Jedro

Tožnik je prošnjo za podaljšanje bivanja v študentskem domu oddal (le) elektronsko na spletnem portalu eVŠ. Pri tem pa ni uporabil kvalificiranega digitalnega potrdila in obrazca prošnje tudi ni natisnil, ga podpisal in ga skupaj s prilogami do 20. 8. 2012 priporočeno poslal po pošti ali osebno oddal pristojni pisarni za študentske domove. Do določenega roka zato organu prve stopnje ni poslal popolne vloge niti upoštevajoč določbe razpisa niti upoštevajoč določbo drugega odstavka 63. člena ZUP, po kateri je pisna vloga tista vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki) oziroma vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Glede na navedeno je organ prve stopnje ravnal skladno s pogoji razpisa, ko je tožnikovo prošnjo zavrgel, saj ni imel podlage za pozivanje tožnika na dopolnitev nepopolne vloge v smislu določb 67. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje zavrgel tožnikovo prošnjo za podaljšanje bivanja v študentskem domu za študijsko leto 2012/2013. V obrazložitvi navaja, da je tožnik oddal elektronsko prošnjo, brez kvalificiranega digitalnega potrdila, obrazca prošnje pa ni natisnil, podpisal in ga priporočeno po pošti poslal ali osebno oddal do 20. 8. 2012 pristojni pisarni za študentske domove. Ker je bila prošnja do 20. 8. 2012 oddana le elektronsko, po mnenju organa prve stopnje pomeni, da ni bila oddana na način in v roku, ki je bil določen z Razpisom za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2012/2013 (v nadaljevanju Razpis), zato je prošnjo na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel kot prepozno.

Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil s sklicevanjem na besedilo III.A) točke Razpisa in s pojasnilom, da so roki za oddajo prošnje prekluzivne narave. Pritožbeni organ ocenjuje, da je bil Razpis dovolj dolgo objavljen, da se je lahko vsak morebitni prijavitelj seznanil z njim in v roku ter na predpisan način oddal vlogo, tožnik pa je vlogo oddal le delno, pri čemer, glede na določbe Razpisa ni šlo za nepopolno, pač pa za prepozno vlogo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja enako kot v pritožbi, in sicer, da je prošnjo v elektronski obliki (sicer brez kvalificiranega digitalnega potrdila), na spletnem portalu, vložil 17. 8. 2012, torej pravočasno, in jo je zato tožena stranka neutemeljeno zavrgla kot prepozno. Pri tem tožena stranka po eni strani navaja, da je bila vloga vložena, po drugi strani pa jo zavrže iz razloga, ker ni prispela v določenem roku. Meni, da bi moral upravni organ prve stopnje pri odločanju upoštevati določbe ZUP glede postopanja z nepopolno vlogo (67. člen) in posebej citira določbo tretjega odstavka 63. člena ZUP, po kateri se vloga v elektronski obliki vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu organa ali enotnemu informacijskemu sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje. Informacijski sistem vložniku samodejno potrdi prejem vloge. Na podlagi navedenega zaključuje, da je vloga veljavna tudi, če je oddana preko elektronske pošte, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja razloge odločb obeh stopenj. Meni, da je bila vloga, glede na način njene oddaje, oddana le delno. Poudarja, da je Razpis v III.A) točki določal (v kolikor prijavitelj ni uporabil kvalificiranega digitalnega potrdila) tudi oddajo podpisane prošnje v fizični obliki. V konkretnem primeru tako ni šlo za vložitev nepopolne vloge (npr. če tožnik natisnjene prošnje ne bi podpisal ali če oddani obrazec po pošti ne bi bil identičen oddanemu obrazcu v eŠV), pač pa tožnik ni upošteval dodatnega razpisnega pogoja. Tožena stranka meni, da je način oddaje vloge, kot ga določa Razpis, skladen z določbami 63. člena ZUP, pa tudi sicer je mogoče način oddaje vloge urediti drugače kot je urejen v ZUP. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja stališče, da gre v tovrstnih zadevah za javnopravno stvar, in se zato določbe ZUP uporabljajo smiselno. Meni namreč, da določbe področnih splošnih aktov, med katerimi je tudi Razpis, temeljijo na ustrezni pravni podlagi. V konkretnem primeru sta to 73.b člen Zakona o visokem šolstvu in Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Razpis, na katerem temelji izpodbijani sklep, je omogočal dva načina prijave in sicer prvega s kvalificiranim digitalnim potrdilom, pri katerem se obrazca po pošti ne pošilja, pač pa se prošnjo elektronsko odda v eVŠ do 20. 8. 2012, pri drugem načinu (brez kvalificiranega digitalnega potrdila) pa je treba obrazec poslati elektronsko, ga nato natisniti, podpisati in s prilogami poslati priporočeno oziroma oddati osebno pristojni pisarni za študentske domove do 20. 8. 2012. V Razpisu je bilo tudi določeno, da se bo (kot pravočasna) obravnavala le prošnja, ki je bila izpolnjena in oddana z elektronskim podpisom v eVŠ do 20. 8. 2012, oziroma izpolnjena v eVŠ ter natisnjena v istem besedilu kot je besedilo v zadnjem oddanem obrazcu eVŠ, podpisana in priporočeno poslana ali osebno oddana pristojni pisarni za študentske domove do 20. 8. 2012. Med strankama ni sporno, da je tožnik 17. 8. 2012 prošnjo za podaljšanje bivanja v študentskem domu oddal (le) elektronsko na spletnem portalu eVŠ. Pri tem pa ni uporabil kvalificiranega digitalnega potrdila in obrazca prošnje tudi ni natisnil, ga podpisal in ga skupaj s prilogami do 20. 8. 2012 priporočeno poslal po pošti ali osebno oddal pristojni pisarni za študentske domove. Tožnik tako do določenega roka organu prve stopnje ni poslal popolne vloge niti upoštevajoč določbe Razpisa niti upoštevajoč določbo drugega odstavka 63. člena ZUP, po kateri je pisna vloga tista vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki) oziroma vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom.

Glede na navedeno in določbe Razpisa, navedene v 6. točki te obrazložitve, je po presoji sodišča organ prve stopnje ravnal skladno s pogoji Razpisa, ko je tožnikovo prošnjo zavrgel, saj ni imel podlage za pozivanje tožnika na dopolnitev nepopolne vloge v smislu določb 67. člena ZUP, kar ugovarja tožnik v tožbi. Pri postopku javnega razpisa gre namreč za javnopravno stvar, zato se določbe ZUP uporabljajo le smiselno. Opozoriti je še, da je osnovna značilnost javnih razpisov, kot posebne vrste postopkov izbire, njihova stroga formalnost, zato je z javnim razpisom dopustno določiti tudi formalne pogoje za vsebinsko obravnavanje vlog. Zato je imela tožena stranka v pogojih Razpisa podlago za to, da tožnika ni pozivala k dopolnitvi vloge, morebitno drugačno obravnavanje pa bi povzročilo neupravičeno razlikovanje pri obravnavanju drugih udeležencev Razpisa.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je zavrženje tožnikove vloge utemeljeno na določbah Razpisa in da je njegov tožbeni ugovor glede dopolnjevanja nepopolne vloge neutemeljen.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo procesnega prava, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.