Jedro

Predlagana razmejitev odgovornosti z vozničinim 70 % deležem bi ob dejanskih ugotovitvah porušila ekvivalent sorazmerja, kakor izhaja iz določbe drugega odstavka 154. člena OZ. Več kot 100 % prekoračitev motoristove hitrosti omogoča tudi na izkustvu temelječe sklepanje, da velika hitrost približajočega se vozila otežuje oceno o njegovi oddaljenosti in času, ki ga porabi, da prevozi določeno razdaljo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da sta prometno nesrečo, zaradi katere je tožniku nastala škoda, zakrivila v enakih deležih tožnik in zavarovanka tožene stranke, toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku tedanjih 11,194.654 SIT (sedaj 46.714,46 EUR). Obsodilo jo je tudi na plačilo premoženjske škode, nastale zaradi uničenega motornega kolesa, izgube dohodka in plačila zdravstvenih storitev, poleg tega pa ji je naložilo, da mora tožniku plačevati mesečno rento. Odločilo je, da mora posamezne zneske plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem posameznih odškodninskih postavk za 20 %, za kolikor naj bi bila večja krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke. Tožnik, kot motorist, je res prekoračil dovoljeno hitrost, vendar pa je voznica osebnega avtomobila zavijala levo z glavne na stransko cesto in mu s tem zaprla pot. Nevarno situacijo na cesti je povzročila ona, ne pa tožnik. Pravilo iz drugega odstavka 154. člena OZ o odgovornosti za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil, če je krivda udeležencev obojestranska, torej ni bilo pravilno uporabljeno. Vsak imetnik motornega vozila namreč odgovarja v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Zakon o varnosti cestnega prometa v prvem odstavku 2. člena določa načelo zaupanja kot temeljno načelo, po katerem naj se ravnajo udeleženci v cestnem prometu. Če bi se voznica osebnega avtomobila ob središčni črti cestišča ustavila, preden je zavijala levo, bi preprečila nesrečo. Zato sama odgovarja v obsegu 70 % za nastalo škodo, tožnik sam pa le v obsegu 30 %. V skladu s tem revident predlaga, naj se tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodi še 16.357,87 EUR, iz naslova škode na motornem kolesu in opremi še 1.836,08 EUR, zaradi plačila zdravstvenih storitev še 78,50 EUR, zaradi izgube na dohodku še 286,52 EUR, iz naslova mesečne rente do 31. 12. 2005 še 25,03 EUR mesečno in od 1. 1. 2006 dalje še 75,11 EUR mesečno. Iz naslova neto mesečne rente zaradi izgube dohodka od 1. 6. 2004 dalje naj se tožniku prizna še 17,90 EUR.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uporaba določbe drugega odstavka 154. člena OZ o obojestranski krivdi obeh imetnikov motornih vozil – osebnega avta zavarovanke tožene stranke in motornega kolesa tožnika – in s tem o obojestranski odgovornosti za tožniku nastalo škodo, je med strankama pravde sporna glede odstotka soodgovornosti imetnikov vozil. V reviziji namreč tožeča stranka svoj prispevek priznava, vendar ga zmanjšuje na 30 %. Stališče utemeljuje s trditvijo, da prekoračitve hitrosti svoje vožnje ne ocenjuje za neposredni vzrok nastanka prometne nesreče. Ta naj bi bil v „skrajno neskrbnem“ ravnanju voznice osebnega avta, ki ob zavijanju v levo ni preverila, ali je vozni pas, ki ga je prečkala, prost. 7. Dejanske ugotovitve pa tožnikovega stališča ne podpirajo. Presoja izvedenskega mnenja je utemeljeno privedla do ugotovitve, da sta v dani prometni situaciji nepravilno ravnala oba udeleženca prometne nezgode. Neposredni vzrok za nesrečo je treba torej iskati v ravnanju obeh: do nesreče ne bi prišlo, če bi voznica avta ravnala skrbneje, pa tudi ne, če bi tožnik vozil motorno kolo vsaj s hitrostjo 60 km/h (ob sicer predpisani omejitvi 50 km/h), ne pa z ugotovljeno hitrostjo 110 km/h. Predlagana razmejitev odgovornosti z vozničinim 70 % deležem bi ob dejanskih ugotovitvah porušila ekvivalent sorazmerja, kakor izhaja iz določbe drugega odstavka 154. člena OZ. Več kot 100 % prekoračitev motoristove hitrosti omogoča tudi na izkustvu temelječe sklepanje, da velika hitrost približajočega se vozila otežuje oceno o njegovi oddaljenosti in času, ki ga porabi, da prevozi določeno razdaljo.

8. Voznica osebnega avta je ravnala neskrbno. Vendar pa je tožnik, ki se je približeval križišču, izjemno prekoračil dovoljeno hitrost. Zato revizijsko sodišče sprejema v izpodbijani sodbi sprejeto pravno razlago, „da je neskrbnost motorista zaradi izjemne prekoračitve hitrosti uravnotežena z neskrbnostjo voznice, ki se je ob premajhni pozornosti odločila za manever zavijanja v levo“. V ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage za zniževanje tožnikove soodgovornosti. To pa ima za posledico zavrnitev neutemeljene revizije v skladu z določbo 378. člena ZPP.