Jedro

V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je glede na 166. čl. ZDR delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik toženo stranko pravočasno dne 2. 12. 2008 prosil za odobritev koriščenja letnega dopusta za leto 2008. Tožena stranka je tožniku koriščenje letnega dopusta vsaj do 8. 12. 2008 zavrnila, tožnik pa je bil od 8. 12. 2008 do konca meseca decembra 2008 v bolniškem staležu in za koriščenje letnega dopusta v tem času ni posebej zaprosil, nato pa mu je delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2008 prenehalo. V konkretnem primeru je torej obstajal objektivni razlog (bolniška odsotnost), zaradi katerega tožnik letnega dopusta ni mogel izkoristiti do prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu, zato mu za pripadajoče neizrabljene dni letnega dopusta pripada ustrezno nadomestilo, ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno izračunalo in priznalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 4.000,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (I. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti pravdne stroške v višini 300,12 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da tožnik pred decembrom 2008 za odobritev letnega dopusta ni prosil. Tožena stranka je tožniku izrabo letnega dopusta na podlagi zahteve z dne 2. 12. 2008 do 8. 12. 2008 zaradi potreb delovnega procesa zavrnila. Tožnik ni trdil, da bi mu tožena stranka tudi pred tem onemogočila izrabo dopusta oz., da dopusta ni mogel izrabiti iz razlogov na strani tožene stranke. Nerelevantna je zato tožnikova izpoved, da naj bi se pri toženi stranki zaradi intenzivnosti delovnega procesa v mesecu septembru in oktobru letnega dopusta ne izrabljalo. Tožena stranka bi tožniku po 8. 12. 2008 dopust odobrila, vendar mu ga ni mogla, ker je bil tožnik v bolniškem staležu. Tako je dopust za leto 2008 ostal neizkoriščen po krivdi tožnika oz. višje sile in ne po krivdi tožene stranke, posledično pa tudi ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti, t.j. krivda tožene stranke. Tožnik je celo dva meseca pred prenehanjem delovnega razmerja toženo stranko opomnil na preostali letni dopust za leto 2008. Kljub temu je tožnik čakal vse do 2. 12. 2008, da je toženo stranko prosil za izrabo dopusta. Očitno se je tožnik sam odločil, da v mesecu decembru ne bo več delal. Ne gre zanemariti, da se letni dopust upoštevaje določila ZDR izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa. Tožnik bi lahko prej zaprosil za izrabo letnega dopusta, saj je vsaj že konec septembra 2008 vedel, da po 31. 12. 2008 delovnega razmerja pri toženi stranki ne bo nadaljeval. V konkretnem primeru pa niso podane tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, to sta protipravnost in vzročna zveza. Tožena stranka je tožniku zavrnila izrabo letnega dopusta le za obdobje do 8. 12. 2008, ne pa tudi za naprej, zato bi eventualno le zavrnitev dopusta tudi za naprej lahko šteli za nedopustno ravnanje tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se tudi sicer zgolj pavšalno sklicuje tožena stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev je pravilna, vendar delno iz drugih materialnopravnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča pravnorelevanta dejstva: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi in sicer po prvi pogodbi od 1. 1. 2008 naprej, po drugi pa od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008; - tožnik je pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, saj je bil izpolnjen pogoj iz 161. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), to je nepretrgan čas delovnega razmerja daljšega od šestih mesecev; - tožnik je dne 2. 12. 2008 toženo stranko zaprosil za koriščenje letnega dopusta, vendar mu je tožena stranka zaradi nujnosti zaključka posla z družbo A d.o.o. dne 8. 12. 2008, koriščenje letnega dopusta zavrnila; - tožnik je bil od 8. 12. 2008 do 31. 12. 2008 upravičeno odsoten z dela zaradi bolniškega staleža; - tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 12. 2008, pri čemer mu je ostal neizkoriščen celotni letni dopust za leto 2008, to je vsaj 20 delovnih dni, kar ustreza celotnemu koledarskemu mesecu; - tožnikova plača je znašala 4.022,55 EUR, tožnik pa je vtoževal znesek 4.000,22 EUR.

Na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva o delovnem času, ki v 2. odst. 7. čl. določa „da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja“. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je glede na 166. čl. ZDR delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja (npr. VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012, VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011, itd.).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik toženo stranko pravočasno dne 2. 12. 2008 prosil za odobritev koriščenja letnega dopusta za leto 2008. Tožena stranka je tožniku koriščenje letnega dopusta vsaj do 8. 12. 2008 zavrnila, tožnik pa je bil od 8. 12. 2008 do konca meseca decembra 2008 v bolniškem staležu in za koriščenje letnega dopusta v tem času ni posebej zaprosil, nato pa mu je delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2008 prenehalo. V konkretnem primeru je torej obstajal objektivni razlog (bolniška odsotnost), zaradi katerega tožnik letnega dopusta ni mogel izkoristiti do prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu. To pa pomeni, da mu za pripadajoče neizrabljene dni letnega dopusta pripada ustrezno nadomestilo, ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno izračunalo in priznalo.

Sodišče prve stopnje je sicer navedeno terjatev nepravilno obravnavalo kot klasično odškodninsko terjatev, zaradi česar je tudi po nepotrebnem ugotavljalo vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je namreč potrebno določbo 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) razlagati skladno z Direktivo o delovnem času in prakso SEU, in sicer tako, da gre za denarno nadomestilo in ne za klasično civilnopravno odškodnino, za katero je potrebno ugotavljati vse štiri elemente odškodninskega delikta. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, pravilna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo, ne da bi se posebej ukvarjalo s pritožbenimi razlogi, ki so usmerjeni v grajanje razlogov v zvezi z odškodninskim deliktom iz obrazložitve izpodbijane sodbe, saj to ni bilo potrebno (360. čl. ZPP).

V pritožbi uveljavljane kršitve torej niso podane, odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku je pravilna, čeprav deloma iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, pa tudi nobene od procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče skladno s 3. odstavkom 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP).