Jedro

Ob nespornih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, da je bil tožnik v priporu od 25.5.1993 do 16.6.1993, ko je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe kaznivega dejanja posilstva, in da ima po določilu 1. točke prvega odstavka 545. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur.l.SFRJ 4/77 do 3/90) pravico do povrnitve škod, je bilo treba odmeriti pravično odškodnino. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno uporabili določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ko sta tožniku za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in okrnitve svobode po veljavni sodni praksi določili enotno odškodnino (primerjaj Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/81, str.47).

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v obsodilnem delu delno spremeni, tako da se ta glasi: "Pritožbi tožene stranka se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem obsodilnem delu za nepremoženjsko škodo zniža za 200.000,00 SIT, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 300.000,00 SIT (tristo tisoč tolarjev 00/100) z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 19.10.1994 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev; višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo pa se zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje."

2. Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo premoženjske škode 38.000 ATS, v tolarski protivrednosti, z obrestmi; na plačilo 500.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 19.10.1994 do plačila; in na plačilo 31.581,75 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in s sklepom razveljavilo odločitev o plačilu premoženjske škode in pravdnih stroškov. Sicer pa je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo tisti del prve sodbe, s katerim je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v obliki tožnikovih duševnih bolečin zaradi neutemeljenega pripora v znesku 500.000,00 tolarjev, presežek tožbenega zahtevka do zneska 1.452.550,00 tolarjev pa je bil zavrnjen.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in znižanje prisojene odškodnine za duševne bolečine na 100.000,00 tolarjev. Po njenem sodišče ni upoštevalo vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin primera. Ne zdi se ji dokazano, da bi tožnik v priporu trpel tako hude bolečine, da bi upravičevale prisojeni odškodninski znesek in meni, da je tožnik pretiraval. Neprijetno počutje v priporu še ne pomeni šoka, dejstva, da tožnik ni imel stika z družino pa sodišče ne bi smelo upoštevati in tudi zdravstvene težave niso izkazane. Tudi težave s sodelavci po vrnitvi iz zapora niso izkazane, ker se verjetno ni vedelo, da je bil zaprt. Po mnenju revidentke bi moralo sodišče bolj upoštevati objektivne okoliščine in med njimi tudi dejstvo, da mora satisfakcija odražati družbeno ekonomsko moč.

Revizija je bila po določilu tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Ob nespornih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, da je bil tožnik v priporu od 25.5.1993 do 16.6.1993, ko je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe kaznivega dejanja posilstva, in da ima po določilu 1. točke prvega odstavka 545. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur.l. SFRJ 4/77 do 3/90) pravico do povrnitve škode, je bilo treba ugotoviti obseg škode in odmeriti pravično odškodnino. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno ugotovili dejansko podlago in uporabili 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ko sta tožniku za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in okrnitve svobode po veljavni sodni praksi določili enotno odškodnino (primerjaj Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/81, str.47). Pri tem sta na podlagi tožnikove izpovedi ugotovili vse okoliščine primera, zlasti trajanje in stopnjo duševnih bolečin, kar sta natančno in razumljivo razčlenili v obrazložitvah druge in prve sodbe.

Zaradi revizijskega očitka, češ da sta sodišči nekritično sprejeli tožnikovo izpoved, je treba pojasniti, da sta le-to kritično ocenili in jo preverili tudi z listinami, zlasti tistimi v kazenskem spisu sodišča v S. B., opr. št. K 54/93. Prav iz tega spisa izhajajo tožnikove zahteve po kontaktiranju z družino, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zapisalo, da tožnik " v času trajanja pripora ni imel nobenega kontakta z ženo in s 5 otroki", toda tega sodišče "ni toliko upoštevalo, saj kot sam navaja, svoje družine ni videl že skoraj 3 leta." Že iz teh besed izhaja, da sta sodišči kritično ocenjevali dokaze in skušali izpoved o prestanih bolečinah tudi objektivizirati, toda v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi sta določili previsoko odškodnino. Ob upoštevanju dolžine pripora in teže kaznivega dejanja je sodišče precenilo posledice, ki vendarle niso bile tako hude kot v primerih, ko so bile priprte znane osebnosti in se je o tem govorilo v njihovi okolici ali celo pisalo v tisku, pa tudi tožnikove zdravstvene težave niso bile tako očitne in niso pustile posledic. Zaradi tega je revizijsko sodišče glede na družbene okoliščine v danem času in kraju ter glede na podobne primere v sodni praksi delno ugodilo reviziji in znižalo prisojeno odškodnino. Pri tem ni v celoti upoštevalo predloga tožene stranke, temveč je po določilu 4. točke 373. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo in kot pravično odškodnino določilo znesek 300.000,00 tolarjev.

Sicer je revizijo tožene stranke zavrnilo po določilu 393. člena ZPP, glede revizijskih stroškov pa je po določilu četrtega odstavka 166. člena ZPP pridržalo odločitev za končno odločbo.