Jedro

Glede na zakonsko ureditev OPPN niti ni namenjen določanju prostorskih izvedbenih pogojev, temveč „podrobnejšemu“ (glede na OPN) določanju arhitekturnih, krajinskih in oblikovalskih rešitev znotraj pogojev, predpisanih z OPN. Iz navedenega izhaja, da se skladnost OPPN z OPN, ki jo predpisuje četrti odstavek 15. člena ZPNačrt, nanaša tudi na prostorske izvedbene pogoje, med katere smiselno spada odmik objekta od parcelne meje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 351-557/2013-65 z dne 19. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo dopolnila gradbeno dovoljenje št. 351-557/2013-30 z dne 15. 1. 2014 tako, da se z njim investitorjema A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) poleg novogradnje enostanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 701 k.o. ... dovoli tudi izvedba samostojnega, od objekta ločenega nadstreška, v tam navedenih dimenzijah in pod tam navedenimi pogoji, med katerimi je tudi, da mora razdalja od tožničinega zemljišča znašati 0,50 m. Iz obrazložitve izhaja, da Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Naklo (v nadaljevanju OPN) določa, da se predmetno območje ureja z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu območja SD 17/1 Naklo – sever (v nadaljevanju OPPN) pa ne predpisuje najmanjših odmikov objektov od parcelne meje, zato so tožničine zahteve v zvezi z odmikom neutemeljene.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi toženka morala pri odločanju upoštevati tudi grafični del OPPN, posebno zazidalno situacijo, ki tudi „predpisuje kriterije za postavitev objektov tudi glede na odmike od sosednje gradbene parcele“. Obravnavana gradnja je „v popolnem nasprotju“ z zazidalno situacijo, prek katere OPPN varuje pravice tožnice kot lastnice sosednjega zemljišča. Tožničin pravni interes je, da svoje zemljišče uživa v urejenem urbanem sistemu sprejetega OPPN z ustreznimi odmiki med objekti in gostoto pozidave.

Poleg tega se toženka sploh ni opredelila do vseh tožničinih pritožbenih navedb, npr. o zazidalni situaciji kot sestavnemu delu OPPN in o neskladnosti OPPN z OPN kot strateškim dokumentom. Posebej poudarja, da OPPN kot izvedbeni prostorski dokument ne more spreminjati planskih opredelitev OPN, temveč lahko le podrobneje uredi dovoljene posege in pri tem ne more dovoljevati nečesa, kar OPN izrecno prepoveduje oziroma zapoveduje.

Meni, da iz besedila 8. in 33. člena OPPN izhaja, da postavitve manj zahtevnih objektov na njegovem območju niso dovoljene, enako pa izhaja tudi iz zazidalne situacije, kjer so parkirišča vrisana zgolj kot tlakovane površine. Presežen je tudi dovoljen maksimalni gabarit iz 5. alineje 30. člena OPPN. Vse navedeno pomeni, da bo v primeru, če bo postalo izpodbijano gradbeno dovoljenje pravnomočno, na nezakonit način spremenjen tudi grafični del OPPN.

Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeti stranki pa v odgovoru na tožbo navajata, da je izpodbijana odločba zakonita in skladna s prostorskim aktom, ki za ločen nadstrešek ne določa minimalnih odmikov od parcelnih meja, obravnavani nadstrešek za pokritje parkirišč pa je tudi sicer predviden na mestu, kjer zazidalna situacija predvideva prostor za parkiranje. OPPN v 8. členu dovoljuje postavitev pomožnih objektov za lastne potrebe, pri čemer ti objekti niso vrisani v grafičnem delu. Tudi dopustna odstopanja so določena izključno za stanovanjske, ne pa tudi za pomožne objekte. Zazidalna situacija se torej nanaša izključno na stanovanjske objekte, kar pomeni, da lahko investitor pomožne objekte postavi kamorkoli na svojo parcelo. Zahteva, da mora biti OPPN skladen z OPN, ne pomeni, da mora biti njuna vsebina identična. V obravnavani zadevi OPN za predmetno območje določa tako sprejem OPPN kot tudi, da se po njegovem sprejemu za urejanje območja ne uporablja OPN, temveč OPPN. Odmiki, ki jih predpisuje OPN se torej ne uporabljajo, neutemeljene pa so tudi ostale tožbene navedbe. Prizadeti stranki zato sodišču predlagata, naj tožbo zavrne in zahtevata povračilo stroškov upravnega spora.

Tožba je utemeljena.

Po 4. točki odstavka b) 2. člena OPPN je ena izmed sestavin grafičnega dela OPPN tudi zazidalna situacija, kar je tudi v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 18. člena Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta. Tožnica ima torej načeloma prav, da pogoji za umestitev objektov v prostor niso določeni zgolj s tekstualnim delom OPPN, temveč tudi z zazidalno situacijo. Vendar pa v zazidalno situacijo niso vrisani nobeni pomožni objekti, ki jih OPPN v sedmem odstavku 8. člena sicer izrecno dovoljuje. Sodišče se zato strinja s toženko, da iz zazidalne situacije ne izhajajo nobeni pogoji oziroma omejitve za umestitev pomožnih objektov v prostor.

OPPN takih pogojev in omejitev tudi sicer ne postavlja, tožnica pa meni, da bi bilo zato treba upoštevati splošne pogoje, posebno glede odmika objektov od parcelnih meja, ki jih kot hierarhično višji akt predpisuje OPN. Vendar se z OPN po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena ureja celotno območje Občine Naklo, razen območja veljavnih prostorskih izvedbenih načrtov (OPPN), po tretjem odstavku istega člena pa se območja, za katera je načrtovana izdelava OPPN, z OPN urejajo le do sprejetja OPPN. Območja, urejena z OPPN, so torej vsaj navidez izključena iz območja, ki se ureja z OPN. Zato po stališču toženke pogoji za umestitev objektov v prostor, ki jih določa OPN, na območju, ki ga ureja OPPN, ne veljajo.

Na ravni zakonske ureditve je razmerje med obema vrstama prostorskih aktov urejeno v četrtem odstavku 15. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po katerem mora biti občinski podrobni prostorski načrt skladen z občinskim prostorskim načrtom. Že iz očitnega jezikovnega pomena1 te določbe izhaja, da OPPN ne more ničesar določati drugače oziroma mimo OPN, njegova ozka oziroma stroga vezanost na OPN pa izhaja tudi iz primerjave z ostalimi določbami 15. člena, ki za razmerja med drugimi prostorskimi akti (npr. med OPN in občinskim strateškim prostorskim aktom – peti odstavek) določajo zgolj to, da med seboj ne smejo biti v nasprotju. Zakonska zahteva po skladnosti torej pomeni zahtevo po vsebinskem ujemanju obeh aktov.

To izhaja tudi iz primerjave določb ZPNačrt o vsebini obeh vrst prostorskih aktov. Tako OPN med drugim vsebuje tudi prostorske izvedbene pogoje (2. točka tretjega odstavka 39. člena), ki so po 17. točki prvega odstavka 2. člena „s prostorskim aktom določena merila in pogoji za umeščanje posegov v prostor, skladno s katerimi se pripravljajo projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov“. OPPN glede na 56. člen takih sestavin nima, temveč se z njim zgolj „podrobneje določi (…) arhitekturne, krajinske in oblikovalske rešitve prostorskih ureditev“. Glede na zakonsko ureditev OPPN torej niti ni namenjen določanju prostorskih izvedbenih pogojev, temveč „podrobnejšemu“ (glede na OPN) določanju arhitekturnih, krajinskih in oblikovalskih rešitev znotraj pogojev, predpisanih z OPN.

Taka razlaga povsem nedvoumno izhaja tudi iz Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da se vsebina OPPN pripravi „ob upoštevanju prostorskih izvedbenih pogojev iz občinskega prostorskega načrta ...“.

Iz vsega navedenega izhaja, da se skladnost OPPN z OPN, ki jo predpisuje četrti odstavek 15. člena ZPNačrt, nanaša tudi na prostorske izvedbene pogoje, med katere smiselno spada odmik objekta od parcelne meje. Z OPPN torej ni mogoče določiti prostorskih izvedbenih pogojev, vključno z odmiki objektov od parcelne meje, ki ne izhajajo iz OPN.

Prej navedenih določb 6. člena OPN, ki iz območja njegovega urejanja navidez izključujejo območja, urejena z OPPN, zato ni mogoče razlagati tako, da lahko OPPN ta območja ureja povsem avtonomno, kot meni toženka. Razlaga, da OPN na teh območjih sploh ne velja, bi bila namreč po povedanem v nasprotju z ZPNačrt, zato je te določbe mogoče razumeti kvečjemu tako, da je na predmetnih območjih poleg določb OPN treba upoštevati tudi podrobnejše določbe OPPN.

Tudi razlaga, po kateri zato, ker OPPN ne predpisuje prostorskih izvedbenih pogojev, na njegovem območju ne veljajo tisti, ki jih predpisuje OPN, bi smiselno pomenila, da OPPN te pogoje ureja drugače od OPN in je po povedanem z njim neskladen, s tem pa tudi v nasprotju s četrtim odstavkom 15. člena ZPNačrt, torej nezakonit. Ali drugače: čeprav OPPN ne določa prostorskih izvedbenih pogojev, ga je mogoče skladno z OPN in s tem z navedeno določbo ZPNačrt razlagati zgolj tako, da na njegovem območju veljajo prostorski izvedbeni pogoji, ki jih predpisuje OPN.

Iz vseh navedenih razlogov izpodbijana odločba po presoji sodišča temelji na napačni uporabi določb ZPNačrt. Zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena je pristojni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Navedeni znesek se poviša še za zahtevani 22 % DDV (62,70 EUR), saj je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife ZST-1).

Povračilo sodnih stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka, vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. člena ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.