Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je toženec 26.1.1991 prejel od I. N. in A. P. 40.000,00 takratnih din, ki je bila tožnikova terjatev. Dalje sta ugotovili, da toženec ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi ovrgel svojo obveznost do tožnika, da mu je dolžan izročiti sporni denarni znesek, ki ga je za tožnika prevzel od njegovih dolžnikov. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da mora toženec plačati tožniku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1991 dalje do plačila. Materialnopravno podlago ima odločitev v mandatnem razmerju med pravdnima strankama (člen 754 zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Toženec je dolžan plačati tožniku stroške revizijskega postopka 13.003,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1991 dalje in stroške postopka 72.214,00 SIT. Pritožbo toženca zoper odločbo o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi zoper stroškovno odločbo in stroške postopka prve stopnje znižalo na 51.514,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. V reviziji navaja, da je odločba o stroških postopka druge stopnje nejasna, ker se zneska v izreku in razlogih sodbe razlikujeta. Sodišče druge stopnje je dalje brez volje strank spremenilo v uvodu prvostopne sodbe naveden znesek iz 227.200,00 SIT na 40.000,00 SIT. Kršitev postopka na prvi stopnji je bila zagrešena, ker je tožnik v njegovi odsotnosti skrčil tožbeni zahtevek iz 227.200,00 SIT na 40.000,00 SIT in to je sam izvedel šele iz sodbe. Ker ni prejel vabila na zaslišanje, ni mogel biti zaslišan kot stranka. Končno sodišče druge stopnje ni hotelo izvesti dokaza po potrdilu z dne 28.11.1990, s katerim je tožnik potrdil, da je v celoti prejel vse iz naslova pravdnega postopka.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. V njem opozarja, da se toženec od več razpisanih obravnav ni udeležil niti ene in prav tako tudi ne njegov pooblaščenec.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V kolikor je revizija naperjena zoper stroškovno odločbo sodišča druge stopnje, je opozoriti revidenta, da revizije zoper stroškovno odločbo nima, ker s to odločbo ni bil pravnomočno končan postopek v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP. Sicer pa so zatrjevane napake odpravljive s popravnim sklepom po določilu 347. člena ZPP.

V reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po oceni revizijskega sodišča niso podane. Revident v reviziji formalnopravno zatrjevanih kršitev sploh ni opredelil. Vsebinska analiza revizijskih izvajanj pa kaže, da revident ponavlja že v pritožbenem postopku zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa jih je v celoti obravnavalo in po oceni revizijskega sodišča procesnopravno pravilno presodilo že sodišče druge stopnje. Pri tem je pravilno ocenilo, da tožencu niso bile kršene procesne pravice, ki jih je imel kot stranka, ker je bil trikrat vabljen zaradi zaslišanja, pa se obravnav ni udeležil in prav tako je pravilna ugotovitev, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kakšne kršitve postopka, ker na toženčev predlog ni preložilo zadnjega to je četrtega naroka (kar je opravičeval s svojo zasedenostjo tako kot že predtem). Sicer pa je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni oprlo odločitve na izpoved tožnika ter da v pritožbi predlagani dokazi ne potrjujejo izvajanj, da bi bil med strankama sklenjen kakšen dogovor o stroških. Pravilna pa je tudi ocena sodišča druge stopnje, da skrčitev tožbenega zahtevka ne predstavlja spremembe tožbe (tretji odstavek 191. člena ZPP) in zato tudi ni moglo priti do kršitev postopka, ki bi lahko izvirale iz neupoštevanja določb drugega odstavka 192. člena ZPP. Dejstvo, da mora uvod sodbe vsebovati navedbo obstoječega predmeta spora (na katerega je tožbeni zahtevek skrčen in ne prejšnjega) ne terja še posebnega pojasnjevanja in prav tako ne ugotovitev, da ta sestavina uvoda sodbe ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe o glavni stvari. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da toženčeva revizija ni utemeljena v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je toženec 26.1.1991 prejel od I. N. in A. P. 40.000,00 takratnih din, ki je bila tožnikova terjatev. Dalje sta ugotovili, da toženec ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi ovrgel svojo obveznost do tožnika, da mu je dolžan izročiti sporni denarni znesek, ki ga je za tožnika prevzel od njegovih dolžnikov. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da mora toženec plačati tožniku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1991 dalje do plačila. Materialnopravno podlago ima odločitev v mandatnem razmerju med pravdnima strankama (člen 754 zakona o obligacijskih razmerjih).

Ker v reviziji uveljavljene kršitve niso podane, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je neutemeljeno revizijo toženca zavrnilo (člen 393 ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. in 154. člena ZPP. Stroški so odmerjeni po odvetniški in taksni tarifi in sicer za odgovor na revizijo 150 točk, obvestilo stranki 10 točk, poštnina 82,00 SIT in sodna taksa 2.200,00 SIT. Stroškovni zahtevek tožnika v revizijskem postopku je tako utemeljen v skupni višini 13.003,00 SIT.