Jedro

Ni pravne podlage za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja (ugotovitve veljavnosti kupoprodajnih pogodb o prodaji nenacionaliziranih objektov, ležečih na nacionaliziranih zemljiščih), če se zahtevek upravičenca v denacionalizacijskem postopku ne glasi na vrnitev v naravi nacionaliziranih zemljišč, na katerih stojijo navedeni objekti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila prvostopni sklep in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ s sklepom, ki se v pritožbi izpodbija, prekinil postopek denacionalizacije za parceli št. 290, 169/4, 169/5 in 176/1, zaradi razrešitve predhodnega vprašanja, to je, dokler ne bo sodišče razsodilo o veljavnosti treh kupnih pogodb, in sicer z dne 19.6.1962, 8.8.1961 ter 29.9.1959 z aneksom z dne 13.6.1961, za katere denacionalizacijska upravičenka trdi, da jih ne priznava, ker jih ona ni podpisala in so zato neveljavne. Po presoji tožene stranke ni razlogov za prekinitev postopka. Parcele, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, v naravi sta to dva travnika, dvorišče in stavbišče brez stavbe, so bile nacionalizirane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), kar je bilo ugotovljeno z odločbo Oddelka za finance OLO z dne 5.6.2959. Kasnejše spremembe pri navedenih nepremičninah (delitev parcel, priznanje pravice uporabe na zemljišču v korist J. in V.B., odplačna odtujitev zgradb s pravico uživanja zemljišča), nastale po izvedeni nacionalizaciji, nimajo vpliva na denacionalizacijo v tem smislu, da so te nepremičnine zgolj zaradi teh sprememb izločene iz denacionalizacije. Za izdajo denacionalizacijske odločbe je odločilno dejansko in pravno stanje ob izdaji prvostopne odločbe. Nesprejemljiva je obrazložitev izpodbijanega sklepa, da odplačno odtujena zemljišča s strani denacionalizacijske upravičenke že po uvedeni nacionalizaciji, ne morejo biti predmet denacionalizacije. Vse tri sporne pogodbe so bile sklenjene po uveljavitvi ZNNZ. Tožnica je bila pogodbena stranka pri pogodbi z dne 29.9.1959 z aneksom ter pri pogodbi z dne 19.6.1962, katerih predmet sta bili nenacionalizirani zgradbi, stoječi na parc. št. 176/1 in 290, ter pripadajoči pravici uživanja na zemljišču. Obe pogodbi sta bili odplačni. Nobena od spornih pogodb pa ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Navedene odplačne razpolage s pravico uživanja na zemljišču, utegnejo biti pomembne za določitev morebitne odškodnine, ki bi jo morala ob denacionalizaciji plačati upravičenka oziroma bi se poračunala z vrednostjo odškodnine, ki jo upravičenka zahteva v svoji vlogi z dne 11.4.1994. Vendar naj prvostopni organ upošteva, da je lahko kupnina pri navedenih pogodbah predstavljala le odmeno za izgubo uživanja zemljišča, do katerega je bila tožnica po tedanjih predpisih upravičena. Kolikor bo prvostopni organ upošteval kupnine, ki so navedene v pogodbah, bo moral predhodno v tej smeri izvesti dokazni postopek po običajnih pravilih upravnega postopka. V tem primeru navedene kupnine ne predstavljajo predhodnega vprašanja, ker gre le za pravno dejstvo, ki ga je dolžan ugotoviti prvostopni organ.

Tožnik, občina, v tožbi s katero je sprožil upravni spor trdi, da je tožena stranka s tem, ko je odpravila prvostopni sklep, nepravilno uporabila materialno pravo (ZDen) in Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in da je iz ugotovljenih dejanskih okoliščin nepravilno sklepala o dejanskem stanju. V stvari je nesporno, da predmet nacionalizacije niso bile tri stavbe, ki so stale na nacionaliziranih stavbnih parcelah. Sporno dejstvo, zaradi katerega se ne more odločiti o obsegu vračila v naravi podržavljenih zemljišč, je trditev denacionalizacijske upravičenke, da ne prizna kupnih pogodb, s katerimi so bile prodane navedene stavbe, ker so neveljavne. Brez rešitve tega vprašanja pa upravni organ ne more odločiti o zadevi, saj je od rešitve tega vprašanja odvisen obseg vračila zemljišč v naravi oziroma oblika denacionalizacije. Če so kupne pogodbe veljavne, obstaja po 32. členu ZDen ovira za vračanje stavbnih parcel v naravi, saj tedaj stavbe na teh parcelah niso last upravičenke in se zato po navedeni določbi ZDen stavbne parcele ne vračajo. Drugi odstavek 32. člena ZDen upravnemu organu ne daje pooblastila, da v primeru spora o lastništvu odloči o tem, kdo je lastnik spornega objekta. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo prizadeta stranka ponovno poudarja, da navedenih kupoprodajnih pogodb ne prizna, ker jih sama nikoli ni podpisala. S tem premoženjem je razpolagala takratna občina in ga verjetno tudi odtujila. Upravičenka tudi ni prejela nobene kupnine. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz sklepa o prekinitvi postopka izdanega na prvi stopnji izhaja, to pa v stvari tudi ni sporno, da je denacionalizacijska upravičenka med postopkom svoj zahtevek o obliki vračila nacionaliziranih nepremičnin spremenila iz prejšnjega, ki se je glasil na vrnitev v naravi, v vračilo nadomestne nepremičnine (podstrešja, v katerem stanuje) in odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. V skladu z navedenim (zahtevek se ne glasi na vrnitev nacionaliziranih parcel v naravi) je sodišče presodilo, da je tožena stranka, s tem, ko je odpravila sklep o prekinitvi postopka, pravilno odločila, in v obrazložitvi odločbe dala prvostopnemu organu, ki bo o zadevi odločal, tudi pravilne napotke. Tožbena trditev tožnika, da je od rešitve predhodnega vprašanja (veljavnosti kupnih pogodb za zgradbe, ki niso bile nacionalizirane) odvisen obseg vračila zemljišč v naravi, bi bila pravno utemeljena v primeru, če upravičenka svojega prvotnega zahtevka (da se ji podržavljene nepremičnine vrnejo v naravi) med postopkom ne bi spremenila. Ker se torej denacionalizacijski zahtevek ne glasi na vrnitev v naravi, je odločitev tožene stranke pravilna.

Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).