Jedro

Sodišče, potem ko upnik umakne predlog za izvršbo, ni več upravičen obravnavati utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč je njegova dolžnost le izdati sklep o ustavitvi postopka. Če upnik izvršilnega predloga ne umakne pravočasno, pa mora dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. Pritožbi se delno ugodi, 4. točka izreka izpodbijanega sklepa se razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem delu, to je glede 2. in 3. točke izreka izpodbijanega sklepa, se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom, opr. št. In 2003/00083 z dne 4.11.2003, delno ustavi za dne 29.10.2003 plačani znesek 130.000,00 SIT (1. točka izreka), da se ugovor dolžnikov kot neutemeljen zavrne (2. točka izreka), da se predlogu dolžnikov za odlog izvršbe ne ugodi (3. točka izreka) in da sta dolžnika dolžna upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 28.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2003 dalje do plačila (4. točka izreka). V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje dolžnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur.l. RS št. 40/2004 - prvo uradno prečiščeno besedilo). Poudarjata, da je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršba ustavi za dne 29.10.2003 plačanih 130.000,00 SIT, pri čemer pa ni izvedlo poračuna v skladu z 288. čl. Obligacijskega zakonika. Zato dolžnika izpodbijanega sklepa ne moreta preizkusiti, saj ne vesta, sodišče pa v obrazložitvi sklepa ni ničesar zapisalo, koliko še dolgujeta ob upoštevanju poračuna na podlagi navedene določbe. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker sta terjatev delno poravnala, še preden jima je bil vročen sklep o izvršbi, je šteti njun ugovor za delno utemeljen. Terjatev upnika je delno prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. Zaradi tega bi jima moralo sodišče prve stopnje priznati tudi sorazmeren del stroškov, ki sta jih imela z ugovorom. Ker sklep sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka. Glede odločitve o predlogu za odlog izvršbe navajata, da sprožitev drugega pravdnega postopka res ne predstavlja enega izmed taksativno naštetih razlogov iz 1. odst. 71. čl. ZIZ, predstavlja pa ga vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. V zvezi z drugim pogojem, to je nenadomestljivo škodo, pa sta se sklicevala na postopek prenehanja vznemirjanja lastninske pravice, ki pa še ni končan. Prav ta postopek je za dolžnika bistven, ker sta lastninsko pravico na svojih nepremičninah pridobila v dobri veri, da so le-te proste bremen. V primeru, da bosta v tej pravdi uspela, pa ne bosta mogla več restituirati stanja, ki bo nastalo v primeru izvršitve pravnomočnega sklepa. Pritožba je delno nedovoljena, delno utemeljena in delno neutemeljena. O delni ustavitvi izvršbe in stroških ugovornega postopka: Dolžnika zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je bila izvršba delno ustavljena, nimata pravnega interesa pritožbe, saj je sodišče prve stopnje z njo odločilo izključno v njuno korist. Ker je pritožba, če pritožnik zanjo nima pravnega interesa, nedovoljena, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnikov zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo (352. čl. v zvezi s 1. odst. 343. čl. ZPP, vse v zvezi s 15. čl. ZIZ). Zmotno je stališče pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločiti tudi o tem, v katerem delu se izvršba nadaljuje. Izvršba je bila namreč dovoljena s sklepom o izvršbi, ki še velja. Na podlagi tega sklepa se izvršba v delu, v katerem ni bila ustavljena, nadaljuje, in je ponovno odločanje o tem nepotrebno. Poračun sodi v fazo oprave izvršbe. V obravnavanem primeru je nesporno, da je upnik delno umaknil izvršilni predlog, vendar šele potem, ko sta dolžnika že vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, delno tudi iz razloga plačila zneska, zaradi katerega je bil izvršilni predlog naknadno delno umaknjen. Med izvršilnim postopkom lahko upnik v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo in v tem obsegu sodišče tudi ustavi izvršbo (43. čl. ZIZ). Umik izvršilnega predloga pomeni konec postopka in procesnopravnega razmerja, ki nastopi s trenutkom, ko upnik poda izjavo o umiku, sklep sodišča o umiku pa je zgolj deklaratorne narave. Zato sodišče potem, ko upnik (delno) umakne predlog za izvršbo, ni več upravičeno obravnavati utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč je njegova dolžnost le izdati sklep o ustavitvi postopka. V tem smislu je bilo v obravnavanem primeru o ugovoru v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa odločeno le še v delu, v katerem izvršba še ni bila ustavljena. V tem smislu je pritožba dolžnikov zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa neutemeljena. So pa utemeljeni pritožbeni očitki dolžnikov zoper odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov ugovornega postopka. Glede na 6. odst. 38. čl. ZIZ mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Po oceni pritožbenega sodišča je upnik dolžniku delno povzročil stroške ugovora, saj je v odgovoru na ugovor priznal plačilo v višini 130.000,00 SIT in v tem delu izvršilni predlog tudi umaknil. Če bi utesnitev izvršbe predlagal, preden sta dolžnika ugovarjala sklepu o izvršbi, stroški z ugovorom v tem delu dolžnikoma ne bi nastali. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi dolžnikov, 4. točko izreka izpodbijanega sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da so bili v ugovornem postopku delno potrebni ne le upnikovi, temveč tudi dolžnikovi stroški. O odlogu izvršbe: Dolžnika sta se pritožila tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za odlog izvršbe (3. točka izreka izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je predlog za odlog izvršbe zavrnilo (tudi) zato, ker dolžnika nista izkazala za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (1. odst. 71. člena ZIZ). V predlogu za odlog izvršbe sta dolžnika navedla, da bi jima s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda "glede na dejstvo, da sta zoper upnika že v letu 2002 vložila tožbo na ugotovitev, da na nepremičninah, ki so last prve dolžnice, ne obstoji stvarna služnost, pa sodišče o tej pravdi še ni odločilo". Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, zgolj sprožitev postopka za ugotovitev neobstoja služnosti sama po sebi ni konkretizirana pravnorelevantna škoda, kakršna se zahteva za odlog izvršbe. Dolžnika bi morala najmanj pojasniti, kakšna in kolikšna škoda bi jima nastala, če bi se izkazalo, da izvedba izvršbe ne bi bila utemeljena. Ker tega nista storila, nista izkazala temeljnega pogoja za odlog izvršbe. Na podlagi vsega zapisanega je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnikov, v kolikor je ni zavrglo, le delno ugodilo, in sicer glede 4. točke izpodbijanega sklepa, ki jo je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ v točkah 2 in 3 izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pridržalo za končno odločbo.