 1. točki izreka tožnici naložil v plačilo komunalni prispevek v višini 2.645,14 EUR, ki je bil odmerjen na podlagi uradnih podatkov Registra nepremičnin, ki ga vodi Geodetska uprava Republike Slovenije, zaradi priključitve objekta na naslovu A., parc. št. 1171/2 k.o. ..., št. stavbe 735 na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje. Z 2. točko izreka je organ ugotovil, da je nadomestna odločba o določitvi komunalnega prispevka št. 420-196/2003-2 z 21. 6. 2006 zaradi neizpolnitve vseh obveznosti s strani tožnice z dnem izdaje te odločbe prenehala veljati, s 3. točko izreka pa, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila na območju, kjer se nahaja navedeni stanovanjski objekt, zgrajena javna kanalizacija, ki jo upravlja Javno podjetje ... d.o.o. Citira prvi in četrti odstavek 79. člena in 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in ugotavlja, da je bila tožnici kot zavezanki izdana v zadevi določitve komunalnega prispevka v izreku navedena odločba z 21. 6. 2006, na podlagi katere je tožnica zaradi priklopa stanovanjskega objekta na naslovu A. na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje dolžna obročno in najkasneje v roku 24 mesecev po vročitvi navedene odločbe poravnati komunalni prispevek v višini 260.102,80 SIT. Po podatkih Oddelka za proračun, finance in gospodarstvo Občine Medvode je tožnica za plačilo komunalnega prispevka poravnala samo štiri mesečne obroke v skupni vrednosti 43.348,00 SIT. Ker obveznost po pogodbi s strani tožnice ni bila izpolnjena in ker sta se v tem času spremenila način in pravna podlaga za izračun komunalnega prispevka, z dnem izdaje izpodbijane odločbe preneha veljati pogodba, tožnica pa je dolžna poravnati komunalni prispevek v skladu s 1. točko izreka izpodbijane odločbe. Poudarja, da ji je priznal na podlagi odločbe št. 420-196/2003-2 z 21. 6. 2006 plačane štiri obroke komunalnega prispevka, kar preračunano po revolorizaciji denarnih zneskov znaša 217,98 EUR, ki ga je odštel od izračunanega komunalnega prispevka. Dalje navaja, da je na podlagi podatkov upravljavca kanalizacijskega omrežja Javnega podjetja Vodovod kanalizacija predmetni objekt že priključen na zgrajeno kanalizacijsko omrežje. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pa pojasnjuje izračun, ki je narejen na podlagi 10. in 13. člena Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 45/2009, 31/2016 in 64/2016. 3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navedbe v tožbi, odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil komunalni prispevek odmerjen že z nadomestno odločbo Občine Medvode št. 420-196/03-2 z 21. 6. 2006, zoper katero ni bila vložena pritožba in je torej že v letu 2006 postala dokončna in izvršljiva. Poudarja, da ni sporno, da ni poravnala vseh svojih obveznosti po tej odločbi, vendar to dejstvo ne more služiti kot podlaga za izdajo novo odločbe dvanajst let pozneje. Izpostavlja tudi, da v času izdaje izpodbijane odločbe, to je v letu 2018, ni šlo več za novo kanalizacijsko omrežje. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov (predlaga tudi svoje zaslišanje), tožbi ugodi, izpodbijano in pritožbeno odločbo odpravi ter postopek ustavi; podrejeno vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica v tožbi bistveno razširila svoje navedbe v primerjavi z navedbami, ki jih je podala v pritožbi zoper prvostopenjsko izpodbijano odločbo. S tem v zvezi se sklicuje na 52. člen in na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zatrjuje, da gre za nedopustne tožbene novote. Ne glede na navedeno pa navaja, da tudi, če je posamezniku omogočeno, da je že pred plačilom komunalnega prispevka začel komunalno opremo uporabljati, njegova obveznost, da prispeva k stroškom za gradnjo komunalne opreme v občini ne preneha. V ZPNačrt rok, v katerem mora pristojni organ po uradni dolžnosti izdati odločbo zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, ni bil določen. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnica je 8. 3. 2019 vložila še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da ne prereka dejanskega stanja, saj gre v tej zadevi za pravno vprašanje, in sicer ali lahko toženka po dvanajstih letih razglasi odločbo iz leta 2006 za neveljavno in hkrati izda novo. Meni, da ne more in da je takšno ravnanje arbitrarno, samovoljno in predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS.

Odločanje po sodnici posameznici

7. Sodišče je 29. 10. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejelo sklep I U 142/2019-12a, da o zadevi odloča sodnica posameznica, saj relevantno dejansko stanje niti ni sporno, spor je zgolj o pravnem vprašanju, ali lahko organ po dvanajstih letih odločbo iz leta 2006 razglasi za neveljavno in izda novo odločbo o plačilu komunalnega prispevka. Senat je tako presodil, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

8. Ob tem sodišče izpostavlja, da pooblaščenca obeh strank na naroku za glavno obravnavo 5. 1. 2021 na izrecno vprašanje sodnice nista podala nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča v tej zadevi.

Videokonferenčna izvedba naroka za glavno obravnavo

9. V času veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS, Uradni list RS, št. 165/2020), to je od 16. 11. 2020 do preklica, je mogoče naroke po točki 3.2. te odredbe izvesti videokonferenčno. Videokonferenčni narok je na podlagi 114. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mogoče izvesti le na podlagi predhodnega soglasja strank v postopku.

10. Obe stranki sta po pozivu sodišča z 22. 12. 2020 soglasje za videokonferenčno izvedbo naroka za glavno obravnavo podali.

Dokazni sklep

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v nadomestno odločbo št. 420-196/03-2, ki jo je 21. 6. 2006 izdala Občinska uprava Občine Medvode (priloga A 4).

12. Dokazni predlog za zaslišanje tožnice je njen pooblaščenec na naroku 5. 1. 2021 umaknil. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

13. Tožba je utemeljena.

14. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je sodbo izdalo 7. 1. 2021, to je po prejemu pooblastila za zastopanje toženke in dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu za njeno pooblaščenko (prilogi B 1 in B 2).

15. Med strankami ni spora o tem, da je bil tožnici komunalni prispevek zaradi priključitve stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 1171/2 k.o. ... na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje že odmerjen, in sicer z nadomestno odločbo Občinske uprave Občine Medvode št. 420-196/03-2 z 21. 6. 2006 (priloga A 4), ki je postala pravnomočna in izvršljiva. Spora tudi ni o tem, da tožnica po navedeni nadomestni odločbi z 21. 6. 2006 ni plačala vseh obrokov komunalnega prispevka in tudi ne o tem, da je bilo komunalno omrežje oziroma komunalna oprema zgrajena pred letom 2006, torej pred izdajo nadomestne odločbe Občinske uprave Občine Medvode z 21. 6. 2006, kar je pooblaščenka toženke izrecno potrdila na naroku 5. 1. 2021. 16. Sporno pa je, ali lahko organ po dvanajstih letih odločbo iz leta 2006 razglasi za neveljavno in izda novo odločbo o plačilu komunalnega prispevka.

17. Odločitev o prenehanju veljavnosti nadomestne odločbe z 21. 6. 2006, sprejeto v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ki jo prvostopenjski organ utemeljuje z navedbami o tem, da tožnica ni poravnala obveznosti, ki so ji bile z navedeno odločbo naložene in o spremenjenem načinu in pravni podlagi za izračun komunalnega prispevka, je po presoji sodišča nezakonita, saj pravnomočne in izvršljive upravne odločbe iz navedenih razlogov ni mogoče razveljaviti.

18. Odločbo, izdano v upravnem postopku, je namreč mogoče odpraviti (ali izjemoma razveljaviti) le s pravnimi sredstvi, ki jih izrecno določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Podlage in razlogov za navedeno odločitev, ki bi lahko imeli oporo v kateri od določb ZUP o rednih ali izrednih pravnih sredstvih, ne prvostopenjska izpodbijana, ne drugostopenjska pritožbena odločba ne navajata. Niti takšne podlage ni navedla pooblaščenka toženke na naroku 5. 1. 2021, na katerem je bila v okviru načela odprtega sojenja s takšnim stališčem sodišča izrecno seznanjena.

19. Če pa je nezakonita odločitev o razveljavitvi nadomestne odločbe z 21. 6. 2006, je nezakonita tudi odločitev o novi odmeri komunalnega prispevka, saj pomeni odločitev o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.

20. V zvezi z navedbo toženke v odgovoru na tožbo, da tožbene navedbe, da organ po dvanajstih letih ne bi smel odločbe iz leta 2006 razglasiti za neveljavno in izdati novo odločbo o plačilu komunalnega prispevka, predstavljajo nedopustno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1, sodišče ugotavlja, da je tožnica že v laični pritožbi, podani na zapisnik zoper prvostopenjsko izpodbijano odločbo, navedla, da ni podlage za odpravo odločbe iz leta 2006. V laični pritožbi se je tudi izrecno sklicevala na svojo obveznost po tej odločbi. S tem je po presoji sodišča v bistvu laično zatrjevala, da ni podlage za odpravo odločbe iz leta 2006. Tako po presoji sodišča ne gre za nedopustno tožbeno novoto in je ta ugovor toženke neutemeljen.

21. Na podlagi predstavljenih razlogov je sodišče glede na tožbeni zahtevek in ob upoštevanju prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo v sporu polne jurisdikcije tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo, ne da bi jo vrnilo organu, ki jo je izdal v ponovni postopek.

22. K II. točki izreka

23. Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot v obravnavanem primeru, odloči o stroških postopka skladno s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je tožnica s tožbo v celoti uspela, ji mora toženka v skladu s 154. in 155. členom ZPP, ki določata načelo uspeha v pravdi, povrniti vse potrebne stroške postopka.

24. Sodišče je tožnici priznalo stroške po tarifni številki 30 Odvetniške tarife (OT) v priglašeni višini 400 točk za pripravo tožbe skupaj s posvetom s stranko ter v priglašeni višini 300 točk za prvo pripravljalno vlogo in 300 točk za udeležbo na naroku, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR po OT znaša 600,00 EUR. Na ta znesek je sodišče obračunalo še 22 % DDV v znesku 132,00 EUR. Višina stroškov, ki so nastali tožnici in ki jih mora dobiti povrnjene s strani toženke, tako skupaj znaša 732,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika od poteka roka za prostovoljno plačilo teh stroškov tečejo zamudne obresti. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).