Jedro

V primeru neupoštevanja varovankine izjave, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice, bi prišlo do kršitve pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave) v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka A., ..., je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki A. B., ..., 5.699,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stranskemu intervenientu na strani tožene stranke njegove pravdne stroške v višini 1.451,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v višini 839,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnik je od toženca zahteval plačilo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti matere v višini 5.000.00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo zaradi stroškov pogreba v višini 699,41 EUR. Skliceval se je na 5. člen toženčevega Pravilnika o merilih za razvrščanje stanovalcev v kategorije oskrbe in zdravstvene nege (v nadaljevanju Pravilnik). Trdil je, da toženec ni ravnal v skladu z Dogovorom št. 5185/12, ker je dopustil, da je mati brez pomoči oziroma opore vstala iz postelje. Ni upošteval izrecne zahteve skrbnice za posebni primer po namestitvi posteljne ograjice. Mati ne bi padla in posledično umrla, če bi ji toženec zagotovil nujno potrebno varstvo, nadzor, spremljavo in oporo oziroma pomoč pri vstajanju. Če bi na postelji imela nameščeno varovalno ograjico, ne bi mogla samostojno vstati.

2. Toženec in stranski intervenient sta ugovarjala, da varovanka ni bila razvrščena na oddelek s povečano pozornostjo, saj njeno zdravstveno stanje ni zahtevalo stalnega nadzora. Tožnikove matere pri gibanju toženec ni omejeval. Nudil ji je pomoč, v kolikor ga je varovanka pred tem obvestila. O tem, da želi vstati iz postelje, kritičnega dne s strani pokojne varovanke ni bil obveščen niti osebno niti po klicnem sistemu. Odločba Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) skrbnici za poseben primer ni podeljevala upravičenja, da odloča v nasprotju z voljo osebe pod skrbništvom. Pravilnik v 4. členu določa, da se stanovalcem zagotavlja storitve v skladu z njihovimi potrebami in po njihovem izboru. Posebnega varovanega oddelka ni imel. To je bilo svojcem pokojne znano.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - Na podlagi Dogovora št. 5185/12 o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva z dne 3. 10. 2012 je bila B. B. (tožnikova mati, v nadaljevanju tudi varovanka) razvrščena v oskrbo kategorije III/a, v katero so razvrščeni stanovalci, ki so zaradi starostnih in zdravstvenih težav popolnoma odvisni od tuje pomoči v večini življenjskih aktivnosti. Ta kategorija storitev je obsegala osnovno in dodatno oskrbo, in sicer tudi pomoč pri vstajanju ter namestitev posteljne ograjice (5. člen Pravilnika o merilih za razvrščanje stanovalcev v kategorije oskrbe in zdravstvene nege). Iz Dogovora z dne 3. 10. 2012 in 24. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravic do institucionalnega varstva izhaja, da je bil toženec v roku 30 dni po nastanitvi dolžan izdelati individualni načrt obravnave uporabnika.

- Iz odločbe CSD ... z dne 5. 10. 2012 (priloga A4)1 izhaja, da je bila C. C. postavljena za skrbnico za posebni primer svoji materi B. B. in da je bila njena naloga zastopati varovanko v vseh postopkih, ki so se nanašali na namestitev in bivanje v institucionalnem varstvu. B. B. ni bila odvzeta poslovna sposobnost. C. C. je v času dogovarjanja o namestitvi toženca izrecno opozorila, da je mati delno nepokretna in da pri vstajanju iz postelje, hoji ter gibanju nujno potrebuje pomoč. Izrazila je zahtevo, da mora imeti postelja nameščeno varnostno ograjico oziroma prepreko, ki bi materi preprečila samostojno vstajanje iz postelje.

- Varovanka je bila k tožencu pripeljana z rešilcem neposredno iz negovalne bolnišnice, kjer je bila dalj časa oskrbovana zaradi operacije na UKC, kateri je bila podvržena zaradi padca in poškodbe hrbtenice. Ob prihodu je ob podpori reševalca odšla do sobe in nato ob pomoči delavke toženca na stranišče. Hodila in vstajala je s pomočjo bolničarke. Z bolničarkino pomočjo je odhajala k jedilni mizi. C. C. je izpovedala, da mama ni bila navajena, da bi ležala in je še v negovalni bolnici hotela vstati, zato so ji tam čez ograjico prevezali rjuho, da ne bi vstala. V negovalni bolnišnici so ji povedali, da če bo mati sama vstala iz postelje, bo padla. To je tožencu povedala.

- B. B. je ponoči imela dvignjeno ograjico, čez dan pa spuščeno. Izjavila je, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice. Dne 5. 10. 2012 je sama vstala iz postelje, ne da bi zaprosila za pomoč preko sestrskega klicnega centra. Pri tem je padla in se poškodovala. Dne 12. 10. 2012 je bila operirana. Po operaciji se je njeno zdravstveno stanje začelo slabšati in je 20. 10. 2012 v enaindevetdesetem letu starosti umrla.

- Izvedenka s področja zdravstvene nege je pojasnila, da je funkcija varovalne ograjice zgolj v tem, da oseba ne pade iz postelje pri obračanju. Ograjice na negovalnih posteljah ne preprečujejo gibanja oziroma samostojnega vstajanja iz postelje, zato pri osebah, ki ograjico še zmorejo preplezati, ne preprečujejo padcev.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 5.699,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnilo je, da namestitev posteljne ograjice ni varovalni ukrep po Zakonu o duševnem zdravju in ne pomeni omejitve pravice do gibanja. Skrbnica za posebni primer je imela vsa pooblastila, da se s tožencem dogovori o vseh podrobnostih glede namestitve in bivanja v institucionalnem varstvu, tako glede vrste, načina in obsega zagotavljanja storitve, torej tudi glede same vsebine varovanja oziroma kategorije oskrbe in zdravstvene nege. Utemeljena je bila njena zahteva za namestitev posteljne ograjice, da mati ne bi samostojno vstajala iz postelje. Toženec z namestitvijo varovalne ograjice ne bi kršil človekovih pravic in temeljnih svoboščin varovanke. Z varovankinim zdravstvenim stanjem, njenimi predhodnimi padci in bivanjem v negovalni bolnišnici, kjer je bila zaščitena pred vstajanjem iz postelje z ograjico in trakovi, ter prejetimi opozorili glede možnosti padca pri samostojnem vstajanju iz postelje, je bil seznanjen. Kot izvajalec institucionalnega varstva se je v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka moral in mogel zavedati, da lahko ob odsotnosti vsakršnega varovanja (tudi s posteljno ograjico oziroma drugo ustrezno prepreko) oziroma brez nudenja pomoči pri vstajanju iz postelje, varovanka ponovno pade. Ni utemeljenega razloga, da bi le podnevi upošteval varovankino željo po neuporabi ograjice, ponoči pa ne. Izvedenka s področja zdravstvene nege je ocenila, da bi moral biti ob sprejemu kot preventivni ukrep izdelan načrt zdravstvene nege, v okviru katerega bi moral toženec glede na znane podatke predvideti možnost, da bo varovanka sama vstajala ter predvideti možnost padcev. Delavce bi moral s temi dejstvi seznaniti in poskrbeti za pogostejši nadzor varovanke. Po izvedenkinem pojasnilu načrt zdravstvene nege ni isto kot individualni načrt obravnave uporabnika, ki mora biti izdelan v roku 30-ih dni po nastanitvi uporabnika v zavod. Tudi ni bilo izkazano, da bi bila varovanka sposobna preplezati ograjico in da bi do padca prišlo kljub nameščeni ograjici. Zgolj namestitev klicnega sistema in sklicevanje na to, da s strani varovanke kritičnega dne niso bili obveščeni, da želi vstati iz postelje, ne zadošča za oprostitev odškodninske odgovornosti. Vzročna zveza med varovankinim padcem in smrtjo je izkazana.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca in stranskega intervenienta zavrnilo. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 234/2019 z dne 8. 8. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali se pri odločanju o uporabi posamezne varovalne opreme oziroma pripomočka (npr. uporabi varovalne posteljne ograje) upošteva jasno izražena volja varovanca, ki mu ni odvzeta poslovna sposobnost in ki je svojo voljo sposoben jasno in nedvoumno izraziti ali pa se upošteva zahteva oz. volja skrbnika za poseben primer, ki je v nasprotju z voljo varovanca? **Revizija tožene stranke**

6. Toženec se v dopuščeni reviziji sklicuje na 34. člen Ustave in 190. člen Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb. Napačno je stališče nižjih sodišč, da je bil kljub jasno izraženi volji varovanke, da čez dan ne želi imeti nameščene posteljne varovalne ograje, dolžan upoštevati drugačno zahtevo skrbnice za posebni primer. Varovanka, ki ji poslovna sposobnost ni bila odvzeta, ni bila nerazsodna ali neorientirana. Sposobna je bila izraziti voljo, da čez dan ne želi imeti nameščene varovalne ograje. Pomen in posledice uporabe varovalne ograje je razumela. Skrbnica za posebni primer ni imela pooblastila za odločanje o uporabi varovalne ograje. Varovankina jasno izražena zahteva ima prednost pred nasprotno odločitvijo skrbnika. Skrbničine zahteve ni smel upoštevati. Skrbnik za poseben primer ne more nadomestiti zavestne odločitve poslovno sposobnega posameznika. Takšen zaključek izhaja tudi iz priloženih pojasnil socialne inšpekcije Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Če ne bi upošteval varovankine volje, bi kršil njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejstvo, da je bila dogovorjena oskrba kategorije III/a, še ne pomeni, da varovanec dejansko ves čas potrebuje vse od navedenih storitev oziroma pripomočkov, ki spadajo v to kategorijo. Obseg storitev znotraj kategorije je odvisen od dejanskih potreb varovanca, zlasti pa od njegovih zahtev oziroma želja. Na podlagi odločbe CSD ... z dne 5. 10. 2012 skrbnica ni imela pravice odločati o obsegu posameznih storitev in uporabi posamezne varovalne opreme, ki je samostojna odločitev poslovno sposobne osebe. Tudi skrbnica je bila dolžna upoštevati varovankino voljo. Naloge skrbnice so bile zgolj procesne narave.

**Odgovor na revizijo**

7. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev. Meni, da toženec v reviziji nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter nadgrajuje trditveno podlago. Sklicuje se na 178., 187., 192. in 221. člen ZZZDR. Skrbnica je varovanko želela zaščititi pred padcem. ZZZDR ne določa, da se mora skrbnik posvetovati z varovancem, pač pa ureja situacijo, ko se neodvisno od volje in želje varovanca določi skrbnik, ker to terja varstvo njegovih pravic in koristi. Skrbnica za posebni primer je bila varovankina zakonita zastopnica. Z namestitvijo posteljne ograjice bi se zaščitilo varovankino življenje in zdravje. Varnost in zdravje se zagotavljata na različne načine, in sicer s pomočjo pri vstajanju, pomočjo pri hoji, izvajanjem nadzora, namestitvijo ograjice, itd. Zavod za varstvo starejših občanov je dolžan spoštovati varovančevo jasno izraženo voljo dokler le-ta ne ogroža svojega življenja ali zdravja. V konkretnem primeru je treba dati prednost volji skrbnice, ne pa volji varovanke.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

9. Nosilno stališče o toženčevi odškodninski odgovornosti temelji na argumentu, da bi toženec moral upoštevati izrecno zahtevo skrbnice za posebni primer za namestitev posteljne ograjice. Tožnik tožencu ni očital, da ni imel vzpostavljenega sestrskega klicnega sistema in tudi ni trdil, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neustreznega dogovora med skrbnico za posebni primer in tožencem, da se varovanki zagotovi oskrba III/a, ki ni vključevala 24-urnega nadzora in opazovanja. V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo zatrjevano, da so bile pri varovanki podane okoliščine, ki bi utemeljevale pogoje za odvzem poslovne sposobnosti.

10. Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženec kršil Dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva z dne 3. 10. 2012 v povezavi s Pravilnikom o merilih za razvrščanje stanovalcev v kategorije oskrbe in zdravstvene nege (v nadaljevanju Pravilnik). Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Izvedenkino mnenje, da bi moral toženec zaradi preprečevanja padcev izvajati pogostejši preventivni nadzor nad varovanko, nima podlage niti v Dogovoru z dne 3. 10. 2012 niti v Pravilniku. Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da toženec varovanki neupravičeno ni nudil pomoči pri vstajanju. Toženec bi bil dolžan varovanki nuditi pomoč pri vstajanju le v primeru, če bi ga varovanka o tem predhodno obvestila. Dejstvo, da ji kritičnega dne na podlagi izražene želje ni namestil ograjice in na ta način ni upošteval drugačne želje skrbnice za posebni primer, ne izkazuje protipravnega ravnanja v smislu civilnega delikta. Ker je varovanka kritičnega dne sama vstala iz postelje, ne da bi zaprosila za pomoč preko sestrskega klicnega centra, tožencu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka.

11. Za konkretno presojo je bistveno, da varovanki poslovna sposobnost ni bila odvzeta ali omejena. Čeprav je bila skrbnica za posebni primer na podlagi izreka odločbe CSD ... z dne 5. 10. 2012 upravičena varovanko zastopati v postopku, ki se je nanašal na namestitev in bivanje pri tožencu, ni imela pravice nadomeščati njene volje. Odločba o postavitvi pod skrbništvo je bila na podlagi 211. člena ZZZDR2 izdana zgolj iz razloga, ker varovanka ni bila sposobna sama poskrbeti za namestitev in bivanje v institucionalnem varstvu. Iz odločbe izhaja, da varovanka ni bila postavljena pod skrbništvo zaradi okrnjenih sposobnosti, ki so po Zakonu o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami in dopolnitvami) pomenile razlog za odvzem poslovne sposobnosti.3 V primeru neupoštevanja varovankine izjave, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice, bi prišlo do kršitve pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave) v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

**Odločitev o reviziji**

12. Vrhovno sodišče je toženčevi reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 5.699,41 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka, prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

13. O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožnik v postopku ni uspel, mora svoje stroške nositi sam. Ker sta toženec in stranski intervenient uspela v celoti, jima je tožnik dolžan povrniti njune pravdne stroške. Stroški so odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT). Odločitev je vsebovana v II. in III. točki izreka revizijske odločbe.

14. V postopku pred nižjima sodiščema je na strani tožene stranke nastopal le stranski intervenient. Njegovi stroški za postopek na prvi in drugi stopnji znašajo 1.451,78 EUR (II. točka izreka). Priznani so mu bili naslednji stroški: 220,95 EUR za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke s področja zdravstvene nege4; 843,23 EUR za izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja; potni stroški toženkinega direktorja A. C. za pristop na naroke 28. 9. 2015, 1. 2. 2017 in 7. 3. 2018 na relaciji Loka pri Zidanem Mostu - Celje, in sicer za vsak pristop v višini 22,20 EUR (skupaj 66,60 EUR) - 30 km × 2 × 0,37 EUR/km; pričnina za C. C. v višini 11,00 EUR; materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Stroški pooblaščenke stranskega intervenienta za pristop na naroka 1. 2. 2017 in 7. 3. 2018 s taksijem v skupni višini 10,00 EUR niso bili priznani. Pritožbeni stroški znašajo 290,00 EUR (taksa za pritožbo v višini 285,00 EUR in 5,00 EUR priglašenih administrativnih stroškov po tar. št. 6002).

15. Toženčevi revizijski stroški znašajo 839,36 EUR (III. točka izreka). Priznani so mu bili naslednji stroški: taksa za predlog za dopustitev revizije v višini 95,00 EUR, taksa za dopuščeno revizijo v višini 190,00 EUR, nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 v višini 438,00 EUR, 22% DDV od nagrade za postopek z revizijo v višini 96,36 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Izrek 3. točke se glasi: „Naloga skrbnika je zastopati varovanko B. B. v vseh postopkih, ki se nanašajo na njeno namestitev in bivanje v institucionalnem varstvu.“ 2 Določba je med drugim določala, da center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil v primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. 3 V konkretnem primeru ni šlo za postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo na podlagi Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/19). 4 Čeprav je stranski intervenient priglasil 350,00 EUR, ki jih je plačal kot predujem za ustno dopolnitev mnenja, je bila izvedenki odmerjena nagrada v skupni višini 220,95 EUR.