Jedro

Plačilo odvetniku je lahko bodisi plačilo za njegovo delo bodisi plačilo izdatkov, ki so bili potrebni za izvršitev dela. Porabljeni čas med zastopanjem na narokih je element odvetnikovega dela. Vrednost opravljenega dela, je po naravi stvari odvisna od zahtevnosti dela in njegovega trajanja. Zahtevnost posameznih odvetniških storitev je ovrednotena v posebnem delu OT, trajanje dela pa v prvem odstavku 6. člena OT. Čas, porabljen za zastopanje stranke, je eden od dveh elementov odvetnikovega dela, kar pomeni, da (je) za urnino veljal peti odstavek 17. člena ZOdv (v času izdaje te sodbe take določbe ZOdv nima). Da gre pri urnini za storitev in ne izdatek, je razvidno tudi iz umestitve 6. člena OT med določbo o času izvrševanja storitve in določbo o zvišanju vrednosti storitve. Na to kaže tudi dejstvo, da je urnina vrednotena v odvetniških točkah in ne v evrih, v katerih so vrednoteni izdatki. Zato je odločitev toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino) opredelila kot storitev, pravilna.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Toženka je na podlagi tretjega odstavka 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena, šestim odstavkom 30. člena v zvezi z 40 členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijanim sklepom tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 3295/2020 z dne 5. 2. 2021 v skupnem znesku 1.616,33 EUR, v presežku pa je tožnikov zahtevek za plačilo opravljenih storitev zavrnila (1. točka izreka). Toženka je sklenila, da se priznani znesek izplača iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in na transakcijski račun tožnika v roku 30 dni (2. točka izreka).

2.Toženka je pojasnila, da je bil tožnik z odločbo toženke Bpp 3295/2020 z dne 5. 2. 2021 določen za izvajanje pravne pomoči upravičenki (v tem postopku stranka z interesom) za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kpr 38643/2020. Tožniku je odmerila odvetniške stroške za opravljeno delo do 3. 6. 2022 po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), veljavni v času pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev, ki so začele veljati 4. 6. 2022, za opravljeno delo od 4. 6. 2022 dalje pa skladno s Spremembami in dopolnitvami OT. Tožniku ni priznala nagrade za posvet s stranko in študij spisa, ker ne gre za samostojno opravilo v smislu tar. št. 43 OT. Na tej podlagi je zavrnila tudi vse tožnikove zahtevke za plačilo posveta v zvezi s pripravo na zaslišanje ali obravnavo. Za zagovor na zaslišanju oz. udeležbo na zaslišanjih prič v preiskavi je tožniku priznala vsakokrat po 120 točk, za naroka 4. 2. 2021 in 20. 5. 2021 pa tudi 100 točk urnine za trajanje drugega naroka. Zahtevek za nagrado za narok 17. 6. 2021 je toženka zavrnila, saj iz zapisnika ni razvidna udeležba zagovornika na opravilu. Zavrnila je tudi zahtevek za priznanje nagrade za predlog za izločitev dokazov, saj vloga iz spisa ni razvidna. Zahtevek za strošek priglasitve stroškov je zavrgla, saj gre za storitev v finančnem interesu odvetnika. Tožniku je priznala pavšalne izdatke v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je skupni znesek plačil za opravljeno delo (ne pa tudi za izdatke) prepolovila. Tožniku je priznala tudi 22 % DDV, skupaj znesek 1.616,33 EUR, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnila.

Tožnikove navedbe

3.Tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu - v I. točki izreka - spremeni tako, da se znesek priznanih stroškov za odvetniške storitve in izdatke glasi 1.652,99 EUR, podredno pa, da se izpodbijani sklep v točki I razveljavi in se zadeva v tem delu vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Tožnik ugovarja odločitvi toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino) nepravilno opredelila kot storitev. Navaja, da bi morali biti urnina in odsotnost iz pisarne v skladu z OT opredeljeni kot strošek odvetnika in ne kot njegova storitev. Stroški pa se odmerjajo brez polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv. To izhaja tudi iz sodne prakse in sicer sodbe Upravnega sodišča RS v zadevi III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021, sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1/2017 z dne 14. 4. 2017, sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1159/2019 z dne 21. 6. 2019 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021. Tudi iz jezikovne razlage 9. člena OT, ki med izdatki opredeljuje tudi dnevnice, izhaja, da je treba urnino kot nagrado za čas, ki ga je odvetnik prebil med potovanjem za stranko, na narokih in med naroki, šteti kot strošek. Dnevnice so namreč po določbi petega odstavka 10. člena OT opredeljene kot nagrada za odsotnost iz kraja odvetnikove pisarne. Meni, da z razlago po podobnosti urnine ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, temveč med stroške. Tožnik zato zahteva, da mu toženka za porabljeni čas med zastopanjem na zaslišanju dne 20. 5. 2021 in na glavni obravnavi dne 22. 12. 2022 prizna polno vrednost točk in ne polovične vrednosti. Tožnik navaja, da je zaradi napačne opredelitve urnine, prikrajšan za 50 točk, povečano za 22% DDV.

Navedbe toženke

5.Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe. S sklicevanjem na prvi odstavek 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku, prvi odstavek 1. člena OT, prvi odstavek 2. člena OT (opredelitev odvetniške storitve), drugi odstavek 2. člena OT (opredelitev odvetniških stroškov), prvi odstavek 4. člena OT (vrednotenje odvetniške storitve), prvi odstavek 12. člena OT (cena storitve), 9. člen OT (izdatki), drugi odstavek 11. člena OT (dejanski izdatki), drugi odstavek 16. člena OT (izdatki za poštne in telekomunikacijske storitve), tretji odstavek 11. člena OT (pavšalni izdatki) ter peti odstavek 17. člena ZOdv (plačilo za delo odvetnika, ki je postavljen po uradni dolžnosti in odvetnika, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči) navaja: (i) da so stroški, vsi izdatki, ki nastanejo zaradi kazenskega postopka oz. v zvezi z njim; (ii) da so odvetniški stroški, skupna cena odvetniških storitev in izdatkov (po OT) oz. nagrade (ki je vrednotena v točkah) in potrebnih izdatkov (v EUR) zagovornika oz. pooblaščenca (po ZKP); (iii) da je vrednost storitve oz. nagrada določena s številom točk (po OT); (iv) da so izdatki navedeni v EUR; (v) da je plačilo odvetniških stroškov (torej plačilo za opravljeno delo in izdatke) vedno vrednoteno v EUR. Toženka navaja, da preiskovalni in kazenski oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani ter Višje sodišče v Ljubljani razlikujejo med nagradami za odvetniške storitve (te so opravljene na narokih ali z vlogami v postopku) in akcesornimi nagradami za porabljen čas na opravilih (urnina) oz. v zvezi z opravili (čakanje na narok in odsotnost iz pisarne za pot na sodišče). Ta sodišča v praksi zaradi zahtevnosti ali zagovora več oseb po tretjem odstavku 7. člena OT povečujejo zgolj vrednost odvetniških storitev, ne pa tudi akcesornih nagrad za porabo časa, saj se zaradi zagovora za več kaznivih dejanj ne podaljša trajanje poti na sodišče. Priznavajo pa povečanje vseh akcesornih nagrad v primeru opravljanja storitev ponoči in na dela proste dneve, saj določba varuje čas, ko ima odvetnik pravico do počitka. Akcesorne nagrade za porabljen čas so vedno ovrednotene v točkah, zahtevki zanje pa nastanejo zaradi trajanja časa in ne zaradi zmanjšanja sredstev odvetnika, kot to velja za izdatke. Bolj zahtevne, kot so storitve, več nagrade odvetniku pripada in dlje časa kot dela, več akcesornih nagrad za porabo časa je upravičen zahtevati.

6.Toženka vztraja, da urnine, čakanje na opravilo in odsotnost iz pisarne, niso odvetniške storitve, ampak so akcesorna nagrada za porabljen čas na oz. v zvezi s storitvijo in se lahko vrednost tudi poveča, vedno pa so ovrednotene v točkah. Že iz etimološkega in latinskega slovarja izhaja, da imajo nagrade za urnine, čakanje na opravilo in odsotnost iz pisarne, akcesorno naravo. Plačilo dela skupaj zajema storitve in čas, tudi v drugih poklicih je plača odvisna od zahtevnosti dela in časa. Poudarja, da OT jasno razlikuje med: (i) nagradami za opravljeno delo in (ii) izdatki za dejansko porabo denarja. Nagrade se vedno vrednotijo v točkah in zanje obstaja možnost povečanja, izdatki pa so vedno navedeni v EUR in zanje možnost povečanja ne obstaja, saj gre za dejansko porabo denarja. Iz tega izhaja, da zmanjšanje plačila za odvetnikovo delo po petem odstavku 17. člena ZOdv velja tako za nagrade za odvetnikovo delo kot tudi za akcesorne nagrade za porabo časa, ne velja pa za plačilo izdatkov. Temu stališču je sledila toženka do prejema sodbe Upravnega sodišča RS III U116/2019 z dne 28. 5. 2021, ki pa jo ocenjuje kot tako, ki toženke ne zavezuje1. Tožnik v zvezi s sodno prakso, na katero se sklicuje tožnik, navaja, da se štirje od citiranih judikatov nanašajo na civilno in ne kazensko področje, sodba Upravnega sodišča RS III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 pa je edina, ki urnino označuje kot poseben strošek. Preostale odločbe večinoma površinsko naslavljajo problematiko in se osredotočajo predvsem na akcesorno naravo nagrad za porabljen čas in so v tem delu neobrazložene. Ob tem toženka opozarja na stališča Upravnega sodišča v sodbah I U 251/2019-10 z dne 21. 5. 2020 in IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, da se vrednost urnin, čakanja in odsotnosti iz pisarne ne povečuje po določbah 7. člena OT, saj urnina ni odvetniška storitev, temveč poseben strošek, ki odvetniku pripada poleg plačila za storitev in povračila kilometrine ipd. Z uporabo argumenta a simili ad simile v zvezi z 9. členom OT je toženka odločila, da urnine ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, temveč med stroške.

K I. točki izreka

7.Sodišče je po ugotovitvi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe ni sporno, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1, A2 in vpogledalo v spis toženke št Bpp 3295/2020.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Po presoji sodišča je toženka pravilno priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 3295/2020 z dne 5. 2. 2021 v skupnem znesku 1.616,33 EUR, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

10.Odvetniška storitev je delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa (prvi odstavek 2. člena OT). Odvetniški stroški so skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 2. člena OT). Urnina je urejena v 6. členu OT, ki v prvem odstavku določa, da gre odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje. Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (prva poved petega odstavka 17. člena ZOdv2).

11.Med strankama ni sporno, da je tožnik izvajal storitve brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku in da je upravičenko zastopal na naroku 20. 5. 2021. Tožnik ugovarja odločitvi toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino), opredelila kot storitev. Sporno torej je, ali gre pri urnini za trajanje naroka za plačilo za odvetnikovo delo v smislu petega odstavka 17. člena Zodv. OT tega vprašanja izrecno ne ureja, pri čemer pa iz opredelitve odvetniških stroškov izhaja, da je plačilo odvetniku lahko bodisi plačilo za njegovo delo bodisi plačilo izdatkov, ki so bili potrebni za izvršitev dela. Po presoji sodišča je porabljeni čas med zastopanjem na narokih element odvetnikovega dela. Vrednost opravljenega dela, je po naravi stvari odvisna od zahtevnosti dela in njegovega trajanja. Zahtevnost posameznih odvetniških storitev je ovrednotena v posebnem delu OT, trajanje dela pa v prvem odstavku 6. člena OT. Čas, porabljen za zastopanje stranke, je torej eden od dveh elementov odvetnikovega dela, kar pomeni, da (je) za urnino veljal peti odstavek 17. člena ZOdv (v času izdaje te sodbe take določbe ZOdv nima). Da gre pri urnini za storitev in ne izdatek, je po presoji sodišča razvidno tudi iz umestitve 6. člena OT med določbo o času izvrševanja storitve in določbo o zvišanju vrednosti storitve. Na to, kot pravilno opozarja toženka, kaže tudi dejstvo, da je urnina vrednotena v odvetniških točkah in ne v evrih, v katerih so vrednoteni izdatki. Zato je odločitev toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino) opredelila kot storitev, pravilna in tožnikovo prikrajšanje za 50 točk, povečano za 22% DDV, nedokazano.

1.Sodišče pojasnjuje, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), zato tožnik ne more uspeti s tožbo (zgolj) z navedbo odločitev različnih sodišč. Sodišče kljub temu dodaja, da sicer ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in tam zavzeto stališče, da je treba urnino "vrednotiti kot strošek", kar naj bi izhajalo iz jezikovne razlage 9. člena OT, ki med izdatki opredeljuje tudi dnevnice, ki so v petem odstavku 10. člena OT opredeljene kot nagrada za odsotnost iz kraja odvetnikove pisarne. Kot pravilno opozarja toženka, uporaba pojma strošek v obrazložitvi citirane sodbe ni terminološko dosledna, saj so v skladu z OT odvetniški stroški tako plačilo za odvetnikove storitve kot tudi za izdatke. Ne glede na vezanost sodišča le na Ustavo in zakon, sodišče še pojasnjuje, da ni utemeljeno niti tožnikovo sklicevanje na prakso višjih sodišč, ker sodbe po vsebini niso upoštevne za ta upravni spor. V zadevi I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 je namreč Višje sodišče v Mariboru presojalo vsebino pogodbe o opravljanju odvetniških storitev, ki sta jo sklenili pravdni stranki, in ne izvajanje brezplačne pravne pomoči.

V sodbi II Cpg 1/2017 z dne 14. 4. 2017 je Višje sodišče v Ljubljani presojalo, ali je za pravdo potreben strošek čas odsotnosti odvetnika iz pisarne v času potovanja po četrtem odstavku 6. člena OT, glede na to, da si je stranka sama izbrala odvetnika iz oddaljenega kraja (ob tem sodišče dodaja, da gre pri četrtem odstavku 6. člena za drugačno situacijo, kot v obravnavani zadevi, saj čas potovanja na narok ni čas, med katerim odvetnik za stranko opravlja delo (čeprav je s tem povezan)). V sklepu II Cp 1159/2019 z dne 21. 6. 2019 je Višje sodišče v Ljubljani strošek za odsotnost iz pisarne v času potovanja po četrtem odstavku 6. člena OT znižalo na polovico na podlagi 17. člena ZOdv, torej je zavzelo tožniku nasprotno stališče. V sodbi II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021 pa je Višje sodišče v Ljubljani, drugače kot v zadevi II Cpg 1/2017, odločilo, da je stranka upravičena do povračila potnih stroškov in urnine po četrtem odstavku 6. člena OT, tudi če si izbere odvetnika, ki nima sedeža v kraju sodišča. Tako tudi s strani tožnika predlagane sodbe drugih sodišč utemeljenosti tožbe ne dokazujejo, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

2.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijan sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

3.Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Toženka v zvezi s sodbo III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 navaja, da je ta terminološko nedosledna, saj so po ZKP stroški vsi izdatki, ki nastanejo v zvezi s postopkom, po OT pa so odvetniški stroški vsi stroški stranke za plačilo odvetnika, kar vključuje storitve, akcesorne nagrade za porabljen čas in povračilo izdatkov. Zaradi te sodbe so odvetniki, ki izvajajo BPP, v bistveno boljšem položaju kot odvetniki, ki so postavljeni po uradni dolžnosti, saj o odmeri stroškov slednjih odloča izvenobravnavni senat okrožnega sodišča, ki za 50% zmanjšuje tako nagrade za storitve, kot tudi akcesorna plačila za porabo časa. To razlikovanje je neutemeljeno, saj ZOdv storitve v obeh primerih obravnava enako, saj gre v obeh primerih za odvetnike, ki si strank ne iščejo sami. Praktične posledice tega razlikovanja tožena stranka ponazarja s primerom izračuna stroškov dveh odvetnikov, ki v kazenskem postopku priglasita isti zahtevek za zagovor obdolženega na zaslišanju.

2Citirana poved je bila z novelo ZOdv-G, ki je stopila v veljavo 26. 4. 2023, izbrisana.

3V sklepu je sicer obiter dictum navedlo, da urnina ni odvetniška storitev, vendar pa je ob tem tudi ni uvrstilo med izdatke. V 9. točki obrazložitve je sodišče zapisalo, da "/.../ je na podlagi 15. člena OT možna sklenitev pogodbe o plačilu odvetniških storitev (odvetniške storitve opredeljuje že citirana določba prvega odstavka 2. člena OT in prvi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu - v nadaljevanju ZOdv) po porabljenem času le za odvetniške storitve, ne pa za ostale odvetniške stroške (urnina, izdatki potrebni za izvršitev storitve in podobno)".