Jedro

Zapadlost terjatve v konkretnem primeru ne izhaja iz posojilne pogodbe oziroma notarskega zapisa, ampak je odvisna od bodočih, negotovih dejstev (neredno plačevanje in odstop od pogodbe) in v takšnem primeru sam notarski zapis ne izkazuje nastopa zapadlosti. V takšnem primeru se zapadlost ne more dokazovati le z navedbo o nerednem poravnavanju obveznosti s strani dolžnika, opominom z učinkom odstopa ter vročilnico z nevročeno pisemsko pošiljko, pač pa bi moral upnik zapadlost dokazovati na način ki je predpisan v 3. in 4. odst. 20. člena ZIZ. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da za obravnavani primer še ne veljajo spremembe ZIZ (ZIZ-C, Ur. List RS, št. 17/2006), ki je v novem 20.a členu predpisal točen postopek dokazovanja zapadlosti, ki pa v konkretnem primeru ni bil izveden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi z dne 08.07.2005 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in potrdi izdani sklep o izvršbi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi upnik navaja, da je iz naslova dolžnikovega dolga po posojilni pogodbi dne 22.04.2005 predlagal izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno navaja, da je notarski zapis izvršljiv, če dolžnik v njem soglaša z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev zapadla. V predmetni zadevi je izpolnjen prvi pogoj izvršljivosti notarskega zapisa, zapadlosti terjatve pa po mnenju sodišča upnik ni izkazal. Takšna ugotovitev sodišča ni pravilna, saj iz vseh predloženih listin nedvomno izhaja zapadlost terjatve. Sodišče se togo sklicuje na 3. odst. 20. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki navaja, da se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino. Upnik poudarja, da je sodišče glede na konkretni primer nepopolno tolmačilo navedeno določbo ZIZ. Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo navedel, da je terjatev zapadla v plačilo, ker dolžnik ni izpolnjeval obveznosti vračila posojila, kot sta stranki dogovorili. Posojilna pogodba, ki je del notarskega zapisa, eksplicitno določa, da ima upnik pravico odstopiti od pogodbe že v primeru nerednega odplačevanja mesečnih anuitet, prav tako je to dogovorjeno v notarski obliki sklenjenem sporazumu o zavarovanju denarne terjatve. Med strankama pogodbe je bila torej dogovorjena takojšnja zapadlost terjatve, če dolžnik zamudi s plačilom posameznih obrokov. Ker pa zapadlosti ni mogoče dokazati zgolj s splošnim dogovorom v notarskem zapisu, saj zaradi okoliščin, ki sta jih stranki le predvideli, iz njega ni razvidna, jih je upnik ustrezno izkazal. Upnik je zapadlost dodatno konkretiziral in sodišču v izvršilnem predlogu predložil tudi dokaz z izjavo upnika o odstopu od pogodbe oziroma opomin z učinkom odstopa, s katerim je dolžniku dodelil dodatni izpolnitveni rok in ga opozoril na odstop v primeru neizpolnitve. S tem je upnik ob dogovoru v notarskem zapisu sodišču predložil tudi vse ustrezne dokaze o dejanski zapadlosti. Sodišče je torej nepopolno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega pritožbenega postopka je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika. Pravna podlaga za ta sklep je v 3. odst. 58. člena ZIZ, ki določa, da sodišče s sklepom, ki ga izda o ugovoru, le-temu ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zapadlost terjatve v konkretnem primeru ne izhaja iz posojilne pogodbe oziroma notarskega zapisa, ampak je odvisna od bodočih, negotovih dejstev (neredno plačevanje in odstop od pogodbe) in da v takšnem primeru sam notarski zapis ne izkazuje nastopa zapadlosti. Materialnopravno pravilna je tudi ugotovitev, da se v takšnem primeru zapadlost ne more dokazovati le z navedbo o nerednem poravnavanju obveznosti s strani dolžnika, opominom z učinkom odstopa ter vročilnico z nevročeno pisemsko pošiljko, pač pa bi moral upnik zapadlost dokazovati na način ki je predpisan v 3. in 4. odst. 20. člena ZIZ. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da za obravnavani primer še ne veljajo spremembe ZIZ (ZIZ-C, Ur. List RS, št. 17/2006), ki je v novem 20.a členu predpisal točen postopek dokazovanja zapadlosti, ki pa v konkretnem primeru ni bil izveden.

Ker pritožba upnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).