Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljal mejne kontrole, objektivno omogočala izrabo odmora. Pri tem je upoštevalo, da je šlo za manjše mejne prehode, ki so jih večinoma uporabljali domačini za pot na delo in kjer je bilo manj prometa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa toženke z dne 3. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019 in zahtevek za plačilo mesečnih bruto zneskov nadomestila za neizkoriščeni odmor za obdobje od julija 2014 do novembra 2018, plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka (točka I izreka). Tožniku je v plačilo naložilo stroške postopka toženke v višini 520,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženki stranki naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je moral tožnik nenehno opazovati in nadzirati okolico mejnega prehoda. Ves čas je moral biti na razpolago delodajalcu, samo v primeru, ko je dobil zamenjavo za koriščenje odmora, je lahko odmor koristil, toženka pa je šele v letu 2018 uvedla doslednejši sistem zamenjav. Navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom", kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Direktiva odstopanj od njune ureditve v 2. členu ne dopušča. Med seboj se izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Tozadevna stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 54/2021) niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ne sme tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak bi moralo glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje (zadeva C-416/17). Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Sodišče je pri intenzivnosti dela nepravilno upoštevalo le število opravljenih mejnih kontrol, ne pa tudi ostalih delovnih nalog (npr. nadzor območja državne meje), ki jih je tožnik opravljal, ko mejnih kontrol ni bilo. Takrat ni "zgolj čakal na delo", bil je na razpolago delodajalcu, na delo se je moral odzvati takoj. Bil je objektivno in bistveno omejen v prostem razpolaganju s časom. Z opravljanjem delovnih nalog ni mogel prenehati, zato je ves čas njegove prisotnosti na delu "efektivni delovni čas". Narava dela mu ni omogočala, da bi odmor koristil, njegova pravica do odmora je bila kršena. Koriščenje odmora bi mu bilo zagotovljeno le z zamenjavo. Opravljanje mejne kontrole je stresno in ni rutinsko opravilo. Čas med mejnimi kontrolami ne pomeni počitka, saj je nepredvidljiv. Opazovanje okolice je nujno, saj se drugače ne da opravljati naloge nadzora mejnega prehoda. Za mejni prehod A. ne velja ugotovitev sodišča, da so potniki mejni prehod uporabljali redko. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo na tem mejnem prehodu število mejnih prehodov ponoči nižje. Poudarja, da v primeru, če zamenjava za čas koriščenja odmora ne bi bila potrebna, toženka na bi vzpostavila delujočega sistema zamenjav v letu 2018. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati nastanka premoženjske škode, saj morebitno delo v času odmora ne pomeni dodatno opravljenega dela. Tožnik bi glede na zagotovljen 45 minutni odmor moral delati le 11 ur in 15 minut, dejansko pa je efektivno delal 12 ur, kar pomeni, da je opravil več dela. Toženka mu odmora ni zagotovila, tožnik pa je delal več, saj je delal v času, ko bi moral koristiti plačan odmor med delom. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe tožnika v zvezi s oceno pravilnosti odločanja Vrhovnega sodišča RS nepotrebne in neutemeljene. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo pravilno. Opravljanja drugih del poleg mejne kontrole tožnik ni uspel dokazati. Poudarjena pritožbena navedba glede nadzora meje je glede na dokazni postopek nepravilna in pretirana, poleg tega tudi ni naloga mejnega policista, temveč to izvajajo druge organizacijske enote policije. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v času zaposlitve pri toženki na Postaji mejne policije B., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih C., D., E., A. in F., v obdobju od julija 2014 do novembra 2018, pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila ta pravica tožniku v vtoževanem obdobju zagotovljena.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve pravilno povzelo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sklepa VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022, ki mu pritožnik v pretežni meri nasprotuje, kar pa ne sodi v okvir tega spora, saj ga razume zmotno. Bistveno je, da čas odmora ni določen v nepretrganem trajanju, da se odmor lahko koristi tudi v več delih, ker lahko tudi več premorov med delom (seveda ne prekratkih) omogoči delavcu povrnitev psihofizičnih sposobnosti, kar je namen odmora. Kljub temu pa pravice do odmora ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom ter da je pravica do odmora kršena, če je delavec med odmorom na ali v bližini delovnega mesta, ki omogoča izrabo odmora na tak način. Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu, ki je bil izdan v primerljivi zadevi kot je obravnavana, odmora ni umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom, kot neutemeljeno navaja pritožnik.

8. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za obravnavani spor nista uporabljivi. V prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljal mejne kontrole, objektivno omogočala izrabo odmora. Pri tem je upoštevalo, da je šlo za manjše mejne prehode, ki so jih večinoma uporabljali domačini za pot na delo (E., C. in D.) in kjer je bilo manj prometa kot na G. in A. 10. Za mejni prehod A. je ugotovilo, da je bila tam največja frekvenca prehodov meje in da so v času od 6.00 do 22.00 ure praviloma delo opravljali trije policisti od 22.00 do 6.00 ure pa dva. Tožnik ni postavil trditev, da odmora v dnevni izmeni ni mogel koristiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu je bil odmor v dnevni izmeni omogočen.

11. V zvezi z delom v nočni izmeni na tem mejnem prehodu in tudi na mejnem prehodu F., kjer je bila večja gostota mejnih prehodov, saj so na mejnem prehodu A. lahko prečkala mejo tudi tovorna vozila, vendar le tista, katerih dovoljena masa ne presega 7,5 tone, na mejnem prehodu F. pa tista do 3,5 tone in le osebe ter njihovi družinski člani, ki imajo pravico do prostega gibanja oseb po pravu Evropske unije, frekvenca vozil na mejnih prehodih ni bila takšna, da tožnik ne bi mogel koristiti odmora.

12. Sodišče se je opredelilo tudi do drugih policijskih nalog (cestnoprometni prekrški, kazniva dejanja) in pravilno ugotovilo, da niso bile tako pogoste, da bi tožniku onemogočale koriščenje odmora (točka 24 obrazložitve). Enako velja tudi za naloge povezane z varovanjem državne meje, ki po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožniku niso onemogočale koriščenja odmora, kakor to izhaja iz 25. točke obrazložitve. Nadalje je sodišče upoštevalo tudi, da se je moral tožnik seznaniti s podatki o pomembnejših varnostnih dogodkih, vendar tožnik ni bil dolžan obvestil o tem v programu H. spremljati neprestano, enako pa je bilo tudi z UKW zvezo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da dejstvo, da so bile zamenjave potrebne, dokazuje tudi uvedba delujočega sistema zamenjav, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel tožnik zagotovljeno koriščenje odmora med delom, ne glede na zamenjave. Posledično pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja tožene stranke in da tožniku premoženjska škoda ni nastala.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

15. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, ki ureja načelo uspeha v pravdi). Toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP).