Up-75/98

2.2.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. L. iz K., ki ga zastopa S. K., odvetnik v K. na seji senata dne 2. februarja 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba S. L. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 138/97 z dne 20.1.1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. pdp 13084/95 z dne 26.6.1997 ter sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 117/94 z dne 3.10.1995 se ne sprejme v obravnavo.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka ustavne pritožbe.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišča so v delovnem sporu zavrnila zahtevek pritožnika za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu. V ustavni pritožbi pritožnik oporeka stališču sodišč, da za nastanek škode ni podana ne objektivna in ne subjektivna odgovornost delodajalca kot tožene stranke. Pritožnik, ki je škodo utrpel pri delu čistilca, ko mu je na nogo padla kanta za smeti, v ustavni pritožbi ponavlja trditve, da je bila kanta v času nesreče mastna in težka, da bi zato sodišča morala šteti, da gre za nevarno stvar, podana pa naj bi bila tudi subjektivna odgovornost delodajalca, ki ni poskrbel za ustrezen nadzor dela in navodila delavcu. Pritožnik navaja, da sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal, prav tako pa naj bi odločitev sodišča odstopala od uveljavljene sodne prakse. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 15., 22. ter 26. člena Ustave.

2.Ustavno sodišče ni instančno sodišče sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ni pristojno odločati o tem, ali je bilo samo po sebi v izpodbijanih sodbah dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno ter procesno pravo pravilno uporabljeno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker gre zgolj za oporekanje pravilnosti dejanskih ugotovitev ter uporabe materialnega prava Ustavno sodišče ne more presojati utemeljenosti navedb pritožnika v smeri (ne)pravilnosti dokazne ocene, interpretacije pojma nevarne stvari ter stališč glede neobstoja subjektivne ali objektivne odškodninske odgovornosti.

3.Z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave bi lahko bila relevantna pritožnikova navedba, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Vendar je ob ustavni zahtevi, da mora sodišče v dokaznem postopku zagotoviti enakopravnost strank ter kontradiktornost, potrebno dodati, da iz Ustave ne izhaja, da bi sodišče moralo izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka. Sodišče predvsem ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev v zadevi niso relevantni. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Glede na pravna stališča sodišča se izkaže, da dokazi, ki jih je predlagal pritožnik, za odločitev v zadevi niso bili relevantni, saj bi tudi v primeru, če bi sodišče s pomočjo teh dokazov ugotovilo resničnost vseh pritožnikovih dejanskih navedb, to ne vplivalo na odločitev sodišča. Po pravnem stališču sodišča (ki mu gotovo ni mogoče očitati samovoljnosti oz. očitne napačnosti) bi namreč tudi v primeru, če bi se potrdile pritožnikove dejanske navedbe, da je bila kanta mastna in težka, ter da delodajalec dela ni nadziral (kar naj bi potrdile predlagane priče), to ne moglo utemeljiti zaključka o objektivni ali subjektivni odgovornosti tožene stranke.

4.Z vidika pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, bi lahko ob določenih dodatnih pogojih bila relevantna tudi pritožnikova navedba, da naj bi izpodbijana sodba odstopala od uveljavljene sodne prakse. Vendar pritožnik ne izkaže niti tega, kakšna naj bi bila uveljavljena sodna praksa in zato njegove povsem pavšalne trditve ni mogoče upoštevati.

5.V čem naj bi izpodbijana sodba nasprotovala 15. členu Ustave, pritožnik ne pojasni in tudi Ustavno sodišče kršitve te ustavne določbe ni ugotovilo.

6.Določba 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do odškodnine za škodo, ki jo povzročijo državni organi, organi lokalne samouprave in nosilci javnih pooblastil, z obravnavano zadevo, kjer gre za spor iz delovnega razmerja med zasebnopravnimi subjekti, ni v nobeni zvezi, zato je pritožnikov očitek o kršitvi te pravice očitno neutemeljen.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 34. člena ZUstS.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude