Jedro

Glede na razlago domneve nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ po ustavnem sodišču, bi moralo upravno sodišče tožnika pozvati, naj navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti in te navedbe in dokaze presoditi na glavni obravnavi. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 954/95-20 z dne 6.12.2000 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 12.5.1995, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Š. pri J. z dne 3.12.1993. Z njo je ugotovljeno, da R.J.H. (tožnikov stric), rojen 6.7.1910 v R., ob smrti ni bil državljan Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Upravno sodišče navaja, da se je v upravnem postopku ugotavljalo jugoslovansko državljanstvo R.J.H. (pravilno H.), v zvezi s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določba se v povezavi z 2. odstavkom 9. člena ZDen uporablja za ugotavljanje državljanstva upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48 - ZDrz). Po tej zakonski določbi se za državljane ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki (na dan uveljavitve novele zakona, objavljene v Uradnem listu, št.105/48, to je 4.12.1948), živijo v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva ljudskih republik. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji po navedeni zakonski določbi, ker je bil R. J. H. član Kulturbunda, vpisan v seznamu nemških zaupnikov v Rogatcu, kar izhaja iz arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije - Referat za dislocirano arhivsko gradivo II v Ljubljani in je torej bil oseba nemške narodnosti. Sicer pa tudi tožnik ne oporeka ugotovitvam, da je bil njegov pravni prednik nemške narodnosti in član Kulturbunda, kot tudi ne, da se je po vojni izselil iz Slovenije. Nelojalnost pa se pri osebah nemške narodnosti domneva. Tožnik bi lahko to domnevo izpodbijal, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin, ki pa jih ni navedel niti v pritožbi v upravnem postopku in ne v tožbi. Ne izpodbija jo niti tožnikova navedba, da R.J.H. ni bil obravnavan pred slovenskim sodiščem narodne časti. Tožnikovo zatrjevanje, da je njegov prednik dne 6.4.1941 še bival v Sloveniji, tudi ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, ker je pravno relevantna le okoliščina, ali je ob uveljavitvi določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je dne 4.12.1948, živel v tujini. Ta je izkazana že tudi s tožbeno navedbo, da se je po vojni izselil iz Slovenije.

Tožnik v pritožbi navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno napisan priimek H., pravilno je H. Predlaga, da se preverijo podatki o vpisu njegovega pravnega prednika kot člana Kulturbunda v seznam nemških zaupnikov. Ugotovi naj se, kdaj in katere priče naj bi sodelovale pri tem vpisu, ker dvomi, da bi se kot trgovec bavil s kakšnimi posli proti narodnim in državnim koristim. Njegova neoporečnost je izkazana s potrdilom Javnega tožilca v M. z dne 3.12.1945, kar v sodbi ni upoštevano. Če bi bil nelojalen, bi se umaknil v tujino prej in ne šele februarja 1946. Samo domneva o nelojalnosti, brez dokazov, ne more biti odločilna. Ker je bil potomec stare avstrijske družine, ki se je že davno pred prvo svetovno vojno preselila v R. in tam opravljala obrt, je jasno, da je pripadal nemški narodnosti. Vsi ti podatki naj se preverijo, ter nato odloči, da je bil R.H. državljan Jugoslavije oziroma slovenski državljan vsaj do 25.10.1956, ko mu je bilo priznano avstrijsko državljanstvo.

Tožena stranka in državni pravobranilec na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) ugotovilo, da določba 3.odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča v tej odločbi vsebuje določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/65 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

V tem primeru je imel tožnik šele s pritožbo zoper sodbo možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost njegovega prednika. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, te možnosti namreč ni imel v upravnem postopku, ne pred izdajo prvostopne odločbe z dne 3.12.1993, ne v pritožbi zoper to odločbo in ne v tožbi, ki jo je vložil 23.6.1995, torej pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Tožnik pa je v tožbi trdil, da je pogoj "lojalnosti" dokazan s predloženim potrdilom javnega tožilca z dne 3.12.1945, iz katerega izhaja, da njegov prednik ni bil obsojen pred vojaškim sodiščem ali sodiščem slovenske narodne časti.

Upravno sodišče, ki je bilo že seznanjeno z navedeno odločbo, bi moralo na podlagi 44. člena ZUS tožnika pozvati, da v določenem roku navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnik v pripravljalnem postopku navedel, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS). Ker je sodišče ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (2. odstavek 50. člena ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno napisan ... namesto H. je očitna pisna pomota, ki ne vpliva na odločitev in ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. To napako lahko predsednik senata kadarkoli popravi (328. člen ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.