Jedro

Za traktor velja, da lahko opravlja enkrat prevozno, drugič pa le delovno funkcijo, pri čemer pa se obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne razširja na primere, ko opravlja le delovno funkcijo. V obravnavanem primeru je bil traktor uporabljen le kot sredstvo za nakladanje in razkladanje ter manevriranje z betonskimi stebri, zato poškodba tretje osebe ni zajeta s kritjem iz obveznega zavarovanja traktorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo odškodnine glede pravne podlage ni utemeljen in se ta zavrne. Ocenilo je, da je do poškodbe tožnika prišlo, ko sta skupaj z J. H. z vilicami, pripetimi na traktor, premikala betonski steber, pri čemer sta traktor uporabljala kot delovno orodje. Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za traktor pa takšne škode ne pokriva, saj je namen tega zavarovanja, da krije rizike nastale z uporabo motornih vozil v prometu.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka v razmerju do traktorja tretja oseba in ne voznik traktorja ter da iz zavarovalne police za avtomobilsko zavarovanje izhaja, da je zavarovano motorno vozilo traktorski vlačilec, kar pa pomeni, da je primarno namenjeno delu na nejavnih kmetijskih površinah in ne prevozom v javnem prometu. Traktor se je v trenutku nesreče premikal, stebri pa so bili nameščeni na vilice, ki so bile pripete na traktor v delujočem stanju. Vilice so bile torej v funkcionalni povezanosti s traktorjem, traktor je bil v uporabi, kar pomeni, da je do škode prišlo zaradi uporabe motornega vozila. Sodišče prve stopnje se je pri zapolnjevanju pravnega standarda sklicevalo na obstoječo sodno prakso, pri čemer je spregledalo, da se ti primeri nanašajo na zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus zavarovanje), ki je po definiciji ožje kot obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Preozka je razlaga sodišča glede namena obveznega zavarovanja po določilu ZOZP, saj to ne pride v poštev zgolj v določeni prometni situaciji, temveč če škoda nastaja zaradi uporabe motornega vozila. Ti pogoji pa so podani in zavarovalno kritje tako ni izključeno. Pojme uporabe in posesti motornega vozila ni mogoče omejiti zgolj na premikanje v prometu, še najmanj pri traktorjih. Tudi iz temeljnega pravila o razlagi pogodb izhaja, da bi morali določbe razlagati v interesu tistega, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je potrebno v primeru, ko sodišče prve stopnje oceni, da tožbeni zahtevek po podlagi ni utemeljen, o tem odločiti s končno sodbo in ne z vmesno sodbo (pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča RS 18.12.2001). Namen vmesne sodbe namreč je, da v primeru, ko toženec izpodbija tako podlago kot višino tožbenega zahtevka, pa je stvar glede podlage zrela za odločitev, iz razloga racionalnosti in ekonomičnosti odloči le o podlagi, da prihrani stroške z izvajanjem zapletenega dokaznega postopka glede sporne višine. Če pa zahtevek po podlagi ni utemeljen, že po naravi stvari do ugotavljanja višine ne bo prišlo. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo določilo 315. člena ZPP, te kršitve pa tožeča stranka v pritožbi ni uveljavljala, pa tudi sicer ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, s tem pa tudi ne na odločitev pritožbenega sodišča. Pri pravilni uporabi materialnega prava je v tej zadevi odločilno vprašanje, ali je škodni dogodek potekal v okoliščinah in na način, ki ga je mogoče opredeliti kot uporabo motornega vozila v pomenu 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Ta določa, da mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim zaradi smrti, telesnih poškodb, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Tako povzročena škoda je krita z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih povzema tudi pritožnik, izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 21.4.2007, ko je skupaj z J. H. premikal betonske stebre in sicer z vilicami, pripetimi na traktor (vlačilec) znamke Fendt. Do nesreče je prišlo, ko se je traktor premikal, manevriral, pri čemer je steber padel z vilic in poškodoval tožnikovo roko. Do poškodbe je torej prišlo, ko je traktor opravljal delovno funkcijo in ne funkcije motornega vozila kot prevoznega sredstva. To pa je ključno za presojo pojma uporabe motornega vozila v pomenu 15. člena ZOZP. Navedeni pojem je pravni standard, ki ga sodna praksa dokaj široko razlaga, vendar hkrati vedno zahteva, da gre za določeno prometno situacijo. Že naslov zakona in njegove uvodne določbe namreč nakazujejo na namen urediti obvezno zavarovanje lastnikove odgovornosti za škodo v prometu. Za druge škode povezane z motornim vozilom pa lahko lastnik sklene prostovoljno dodatno zavarovanje. Res je sicer traktor tudi motorno vozilo, ki se lahko uporablja v cestnem prometu. Pri taki uporabi je z obveznim zavarovanjem krita škoda, ki jo imetnik povzroči tretjim osebam, kar pa ne velja za primer, kadar traktor deluje kot delovni stroj, kot v primeru njegove uporabe pri nakladanju in razkladanju težkih tovorov. Takšna razlaga 15. člena ZOZP, ki obveznega zavarovanja ne razširja na primere, ko določeno vozilo opravlja delovno funkcijo, izhaja iz številnih sodnih odločb (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 721/2009, II Ips 20/2005, II Ips 247/2006, sodba Višjega sodišča v Celju Cp 363/2007), v danem primeru pa ni podanih okoliščin, ki bi narekovale odstop od ustaljene sodne prakse. Razlaga 15. člena ZOZP, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa je tudi v skladu z namenom zakonodajalca in zato nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Gre namreč za zakonsko obveznost zavarovanja motornega vozila in je pogodba med strankama zgolj realizacija te zakonske obveznosti. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da obstoječa sodna praksa v teh zadevah izhaja iz AO plus zavarovanja, saj je nasprotno razvidno iz predhodno citiranih odločb vrhovnega in višjega sodišča. Ker pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).